15. 12. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Dragica Šorli, Dol pri Ljubljani, ki jo zastopa Carmen Dobnik, odvetnica v Ljubljani, na seji 15. decembra 2010.

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 4035/2009 z dne 3. 2. 2010 se ne sprejme.

A.

1.V pravdnem postopku je bil pravnomočno zavrnjen predlog pritožnice (v pravdnem postopku tožnice) za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da se je med pravdnim postopkom zaradi psihičnih težav začasno preselila iz kraja svojega bivanja. Navaja, da o tem sodišča res ni obvestila, vendar jo je v tistem času zastopala odvetnica in so se vse vloge vročale njej. Odvetnica naj bi v času, ko je pravda tekla, prenehala opravljati odvetniški poklic, saj naj bi postala sodnica. Zato naj ji vlog več ne bi bilo mogoče veljavno vročati. Pritožnica nadalje navaja, da je za prevzemnico pisarne nato bila imenovana druga odvetnica, vendar ta pravočasno ni mogla pridobiti pooblastila odsotne stranke, zato tudi njej vloga ni bila pravilno vročena. Navaja, da je zato sodišče sodbo sodišča druge stopnje vročilo na naslov njenega stalnega prebivališča, na tem naslovu pa dejansko ni živela. Meni, da gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Opozarja, da so pravila Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) o tem, da mora stranka, ki med postopkom spremeni naslov, o tem obvestiti sodišče, razumljiva tedaj, ko se vročitve opravljajo neposredno stranki. Tu pa po njenem mnenju ne gre za tak primer, saj je stranka imela pooblaščenko in vsa pisanja je bilo treba vročati njej. Do kršitve človekovih pravic naj bi prišlo tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo dokaznih predlogov stranke. Sodišče naj bi štelo, da se vročilnica (in na njej zapis "ni dvignil") šteje za javno listino, ki dokazuje tisto, kar je v njej navedeno, dokler se ne dokaže nasprotno. Vendar pa sodišče dokazov, ki naj bi izkazali nasprotno, ni izvedlo. Pritožnica je namreč želela dokazati, da v spornem času ni živela na naslovu, na katerem je bila opravljena vročitev. Nasprotuje tudi pravnemu stališču, da sodba postane pravnomočna in izvršljiva s potekom paricijskega roka iz prvostopenjske sodbe, ne glede na to, da se je prvostopenjska sodba izpodbijala s pritožbo. Meni, da sodba postane izvršljiva, ko poteče zakonski rok za prostovoljno izpolnitev, ta pa teče od vročitve drugostopenjske odločbe tistemu, ki mu je izpolnitev naložena. Zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Pritožbeno sodišče naj bi izdalo praktično neobrazložen sklep, brez opredelitve glede zatrjevanih kršitev in brez pravne podlage. Nasprotuje tudi ravnanju sodišča, ki je fikcijo vročitve vezalo na zapis na vročilnici "ni dvignil". Zgolj iz tega zapisa, meni pritožnica, ni mogoče ugotoviti, ali je vročevalec sploh ugotavljal, ali oseba živi na naslovu, na katerem je bila opravljena vročitev.

B.

2.Vprašanje je, ali sploh drži izhodišče pritožnice (očitno pa tudi sodišč, ki so odločala v pravdnem postopku in v postopku za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti), da njeni pooblaščenki vročitve sodbe ni bilo mogoče veljavno opraviti, saj je v vmesnem času prenehala opravljati odvetniški poklic. Zadošča opomba, da to izhodišče ni nujno pravilno. Stališča teorije in sodne prakse lahko navajajo na sklep, da prenehanje opravljanja odvetniškega poklica ne pomeni tudi avtomatično prenehanja pooblastila, prenehajo le tista pooblastila, ki jih ima le pooblaščenec, ki je odvetnik.[1] Izhodišče, da vročitev pritožničini pooblaščenki ni bila pravilna (oziroma "učinkovita"), ker naj bi ona v vmesnem času prenehala opravljati odvetniški poklic in zato "ni dvigovala pošte", je torej vsaj sporno.

