Jedro

Skupni odmerjen znesek 2.000,00 EUR (1.500,00 EUR za telesne bolečine in 500,00 EUR za strah) predstavlja, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, 1,9 povprečno neto plačo v RS na zaposlenega. Tako odmerjena odškodnina ustreza okoliščinam konkretnega primera, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava za takšne lahke telesne poškodbe.

Postopanje sodišča, ki kljub temu, da je (bil) predujem za izvedenca plačan po izteku s strani sodišča določenega roka, izvede dokaz, lahko utemeljuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pravdne stroške tožnika v višini 388,79 EUR je naložilo v plačilo tožencu.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zoper njen zavrnilni del, toženec pa zoper obsodilni del. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa poleg tega še zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženec pa spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik se ne strinja s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Glede na v pritožbi povzete nevšečnosti med zdravljenjem in utrpele telesne bolečine v posledici dobljenih poškodb meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz tega naslova. Enako meni glede odškodnine za strah. Opozarja, da se je sodišče pri ugotavljanju obstoja primarnega strahu sklicevalo na dejstvo, da tožnik ni pričakoval udarca, zato ga ni moglo biti toliko strah. Vendar je po prvem udarcu pričakovati več udarcev. Pri vsaki osebi se pojavi strah za življenje, čeprav prvi udarec morda ni hud, so pa lahko naslednji.

4. Toženec pa v pritožbi opozarja, da je v razlogih izpodbijane sodbe sodišče napačno povzelo izvedene dokaze. Navaja, da tožnika ni udaril in poškodoval. V času škodnega dogodka ga sploh ni bilo več na prireditvi. Kot eden izmed organizatorjev je zapustil prireditev okrog 22. ure, ko se je s prijatelji odpravil na zabavo v A. Vse zaslišane priče, ki jih je predlagal, so izpovedovale skladno. Zaključki sodišča prve stopnje, da priče ne izpovedujejo skladno in si niso enotne o bistvenih okoliščinah, so zato zmotni. Ugotovitev sodišča, da je toženec udaril tožnika, iz izvedenih dokazov ne izhaja. Sodišče je tudi prezrlo, da kljub temu, da tožnik, kot je izpovedal, pozna toženca po imenu, policija ni opravila razgovora s tožencem kmalu po domnevnem dogodku, pač pa šele mesec dni kasneje. Za nastalo škodo ni odškodninsko odgovoren. Nadalje toženec uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke glede višine odškodninskega zahtevka. Navaja, da je sodišče dovolilo izvedbo dokaza z izvedencem, čeprav tožnik ni pravočasno založil predujma zanj. Sodišče je tožniku na naroku 18. 10. 2011 naložilo založitev predujma, ki ga tožnik v roku ni plačal, niti ni pravočasno prosil za podaljšanje roka za plačilo. Na naroku 3. 4. 2012 je toženec na to dejstvo, da ni plačan predujem, opozoril in celo sodišču predlagal, da zadevo zaključi. V skladu s sodno prakso se dokaz, v kolikor je bil predujem za izvedenca založen prepozno, v zadevi ne sme uporabiti. Mnenja izvedenca dr. D. P. v delu, kjer ta podaja pomembne ugotovitve za presojo višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako sodišče ne bi smelo uporabiti. Ker brez tega dokaza višina škode ni dokazana, je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

5. Na pritožbi nasprotnika medsebojno nista odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v tej pravdni zadevi vtožuje od toženca plačilo odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo. Tožbeni zahtevek je utemeljeval na dejanskih trditvah, da ga je toženec 3. 7. 2006 na prireditvi v K. večkrat udaril in ga poškodoval po obrazu in desnem ramenu. Toženec se je zahtevku upiral. Ugovarjal je pasivni legitimaciji. Navajal je, da v času škodnega dogodka ni bil več na prireditvi, saj jo je zapustil že okrog 22. ure in zato ni tisti, ki je udaril in poškodoval tožnika. Trdil je še, da je bil vzrok tožnikovih poškodb lahko padec s klopi.

