Jedro

Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavno 6. 11. 2025 zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev že pisno pridobljene strokovne ekspertize s področja kirurgije, saj je ocenilo, da je izvedensko mnenje popolno in jasno. Z ozirom, da tožnik zaradi te odločitve ob zaključku naroka zgoraj navedenega dne, ko je sodišče sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo, skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavljal že zgoraj citirane procesne kršitve, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, se sedaj v pritožbi nanjo sklicuje prepozno.

S tem, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu po pritegnitvi izvedenca psihiatra ne bo odločilo, je bil tožnik seznanjen na naroku 6. 11. 2025, ko je to sodišče sprejelo sklep, da je zadeva zrela za razsojo in se glavna obravnava zaključi. Takrat bi tožnik moral prvostopenjsko sodišče opozoriti, da o njegovem dokaznem predlogu za pritegnitev izvedenca psihiatra ni odločilo in posledično tudi uveljavljati procesno kršitev. Ker tega ni storil, je takšna graja v pritožbi prepozna in zato neupoštevna.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjske aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

I.Pritožbi tožnika se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje II. odstavku izreka spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi:

II."I. Toženka je dolžna tožniku plačati znesek 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2024 do plačila, v roku 15 dni.

III.II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

IV.III. Toženka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov postopka na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 780/2023 z dne 22. 12. 2023, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. 01100 6370422071, z navedbo sklica 00 100-7802023, povrniti znesek 1.221,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 967,37 EUR, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter od zneska 254,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

V.IV. Toženka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke A. A., ki so bili začasno izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ki je bila tožniku odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 293/2025 z dne 25. 3. 2025, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. 01100 6370422071, z navedbo sklica 00 100-2932025, povrniti znesek v višini 591,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 408,38 EUR, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter od zneska 107,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

V. Tožnik je dolžan v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov postopka na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 39/2024 z dne 16. 2. 2024, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. 01100 6370422071, z navedbo sklica 00 100-392024, povrniti znesek v višini 163,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni."

II.V presežku se pritožba tožnika zavrne.

III.Pritožba toženke se zavrne.

Toženka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov pritožbenega postopka tožnika na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 780/2023 z dne 22. 12. 2023, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. 01100 6370422071, z navedbo sklica 00 100-7802023, povrniti znesek 296,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da tožniku v roku 15 dni po vročitvi te sodbe plača 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem, in sicer glede glavnice v višini 850,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Skladno s III. točko izreka je toženka dolžna v korist proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) iz naslova oprostitve plačila stroškov postopka na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 780/2023 z dne 22. 12. 2023 v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe povrniti 967,37 EUR, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. 01100 6370422071 z navedbo sklica 00 100-7802023. Po IV. točki izreka je toženka dolžna v korist proračuna RS iz naslova oprostitve plačila stroškov izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke A. A., ki so bili začasno izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ki je bila tožniku odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 293/2025 z dne 25. 3. 2025, v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe povrniti 408,38 EUR, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. 01100 6370422071 z navedbo sklica 00 100-2932025. Skladno s V. točko izreka je tožnik dolžan v korist proračuna RS iz naslova oprostitve plačila stroškov postopka na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 39/2024 z dne 16. 2. 2024 v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe povrniti znesek 397,98 EUR, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. 01100 6370422071 z navedbo sklica 00 100-392024.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

