Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti zneske, ki jih je prejel na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, katerih pravnomočnost je kasneje odpadla, saj je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnice (190. člen OZ). Glede na to, da je bil toženec najkasneje z dnem vročitve sklepov VSRS opr. št. VIII Ips 22/2017, ki mu je bil vročen 29. 5. 2017, in VIII Ips 130/2018, ki mu je bil vročen 23. 10. 2018, seznanjen, da sta pravnomočni sodni odločbi razveljavljeni, je od takrat dalje nepošten in je dolžan tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti (193. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III (odločitev o stroških postopka) izreka tako, da se glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.353,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 52.167,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 35.757,85 EUR od 29. 5. 2017 dalje do plačila in od zneska 16.409,54 EUR od 23. 10. 2018 dalje do plačila (točka I izreka); višji zahtevek do zneska 67.371,76 EUR je zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.734,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka) in da je toženec zavezanec za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži, da tožencu povrne stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga diskriminira med pravnima položajema, ko je tožnica toženca po obeh pravnomočnih odločitvah zaposlila in po drugi strani, ko je sodišče pravnomočno odločilo, da se med strankama vzpostavi delovno razmerje. Oba načina vzpostavitve delovnega razmerja po pravnomočni sodni odločitvi ustvarjata enake pravne učinke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravila materialnega prava, ker ni primerjalo obeh bistveno podobnih pravnih položajev, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba pomanjkljivo obrazložena. Vsak izplačan znesek tožencu je temeljil na pravnomočni odločbi, tožnica pa toženca ni seznanila s tem, da si pridržuje pravico zahtevati denarna sredstva nazaj ali da plačuje, da bi se izognila sili. Sodišče se sicer sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih, vendar ni jasno navedlo, na katere judikate se sklicuje in tudi ne, zakaj ocenjuje, da posebna izjava po 191. členu OZ ni bila potrebna. Tudi tu je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v zvezi s tem, kdaj je bil toženec seznanjen s tem, da mora tožnici izplačane prejemke vrniti, se sodišče sklicuje na sodno prakso, ki pa je spet ne navaja. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, kjer je sodišče navedlo, da tožnici priznava nagrado za pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka v višini 1.125 točk po OT. Ker gre za procesni sklep, je potrebno tako pravno sredstvo ovrednotiti po tar. št. 21/2 OT v višini največ 450 točk. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je ta neutemeljena, saj je sodba zakonita in pravilna ter ustrezno obrazložena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ne kršitve, ki mu jo očita pritožnik. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnica je zoper toženca vložila tožbo za vrnitev izvršenih plačil na podlagi pravnomočnih sodnih odločb. Sodba Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 16/2016 z dne 10. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 481/2016 z dne 10. 10. 2016, po katerih je bilo izvršeno plačilo v višini 35.757,85 EUR sta bili razveljavljeni s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 22/2017 z dne 9. 5. 2017, sodba Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 120/2017 z dne 13. 7. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 776/2017 z dne 15. 2. 2018, po katerih je bilo izvršeno plačilo v znesku 16.409,54 EUR pa s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 130/2018 z dne 2. 10. 2018. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec dolžan na podlagi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) tožnici vrniti prejeti znesek 52.167,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Skladno s 193. členom OZ, ki določa, da je potrebno plačati zamudne obresti, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženec postal nepoštena stranka s trenutkom, ko se je seznanil z odločbo, ki razveljavlja pravnomočno sodbo, na podlagi katere je prejel plačilo. Tožencu je bil sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 22/2017 vročen 29. 5. 2017, zato tečejo zakonske zamudne obresti za znesek 35.757,85 EUR od 29. 5. 2017 dalje do plačila, za znesek 16.409,54 EUR pa od 23. 10. 2018 dalje do plačila, saj mu je bil sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 130/2018 vročen 23. 10. 2018. 8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo.