3.Vendar se Ustavnemu sodišču do tega vprašanja v obravnavani zadevi ni treba opredeljevati. Tudi če bi se namreč izkazalo, da je izhodišče o tem, da odvetnici, ki je prenehala opravljati odvetniški poklic, ni več mogoče veljavno opraviti vročitve za stranko (čeprav pooblaščenka pooblastila ni preklicala), pravilno, v obravnavani zadevi ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Treba je upoštevati, da je sodišče z izpodbijano sodbo odločalo le o vprašanju razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Pravno stališče, da je v tem postopku mogoče presojati le formalne pogoje, ni v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ali s kakšno drugo človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Razlogi, ki jih navaja pritožnica v zvezi s tem, da sodišča ni obvestila o (domnevni) odselitvi, ker da naj bi se zanesla na to, da bodo vse vročitve veljavno opravljene pooblaščenki in da ji zato ni mogoče očitati krivde za zapozneli sprejem sodnega pisanja, ne morejo povzročiti neveljavnosti vročitve, pač pa bi kvečjemu lahko bili upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje, zato domnevno opravičljivih razlogov za dejanski nesprejem sicer veljavno vročenega sodnega pisanja ni mogoče presojati. Enako pa bi veljalo tudi v primeru, če bi se izkazalo, da so utemeljeni pritožničini argumenti o tem, da vročitev sodbe sodišča druge stopnje sploh ni bila pravilno (zakonito) opravljena. Če bi šlo namreč za tak primer, je ustrezen institut za varstvo pravic stranke izredno pravno sredstvo obnove postopka po drugi točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Pravno stališče sodišča, da teh vprašanj v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni mogoče presojati, zato ni v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ali pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave.

4.Sodišče je zavrnitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti utemeljilo z več med seboj neodvisnimi razlogi. Za uspeh ustavne pritožbe bi pritožnica morala izkazati, da je vsak izmed teh razlogov v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Za sklep o tem, da pritožnica z ustavno pritožbo ne more uspeti, zato zadošča že tisto, kar je obrazloženo v predhodni točki. Sicer pa je očitno v skladu s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami tudi naslednji razlog, ki ga je za zavrnitev strankinega predloga podalo sodišče druge stopnje. Sodišče je namreč obrazložilo, da je do dejanske vročitve sodbe osebi s pravilnim pooblastilom prišlo vsaj tedaj, ko je stranka novi pooblaščenki dala pooblastilo za revizijo. Za presojo Ustavnega sodišča to zadošča. Pravila o vročanju niso sama sebi namen, pač pa želijo zagotoviti čim večjo gotovost, da se stranka dejansko seznani s procesnim gradivom v sodnem postopku. Če se je stranka kljub morebitnim napakam pri formalnostih vročanja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, do kršitve pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave ne more priti (če se šteje, kot je to v obravnavani zadevi sodišče tudi storilo, da je bila vročitev opravljena tedaj, ko je gotovo, da je stranka sodno pisanje dejansko prejela). Na dan, ko je stranka odvetnici dala pooblastilo za vložitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, je stranka to sodbo očitno že prejela. Za zavrnitev predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti in pravnomočnosti je to zadosten razlog.

5.Samostojnega pomena je očitek pritožnice o kršitvi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, do katere naj bi prišlo zato, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Vendar ta očitek ni utemeljen. Treba je upoštevati, da sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati dokazov, ki po razumni oceni tega sodišča za odločitev niso pomembni. Glede na zgoraj pojasnjene razloge, je razumljivo, da sodišče dejstev, ki jih je stranka želela dokazati s predlaganimi dokazi, ni moglo šteti za pravno odločilna. Enako velja tudi za očitek o kršitvi pravice do pritožbe, do česar naj bi prišlo zato, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse navedbe pritožbe. Tudi sodišče druge stopnje se ni dolžno opredeliti do navedb v pritožbi, ki so po razumni oceni tega sodišča, očitno neutemeljene. Prav tako je treba upoštevati, da se sodišče ni dolžno izrecno opredeliti do vseh navedb stranke, pač pa je odgovor na navedbe stranke lahko smiselno razviden tudi iz drugih delov odločitve. Iz razlogov, s katerimi je sodišče druge stopnje obrazložilo, zakaj je pravilna odločitev sodišča prve stopnje in o tem, kakšen je obseg presoje pri odločanju o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, je smiselno razvidno, zakaj okoliščine glede dejanskega bivanja stranke v času vročanja za to zadevo niso odločilne. Za sodišče druge stopnje pa tudi velja, da v primeru, ko se strinja s stališči sodišča prve stopnje, teh stališč, če stranka v pritožbi ne navede bistveno novih argumentov, ni treba izčrpno ponavljati.

6.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

7.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

[1]Glej A. Galič v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 413.