2.Toženka se pritožuje zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Glede na redosled dogodkov, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bila toženka spoznana za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (v breme tožnika), je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, čemur toženka oporeka. Iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik s steklenico udaril toženko in nato padel v nezavest. Po prepričanju pritožbe je tožnik izgubil zavest v posledici ravnanja toženke. Ker pa je v stanju nezavesti ni mogel udariti (s steklenico), pa je to lahko storil le pred tem, ko bi sam prejel udarec. Besede, ki naj bi jih izrekel tožnik in jih (je) ponavljala toženka, torej kažejo, da je bil udarec tožnika pred udarcem toženke. Toženka je tako ravnala ob istočasnem protipravnem neizzvanem napadu, torej v silobranu. Toženka prereka tudi tožniku priznano odškodnino po višini po obeh priznanih postavkah. Telesna poškodba, ki jo je utrpel, ni takšne narave, da bi utemeljevala odškodnino v dosojeni višini. Pri pridobitvi dokumentacije o zdravljenju je tožnik očitno zasledoval cilj, da pride do čim višje odškodnine ter je močno pretiraval, saj pregledi zaradi lahke telesne poškodbe pri zdravniku niso bili potrebni. Izvedenec v sklopu vseh okoliščin sicer zaključuje, da je tožnik trpel primarni strah, vendar pa je bil ta po mnenju pritožbe ob njegovi vinjenosti in agresivnosti ob škodnem dogodku povsem odsoten. Tožnik tudi ni izkazal, da bi bil zaradi telesne poškodbe manj zmožen za delo in aktivnosti, zato tudi sekundarnega strahu ni trpel, vsaj ne v takšni intenziteti, ob kateri se po sodni praksi zanj priznava odškodnina. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek (tudi v tem delu) zavrne ali ob ugotovitvi sokrivde tožnika ustrezno zmanjša njemu prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Stroškov ne priglaša.

3.Tožnik prvostopenjsko sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca podcenilo obseg in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in tožniku od zahtevanih 1.600,00 EUR iz tega naslova priznalo zgolj 1.250,00 EUR. Že sam izvedenec je potrdil, da je tožnik utrpel razpočne rane na glavi in hrbtu ter popoškodbene glavobole, ki so bili v vzročni zvezi z udarci z motiko. Pri tem je šlo za več udarcev, kar mehansko in medicinsko pomeni višjo stopnjo nasilja in posledično intenzivnejše trpljenje. Nepravilno je odmerjena tudi odškodnina za strah. Prvostopenjsko sodišče sicer priznava, da je tožnik trpel tako primarni kot sekundarni strah. Dogodek je bil zanj namreč nepričakovan in agresiven, do prihoda v zdravstveno ustanovo pa je doživljal intenziven sekundarni strah, kasneje pa še zmeren. Kljub temu pa mu je nato brez razumnih razlogov odškodnino iz tega naslova odmerilo zgolj v višini 650,00 EUR, kar je po stališču pritožbe v nesorazmerju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izvedensko mnenje potrjuje, da je šlo za izjemno intenziven poseg v tožnikovo telesno integriteto, saj ga je toženka napadla z nevarnim orodjem in ga poškodovala v predelu glave, ki predstavlja najbolj vitalen del telesa. Sodišče prve stopnje bi mu iz naslova strahu zato moralo priznati vtoževanih 800,00 EUR. Neutemeljeno je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Pavšalno je utemeljilo, da tožnik ne izkazuje dovolj intenzivnih in dolgotrajnih posledic, pri čemer je ignoriralo dejstvo, da je bil tožnik napaden na javnem kraju pred vaščani s strani osebe ženskega spola v okoliščinah, ki so sprožile socialno stigmo, sram in umik iz družbenega okolja. Tožnik je izpovedal, da zaradi sramu 10 dni ni zapustil doma in da ga dogodek zaznamuje še danes, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno podcenilo. Pritožnik poudarja, da sodna praksa ne zahteva, da bi oškodovanec zaradi razžalitve moral nujno iskati psihiatrično pomoč. Zadostuje, da je razžalitev objektivno in subjektivno prizadela njegovo osebnostno integriteto, kar je v danem primeru po stališču pritožbe evidentno. V danih okoliščinah primera bi prvostopenjsko sodišče tožniku iz tega naslova moralo odškodnino priznati vsaj delno. Prav tako z zaslišanjem tožnika tovrstne nepremoženjske škode niti ni posebej ugotavljalo. Spregledalo je tudi, da je tožnik v drugi pripravljalni vlogi izrecno opozoril, da izvedenec ni opravil celovite ocene psihičnih posledic in da bi bilo potrebno pritegniti tudi izvedenca psihiatrične stroke. Z izpodbijano sodbo je odločilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršilo 243. člena ZPP, saj je sprejelo izvedensko mnenje, čeprav je bilo očitno nepopolno, kar izhaja tudi iz mnenja samega. Izvedenec namreč poudarja, da psihiatričnega stanja ne ocenjuje strokovno. Tožnik prereka tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev. Navaja, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo 50 točk za končno poročilo stranki, čeprav gre po vsebini za samostojno storitev, ki ni zajeta v nagradi za tožbo ali za vložitev druge vloge. Prav tako je napačno zavrnilo 300 točk za pripravljalni narok 18. 6. 2024, čeprav je bil ta narok formalno razpisan, opravljen in je imel vse značilnosti pripravljalnega naroka. Dejstvo, da je sledila glavna obravnava, ne pomeni, da pripravljalni narok ne obstaja ali da odvetnik zanj ne more zahtevati nagrade. Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. Priglaša stroške.