9. Iz točke 12 obrazložitve namreč izhajajo razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vrnitev izplačila zneska 5.204,37 EUR, zavrnjen. Ker je tožnica toženca na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 16/2016 z dne 10. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 481/2016 z dne 10. 10. 2016 reintegrirala v delovni proces od 16. 11. 2016 do 9. 5. 2017 in mu s 16. 11. 2016 odredila čakanje na delo doma, za ta čas pa mu je tudi izplačevala nadomestilo plače, mu je za to obdobje dejansko vzpostavila delovno razmerje. Posledično gredo tožencu za ta čas vse pravice iz delovnega razmerja, tudi nadomestilo plače. Tako pravna podlaga tega izplačila z razveljavitvijo pravnomočne sodne odločbe ni odpadla, saj je bil toženec v tem obdobju dejansko v delovnem razmerju. Zaradi tega so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje diskriminiralo oba načina vzpostavitve delovnega razmerja, ker gre za primerljiva pravna položaja in s tem storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. S tem ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso v zvezi z zavzetim stališčem, da posebna izjava po 191. členu OZ ni potrebna, pri tem pa ni navedlo judikatov, prav tako ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložilo je, da se skladno s sodno prakso šteje, da je zahteva iz 191. člena OZ, ki se nanaša na pridržek, izpolnjena v primeru izrednega pravnega sredstva, zato ob dveh vloženih revizijah tožnica ni bila dolžna podati izrecne izjave o pridržanju pravice zahtevati nazaj. Da gre dejansko za ustaljeno sodno prakso, izhaja že iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 767/2019 z dne 22. 7. 2020, ki se je sklicevalo na sodbo VSRS opr. št. II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti zneske, ki jih je prejel na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, katerih pravnomočnost je kasneje odpadla, saj je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnice (190. člen OZ). Glede na to, da je bil toženec najkasneje z dnem vročitve sklepov VSRS opr. št. VIII Ips 22/2017, ki mu je bil vročen 29. 5. 2017 in VIII Ips 130/2018, ki mu je bil vročen 23. 10. 2018, seznanjen, da sta pravnomočni sodni odločbi razveljavljeni, je od takrat dalje nepošten in je dolžan tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti (193. člen OZ). Sodna praksa v zvezi z vprašanjem plačila zamudnih obresti po tem členu je ustaljena že od Pravnega mnenja občne seje VSRS z dne 30. 6. 2004, kar izhaja iz kasnejših odločitev Vrhovnega sodišča RS. Zato je pritožba neutemeljena tudi s tem v zvezi.

12. Utemeljeno pa pritožnik izpodbija odločitev o stroških postopka v delu, ki se nanaša na višino nagrade za pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka. Sodišče prve stopnje je višino nagrade odmerilo pa tar. št. 15 OT, ki ne razločuje med pritožbami zoper meritorne odločitve in pritožbami zoper procesne sklepe. Pritožbe zoper procesne sklepe so ovrednotene v tar. št. 21 OT, ki se sicer nanaša na pravdni postopek. Glede na to, da se skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače, se za prekinitev postopka, saj ZDSS-1 prekinitve postopka ne ureja, uporabljajo določbe ZPP. Zato je potrebno smiselno uporabiti določbo 2. alineje tar. št. 21 OT, ki določa, da je redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep in odgovor na to pravno sredstvo 50 % iz tar. št. 18 (900 točk), kar je 450 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po OT, materialnih stroškov, DDV na odvetniške storitve in uspeh strank v sporu, je tako toženec, katerega potrebni stroški so znašali 2.169,83 EUR in ki je uspel 23 %, dolžan tožnici, katere potrebni stroški so znašali 3.705,09 EUR in je uspela 77 %, povrniti 2.353,86 EUR v roku 15 dni.

13. Pritožba toženca je delno utemeljena, zato mu je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo glede odločitve o stroških postopka, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP ter na 155. členu ZPP. Toženec s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato je sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.