Jedro

Odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, določena v KP, predstavlja posebno odškodninsko sankcijo za nezakonito ravnanje delodajalca, ki zapade v plačilo s pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.738.187,87 SIT, ki naj bi predstavljal zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine iz 4. odstavka 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG/93 - Ur. l. RS št. 39/93), zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v višini 565.031,20 SIT za čas od 11.11.1996 do 16.05.2003. Ugotovilo je, da je znesek odškodnine zapadel v plačilo šele s 30.01.2003, ko je bilo pravnomočno odločeno o nezakonitosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice, zakonske zamudne obresti od gornjega zneska odškodnine za čas od 30.01.2003 do dneva plačila 16.05.2003 pa je tožena stranka plačala skupaj z glavnico. Ker je tožena stranka sicer nesporni znesek odškodnine in zamudne obresti plačala z zamudo, je sodišče tožnici le delno priznalo stroške za tožbo v znesku 9.180 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka z 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 12/2003) in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče neutemeljeno štelo, da je zamuda glede plačila odškodnine nastala šele z vložitvijo tožbe 03.10.1996 in je tožnica šele od tega dne upravičena do zamudnih obresti, namesto od konca leta 1994, ko je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo. Hkrati opozarja na nesprejemljivost stališča, na podlagi katerega gre dolgotrajnost sodnega postopka v škodo tožnice in bi zato morala tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od odškodnine od takrat, ko je tožena stranka vložila tožbo za njeno plačilo. Pri tem tožnica graja sklicevanje sodišča na obvezno razlago določb SKPG o plačilu odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz leta 1995, češ da predstavlja pravni temelj za plačilo odškodnine tudi ustrezna določba za toženo stranko veljavne KP dejavnosti, za katero obvezna razlaga SKPG ne velja.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa revizija sodišču druge stopnje očita v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ker se ni izjavilo o pritožbenih navedbah glede zmotne uporabe materialnega prava pri odločanju o stroških.

Revizija je bila v skladu 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delom, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Revizijske navedbe glede vsebine izpodbijane sodbe in uporabe materialnega prava so protislovne, tako da je lahko revizijsko sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe le po uradni dolžnosti v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je pravna podlaga za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja urejena v 4. odstavku 23. člena SKPG in 5. odstavku 23. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (KP dejavnosti - Ur. l. RS št. 43/94), glede na to, da je tožnici delovno razmerje prenehalo koncem leta 1994. Obe KP določata obveznost organizacije oziroma delodajalca, da za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača delavcu kot odškodnino znesek v višini najmanj šest povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Kdaj bo šlo za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, lahko ugotovi le sodišče v delovnem sporu, če delavec v skladu s 1. odstavkom 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) vloži ustrezno tožbo.

Šele pravnomočna sodba sodišča v delovnem sporu o dokončni odločbi delodajalca o prenehanju delavčevega delovnega razmerja je lahko podlaga za odškodninski zahtevek v smislu navedenih določb KP.

Odškodnina iz 4. odstavka 23. člena SKPG (1993) in na podlagi podobnih določb ostalih KP ni predstavljala odškodnine za eno od tipičnih oblik škode v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), temveč predstavlja posebno odškodninsko sankcijo za nezakonita ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delavca, za katero so se dogovorile stranke kolektivne pogodbe. Zato sta nižji sodišči pravilno ugotovili njeno zapadlost z izpolnitvijo bistvenega pogoja za njen nastanek, to je s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo nezakonito in zavrnili zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas pred njeno zapadlostjo (1. odstavek 277. člena ZOR oziroma 1. odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS št. 83/01), za čas od 30.1.2003 dalje pa zahtevek utemeljeno zavrnili, ker so bile zakonske zamudne obresti za to obdobje že plačane skupaj z glavnico.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Z zavrnitvijo revizije je bilo v skladu z določbami 1. odstavek 165. člena ZPP odločeno tudi o tožničinih stroških postopka.