4.Tožnik v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu. Priglaša stroške. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5.Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

6.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

8.Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje izvedencu medicinske stroke, specialistu kirurgije,A. A., ni naložilo izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja zaradi ocene tožnikovih psihičnih posledic obravnavanega škodnega dogodka (duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena) oziroma v ta namen ni pritegnilo še izvedenca psihiatrične stroke. Sicer drži, kot navaja v pritožbi, da je v (drugi) pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2025 (tudi) za potrebe ocene duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena predlagal dopolnitev pisnega izvedenskega mnenja A. A., specialista s področja kirurgije, podredno pa je predlagal, da se v ta namen v postopek pritegne izvedenec psihiater. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavno 6. 11. 2025 zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev že pisno pridobljene strokovne ekspertize s področja kirurgije, saj je ocenilo, da je izvedensko mnenje popolno in jasno. Z ozirom, da tožnik zaradi te odločitve ob zaključku naroka zgoraj navedenega dne, ko je sodišče sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo, skladno z določbo 286.b člena ZPP

ni uveljavljal že zgoraj citirane procesne kršitve, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, se sedaj v pritožbi nanjo sklicuje prepozno. Pritegnitev izvedenca medinske stroke s področja psihiatrije je tožnik predlagal podredno, v kolikor sodišče prve stopnje zatrjevanih duševnih bolečin tožnika zaradi razžalitve časti in dobrega imena ne bi ugotavljalo z v predmetni postopek že pritegnjenim izvedencem kirurgom, A. A.. Po zavrnitvi tožnikovega dokaznega predloga po dopolnitvi že pridobljenega pisnega izvedenskega mnenja s področja kirurgije bi sodišče prve stopnje zato skladno z 287. členom ZPP moralo pristopiti k odločanju o tem podredno postavljenem tožnikovem dokaznem predlogu, bodisi tako, da bi ga sprejelo, bodisi tako, da bi ga zavrnilo. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče sicer kršilo navedeno določbo, ker tega ni storilo. Vendar pa mora stranka kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnost, kamor, kot že izpostavljeno, sodijo tudi procesne kršitve relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. S tem, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu po pritegnitvi izvedenca psihiatra ne bo odločilo, je bil tožnik seznanjen na naroku 6. 11. 2025, ko je to sodišče sprejelo sklep, da je zadeva zrela za razsojo in se glavna obravnava zaključi. Takrat bi tožnik moral prvostopenjsko sodišče opozoriti, da o njegovem dokaznem predlogu za pritegnitev izvedenca psihiatra ni odločilo in posledično tudi uveljavljati procesno kršitev. Ker tega ni storil, je takšna graja v pritožbi prepozna in zato neupoštevna.

Prav tako ne drži, da tožnik kot stranka ni bil zaslišan v zvezi z duševnimi bolečinami, ki naj bi jih trpel zaradi razžalitve časti in dobrega imena. V tej zvezi je namreč izpovedal na naroku za glavno obravnavo 18. 3. 2025, tudi po vprašanju svojega kvalificiranega pooblaščenca v tej smeri, pri čemer velja pripomniti, da razpravljajoče sodišče samo na vsebino ter obseg izpovedi pravdne stranke nima neposrednega vpliva. Je pa sodišče prve stopnje glede na razpoložljivo procesno gradivo ter izvedene dokaze tudi sicer pravilno zaključilo, da tožnikovo duševno trpljenje zaradi obravnavanega škodnega dogodka ne dosega standarda pravno priznane škode, o čemer več v spodnji obrazložitvi. Po obrazloženem se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Toženka prvostopenjskih zaključkov, da je tožnika z motiko udarila tako po glavi, kot tudi po hrbtu, argumentirano niti ne prereka. Z ozirom, da v pritožbi udarce z njene strani (tudi) pogojno naslavlja (tožnik je toženko lahko udaril le pred tem, ko bi sam prejel udarec), pa velja pojasniti le, da je bila s sodbo IV K 28255/2024-2 z dne 17. 5. 2024 (priloga C1) pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) na škodo tožnika. Že iz opisa kaznivega dejanja, ki je sestavni del pravnomočne kazenske sodbe, na katero je pravdno sodišče vezano (14. člen ZPP), pa izhaja, da je toženka tožnika z motiko udarila v glavo, v posledici česa je ta utrpel vreznino kože desnega temporalnega dela glave, dolgo približno 3 cm. Da je toženka tožnika z motiko udarila tudi po hrbtu, iz zgoraj citirane kazenske sodbe sicer ne izhaja, vendar pa je toženka to dejstvo v predmetnem postopku sama zatrjevala in zaslišana kot stranka tudi priznala (prvi odstavek 214. člena ZPP). Tudi izvedenec A. A. je zaključil, da so bile tožnikove poškodbe z veliko verjetnostjo povzročene z motiko. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje soprispevka tožnika k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Da je tudi tožnik toženki zadal udarec po glavi s steklenico piva, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, saj je bil tožnik tudi sam pravnomočno obsojen za to dejanje s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 87803/2023-22 z dne 29. 4. 2024 in ga je priznal zaslišan tako v kazenskem, kot v predmetnem postopku. Za presojo soprispevka tožnika k nastanku obravnavanega škodnega dogodka oziroma vprašanja, ali je toženka ravnala v silobranu, je tako pomemben in pritožbeno sporen le redosled ravnaj pravdnih strank ob škodnem dogodku. Zaključki sodišča prve stopnje v tej zvezi pa so pravilni in jih toženka s pritožbo ne more omajati.

Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da ravnaje toženke, ko je z motiko poškodovala tožnika, ni bilo storjeno, da bi s tem od sebe ali koga drugega odvrnila istočasen protipravni napad (silobran). Toženka prvostopenjskih zaključkov dejanske narave, da je z motiko v roki skupaj s sinom in možem tožnika iskala na naslovu, kjer biva njegova partnerka C. C. , z namenom, da bi ga poškodovala ali vsaj prestrašila, niti ne prereka. Zaslišana v predmetnem postopku je na vprašanje tožnikovega pooblaščenca v tej smeri tudi sama odvrnila, da je res to, da ji je tožnik dejal "ti si kurva, ki me je udarila," po tistem pa jo je on udaril s steklenico po glavi, čemur v pritožbi prav tako ne oporeka. Z oziroma na takšno sosledje dogodkov, po katerem je bila torej toženka tista, ki je prva z motiko udarila tožnika, in ob tem, ko sodišče prve stopnje na osnovi izjave tožnikove partnerke C. C. zaključuje, da je toženka, ko jo je nehote udarila z motiko, tudi njej dejala, da je hotela udariti tožnika, pri čemer tudi navedeno ni predmet pritožbe, pa je lahko le pravilna prvostopenjska ocena, da toženka ni ravnala v samoobrambi zato, ker naj bi jo tožnik predhodno udaril s steklenico.

Neutemeljena je tudi toženkina pritožbena graja tožniku priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo po višini. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku sicer res utrpel lahke telesne poškodbe (razpočna rana na glavi in hrbtu ter popoškodbeni glavobol). Dokazno nepodprto in posledično neprepričljivo pa je stališče pritožbe, da medicinska dokumentacija, ki jo je predložil tožnik in s stališča medicinske stroke preučil izvedenec, poteka zdravljenja ne izkazuje objektivno. Da naj bi bili pregledi tožnika pri zdravniku nepotrebni, toženka neutemeljeno zatrjuje sploh ob tem, ko je pri tožniku po prvotni oskrbi ran prišlo do bakterijske okužbe rane v predelu glave, v posledici česar je bilo potrebno ponovno spenjanje robov rane s steristripom, kot tudi sterilni prevezi rane, vključno z jemanjem antibiotikov, kar vse je zavleklo zdravljenje. Pri tožniku je prav tako dlje časa vztrajal popoškodbeni glavobol, zaradi katerega je tožnik še tudi po medinski oskrbi na dan škodnega dogodka iskal zdravniško pomoč. Ob tem, ko toženka sicer ne prereka intenzitete in trajanja telesnih bolečin tožnika, vključno s katalogom nevšečnosti pri zdravljenju, kot jih je ugotovil izvedenec A. A., se neutemeljeno zavzema za znižanje tožniku za to obliko nepremoženjske škode priznane odškodnine. Kritične presoje ne vzdrži niti toženkino pritožbeno stališče, da tožnik zaradi agresivnosti in vinjenosti naj ne bi trpel primarnega strahu. Izvedenec A. A. je sicer pojasnil, da je bil tožnik ob škodnem dogodku v zmanjšani prištevnosti, vendar je z ozirom, da se je dogodka kljub temu v celoti spominja, ravnaje toženke pa je bilo nepričakovano in agresivno, zaključil, da je tožnik trpel primarni strah. Z ozirom, da je toženka tožnika poškodovala v predelu glave, ki je pomembni vitalni del telesa, s predmetom, s katerim se telo lahko huje telesno poškoduje, kar izhaja tudi iz pravnomočne kazenske sodbe za toženko, tožnik pa po že zgoraj obrazloženem ravnanja toženke ni izzval s predhodnim lastnim agresivnim dejanjem, sodišče druge stopnje zgoraj navedenemu lahko zgolj pritrjuje. Prav tako ne drži, da tožnik naj ne bi trpel sekundarnega strahu. Kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, je sekundarni strah tisti, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja v škodnem dogodku utrpelih poškodb in je posledica njegove zaskrbljenosti za izid zdravljenja ter bojazni pred morebitnimi, lahko tudi trajnimi posledicami. Glede na težo poškodb ter potek zdravljenja je izvedenec A. A., mnenje katerega povzema izpodbijana sodba, ocenil intenziteto in trajanje sekundarnega strahu pri tožniku. Prvostopenjskih razlogov o tem (intenzivni sekundarni strah od časa poškodovanja do prvega pregleda uro kasneje in nato zmerni sekundarni strah v trajanju približno 5 do 7 dni oziroma s tendenco pojenjanja še vse do zadovoljive zacelitve rane), toženka niti argumentirano ne prereka, po stališču pritožbenega sodišča pa nikakor ne narekujejo zaključka, da sekundarni strah pri tožniku ni dosegel takšne intenzitete, da bi bilo mogoče govoriti o nastanku pravno priznane škode. Nezmožnost za delo oziroma aktivnosti (v času zdravljenja), ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, pa je v izpodbijani sodbi (18. točka obrazložitve) pravilno ovrednotena pri odmeri denarnega zadoščenja iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Nasprotno kot pritožbena graja toženke, pa je utemeljena tožnikova pritožbena graja njemu s prvostopenjsko sodbo odmerjenega denarnega zadoščenja po višini, kot prenizkega. Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, se tožnik, sicer neutemeljeno, na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja sklicuje zgolj v zvezi z oceno duševnih bolečin zaradi kršitve časti in dobrega imena. Zaključke izvedenca medicinske stroke A. A., specialista kirurga, glede intenzitete in trajanja telesnih bolečin, vključno s katalogom nevšečnosti med zdravljenjem, ter glede intenzitete in trajanja utrpelega strahu, povzete v izpodbijani sodbi (17. do 20. točka obrazložitve), tožnik nasprotno v celoti sprejema. V danih okoliščinah primera pa se, izhajajoč iz načela individualizacije višine odškodnine ter tudi načela objektivne pogojenosti njene višine, kot že v izpodbijani sodbi izpostavljenih, vendar ne v celoti pravilno realiziranih temeljnih načel za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, upravičeno zavzema za zvišanje odškodnine tako iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi iz naslova utrpelega strahu.

Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 1.600,00 EUR priznalo odškodnino v višini zgolj 1.250,00 EUR (0,77 mesečnih neto plač). Tožnik je neposredno po škodnem dogodku krajši čas (dva dni) trpel hude telesne bolečine, te pa so s pojemajočo tendenco nato vztrajale kar nekaj tednov. Z ozirom, da se je zdravljenje zavleklo, ker je pri tožniku po prvotni oskrbi ran prišlo do bakterijske okužbe rane v predelu glave, v posledici česar je bilo potrebno ponovno spenjanje robov rane s steristripom, kot tudi sterilni prevezi rane, vključno z jemanjem antibiotikov, vztrajali pa so tudi popoškodbeni glavoboli, tožniku po stališču pritožbenega sodišča kot odškodnina za to obliko nepremoženjske škode pripada s tožbo zahtevanih 1.600,00 EUR v celoti (0,98 mesečne neto plače).

Namesto s prvostopenjsko sodbo priznanih 650,00 EUR (0,4 mesečne neto plače) je tožniku v celoti potrebno priznati tudi zahtevanih 800,00 EUR (0,49 mesečne neto plače) iz naslova strahu. Denarno zadoščenje v tej višini utemeljuje predvsem intenziteta primarnega strahu. Ne gre namreč spregledati, da je toženka tožnika poškodovala z motiko, ki predstavlja predmet, s katerim se telo lahko tudi huje telesno poškoduje. Prav tako ga je zadela v predel glave, ki prestavlja enega od najbolj vitalnih delov človeškega telesa, tako, da je krvavel, česar se je tožnik, glede na to, da se škodnega dogodka v celoti spominja, kljub zmanjšani prištevnosti (vinjenosti), gotovo precej prestrašil. Zaradi zapleta z bakterijsko okužbo razpočne rane v predelu glave in ob vztrajanju popoškodbenih glavobolov je dlje časa vztrajala tudi tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja (sekundarni strah).

Pravilno pa sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve časti in dobrega imena. Sicer drži, da se v sodni praksi ne zahteva, da bi oškodovanec zaradi duševnih bolečin, kot posledice posega v njegovo osebnostno pravico do časti in dobrega imena, moral nujno iskati psihiatrično pomoč. Pritrjuje pa sodišče druge stopnje presoji prvostopenjskega sodišča, da tožnik v posledici dejstva, da ga je na javnem kraju fizično napadla oseba ženskega spola, ni trpel duševnih bolečin takšne intenzitete, da bi mu bilo mogoče iz tega naslova priznati odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožnik je sicer izpovedal o tem, da je po škodnem dogodku psihično trpel, ker so ga ljudje spraševali, kaj se je zgodilo, zaradi strahu in sramu pa zato ni zahajal v družbo. Glede na to, da je sam navajal (in ne izpovedal, kot navaja pritožba), kar povzema tudi v pritožbi, da se je socialno izoliral le krajši čas (10 dni), zaradi duševne stiske pa mu ni bilo potrebno iskati kakršnekoli zdravniške pomoči in duševne prizadetosti ob zdravniških pregledih niti ni navajal, tudi po mnenju naslovnega sodišča poseg v njegovo duševno celovitost ni bil dovolj intenziven in dolgotrajen, da bi bilo mogoče objektivno govoriti o nastanku pravno priznane škode.

Delno utemeljena je tudi tožnikova pritožbena graja prvostopenjske stroškovne odločitve. Tožniku kot potrebni pravdni strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP) po veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) ne pripada dodatnih 50 točk za končno poročilo stranki. Izčrpne in jasne argumentacije sodnih odločb v predmetni zadevi namreč omogočajo, da bo ustrezno seznanjen z razlogi sprejete odločitve. Neupravičeno se tožnik zavzema tudi za priznanje dodatnih 300 točk za pripravljalni narok z dne 18. 6. 2024. Navedenega dne je bil opravljen zgolj pripravljalni narok in za tem ne tudi narok za glavno obravnavano, kot napačno navaja sodišče prve stopnje. Z ozirom, da pravkar izpostavljeni prvostopenjski zaključek dejanske narave ni pritožbeno prerekan, tožniku v korist pa je za pristop njegovega pooblaščenca k sodišču dne 18. 6. 2024 priznana nagrada v višini 300 točk, kot za prvi narok za glavno obravnavo po 1. točki tar. št. 21 OT (v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT), kar je za 50% več, kot bi mu pripadlo zgolj za pripravljalni narok po 2. točki tar. št. 21 OT, tožnik priznanja dodatnih 300 točk za pristop njegovega pooblaščenca k sodišču že zgoraj navedenega dne s pritožbo ne more zahtevati z uspehom. Tožniku velja na tem mestu mestu pojasniti le še, da se stranki za pristop pooblaščenca na pripravljalni narok nagrada posebej prizna le, kadar temu naroku ni sledil narok za glavno obravnavo. V kolikor se slednji opravi, se namreč prizna zgolj nagrada za pristop na (prvi) narok za glavno obravnavo.

Je pa spremembo prvostopenjske stroškovne odločitve narekovala sprememba odločitve o glavni stvari. Po delnem pritožbenem uspehu tožnikov pravdni uspeh v tem postopku znaša 87,27%, pravdni uspeh toženke pa 12,73%. Sodišče prve stopnje je tožniku kot potrebne stroške njegovega pooblaščenca odmerilo znesek v višini 1.399,95 EUR, glede na 87,27% pravdni uspeh pa je tožnik upravičen do povračila 1.221,74 EUR. Glede na to, da je bila tožniku za zastopanje v predmetni zadevi dodeljena brezplačna pravna pomoč, je toženka skladno s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zgoraj navedeni znesek dolžna plačati v proračun RS. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo še stroške za izvedenca medicinske stroke A. A. v višini 591,00 EUR. Glede na 87,27% pravdni uspeh je tožnik tako upravičen do povračila zneska v višini 515,77 EUR. Ker je bila tožniku za stroške izvedenca medicinske stroke prav tako odobrena brezplačna pravna pomoč, je toženka tudi pravkar navedeni znesek dolžna povrniti v korist proračuna RS. Ker je tožnik zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, je sodišče druge stopnje upoštevalo, da so slednje za tisti del prisojenih stroškov, o katerih je odločilo že sodišče prve stopnje, pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje. Za del stroškov, o katerih je sodišče druge stopnje odločalo s to sodbo, pa bo zamuda nastopila šele, ko bo toženki vročena sodba sodišča druge stopnje in ko bo potekel 15-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (313. člen ZPP). Toženki je sodišče prve stopnje kot potrebne stroške njenega pooblaščenca priznalo denarni znesek v višini 1.287,95 EUR. Glede na 12,73% pravdni uspeh pa je toženka upravičena do povračila zneska v višini 163,96 EUR. Ker je bila tudi toženki za zastopanje v predmetni zadevi dodeljena brezplačna pravna pomoč, je tožnik v roku 15 dni pravkar navedeni denarni znesek dolžan povrniti v proračun RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v obsodilnem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožbi tožnika je po 5. točki 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz zgornjega izreka. Delna sprememba je vplivala na povečanje obsodilnega in zmanjšanja zavrnilnega dela sodbe, kot tudi na stroškovno odločitev, zato je sodišče druge stopnje oblikovalo izrek sodbe v celoti. V presežku je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, je pa tožniku zaradi njegovega delnega pritožbenega uspeha zavezana povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Kot potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) je tožniku potrebno priznati stroške njegovega pooblaščenca po veljavni OT, in sicer 250 točk za vložitev pritožbe po 1. točki tar. št. 22 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po prvem odstavku 13. člena OT znaša 150,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 3,00 EUR za materialne stroške v pavšalni višini po tretjem odstavku 11. člena OT ter 33,66 EUR kot 22% DDV na opravljene storitve po drugem odstavku 2. člena OT. Pritožbeni stroški tožnika tako skupaj znašajo 186,66 EUR, glede na 58,82% pritožbeni uspeh pa je upravičen do povračila zneska v višini 109,79 EUR. Zaradi lastnega pritožbenega neuspeha je toženka tožniku dolžna v celoti povrniti tudi stroške njegovega pritožbenega odgovora, in sicer 250 točk za vložitev le-tega po 1. točki tar. št. 22 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po prvem odstavku 13. člena OT znaša 150,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 3,00 EUR za materialne stroške v pavšalni višini po tretjem odstavku 11. člena OT ter 33,66 EUR kot 22% DDV na opravljene storitve po drugem odstavku 2. člena OT. Stroški tožnikovega pritožbenega odgovora tako skupaj znašajo 186,66 EUR. Z ozirom, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za postopek pred sodiščem druge stopnje, je toženka njegove stroške pritožbenega postopka v skupni višini 296,45 EUR dolžna povrniti v proračun RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.