8. Tožnik mora dokazati resničnost vsebine lastnih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek, toženec pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje svoje ugovore oziroma s katerimi želi ovreči resničnost tožnikovih trditev. Pravna usodnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je porazdeljena med obe stranki, zaradi česar je med njiju porazdeljeno tudi dokazno tveganje (1). Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstvih. Po obširni in celoviti dokazni presoji (vseh izvedenih dokazov v postopku) sodišča prve stopnje, in sicer vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, je tožniku uspelo dokazati za pretežno verjetno, da je bil obravnavanega škodnega dne (okrog 00.40) toženec tisti, ki ga je na prireditvi večkrat udaril in povzročil udarnino obraza (leve ličnice) in desnega ramena; tožencu pa drugačnega poteka dogodkov oziroma da ni udaril tožnika, ker ga tedaj ni bilo več na prireditvi, ni uspelo izkazati, kot tudi ne, da bi se tožnik poškodoval zaradi padca s klopi. Katere izvedene dokaze in v čem naj bi te sodišče prve stopnje napačno povzelo, pritožba ne pojasni. Takšna nesubstancirana trditev ne omogoča popolnejšega pritožbenega preizkusa. V nasprotju s pritožbo, v kateri toženec le ponavlja svoje trditve in meni, da so dokazane z izpovedbami prič, ki jih je predlagal, je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe celostno in natančno dokazno ugotovilo, da tožnikovi posredovani in izvedeni dokazi (prepričljiva izpoved tožnika in skladni izjavi prič H. in B., izjava neobremenjene priče - policista K. o času škodnega dogodka in pridobitvi podatkov o povzročitelju, listine v prekrškovnem spisu, medicinska dokumentacija in izvedensko mnenje dr. D. P. (z dne 13. 6. 2012), glede izključitve možnosti, da je tožnik utrpel poškodbe, kot jih je, v posledici padca s klopi), izkazujejo resničnost tožnikovih navedb. Tožnikovo verzijo dogodka je štelo za prepričljivejšo. Pritožbeno sodišče se strinja z obširnimi razlogi, na katerih gradi takšne zaključke, saj temeljijo na skrbni, vestni ter analitično sintetični dokazni oceni. Sodišče je pojasnilo, o katerih pomembnih okoliščinah si izpovedi posameznih prič, ki jih je predlagal toženec, nasprotujejo. Pritožbeno sodišče sprejema oceno in ugotovitve prvega sodišča kot pravilne. Natančna in življenjsko prepričljiva je argumentacija sodišča, zakaj določenim toženčevim pričam (in v katerih delih njihovih izpovedih) ne verjame. Povedalo je, zakaj dvomi v verodostojnost njihove izpovedi in s tem v resničnost toženčevega ugovora. Posplošena toženčeva pritožbena trditev, da so njegove priče izpovedovale skladno, tako ne more omajati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Okoliščina, da je policist (ki je prišel na kraj dogodka, kjer razen tožnika in omenjenih dveh prič ni bilo več drugih, zato je tedaj opravil razgovor le z njimi in pridobil podatke o povzročitelju) razgovor s tožencem glede predmetnega dogodka opravil kasneje tekom naslednjih služb, tudi ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s celovitimi in prepričljivi razlogi izpodbijane sodbe (na strani 5-8), ki omogočajo zaključek o odškodninski odgovornosti toženca za tožniku nastalo škodo. Pritožba s trditvami, da iz dokazov ne izhajajo v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva, tako prvemu sodišču neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je ne le s pomočjo izvedenca medicinske stroke, pač pa tudi z zaslišanjem tožnika in na podlagi zdravstvene dokumentacije, ugotavljalo obseg nepremoženjske škode (telesnih bolečin z nevšečnostmi med zdravljenjem in strahu). Toženec v pritožbi uveljavlja kršitev pravil pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke glede dokazovanja višine tožbenega zahtevka. Navaja, da sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja izvedenca dr. D. P., v katerem podaja ugotovitve glede obsega škode oziroma višine tožbenega zahtevka, ne bi smelo upoštevati in nanj opreti sodbe, ker tožnik v postavljenem roku predujma za izvedenca ni plačal, niti ni pravočasno prosil za podaljšanje roka. Postopanje sodišča, ki kljub temu, da je (bil) predujem za izvedenca plačan po izteku s strani sodišča določenega roka, izvede dokaz, lahko utemeljuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) (2). Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec glede izvedbe dokaza z izvedencem v zvezi s presojo višine odškodnine za nematerialno škodo nima prav (3). Glede dokazovanja višine odškodnine je bil tožnik prvič pozvan na plačilo predujma šele 21. 5. 2013, kar je razvidno iz zapisnika naroka za glavno obravnavo (list. št. 80) (4). Tožnik je predujem plačal 27. 5. 2013 (list. št. 82), to je v določenem petnajstdnevnem roku. Sodišče prve stopnje je tako pri odločanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upravičeno upoštevalo tudi izvedensko mnenje z dne 7. 8. 2013. Pritožbeni očitek o kršitvi pravil pravdnega postopka v zvezi z dokazovanjem višine odškodnine je zato neutemeljen.

10. Toženec višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo konkretizirano ne izpodbija, tožnik pa meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje glede na v pritožbi izpostavljene okoliščine prisoditi višjo odškodnino. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel udarnino obraza in desnega ramena. Gre za lahko telesno poškodbo. Ugotovilo je tudi nevšečnosti med zdravljenjem ter intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo vse konkretnosti in specifičnosti primera, tudi v pritožbi izpostavljene okoliščine po posamezni obliki škode. Upoštevalo je tožnikovo izpoved glede občutenja strahu, a je pravilno večjo dokazno vrednost pripisalo izvedenskemu mnenju izvedenca, ki je tožnikovo izpoved objektiviziral. Pritožbeno sodišče glede na podroben opis dejanskega obsega tožniku nastale nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in neugodnosti ter zaradi strahu, ki je razviden iz razlogov na deveti do enajsti strani prvostopenjske sodbe, upoštevajoč njegovo starost ob škodnem dogodku, nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Pravilno je uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Skupni odmerjen znesek 2.000,00 EUR (1.500,00 EUR za telesne bolečine in 500,00 EUR za strah) predstavlja, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, 1,9 povprečno neto plačo v RS na zaposlenega. Tako odmerjena odškodnina ustreza okoliščinam konkretnega primera, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava za takšne poškodbe (5). Za zvišanje ali znižanje odškodnine tako ni materialnopravne podlage.

12. Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 674/2003. (2) Prim. odločbo VS RS II Ips 221/2010, II Ips 1259/2008. (3) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2010. (4) Velja dodati, da je sodišče najprej postavilo izvedenca (samo) v zvezi z dokazovanjem temelja odškodninske odgovornosti, šele kasneje pa tudi za drugo dokazno temo, in sicer v zvezi s škodo oziroma višino odškodnine.

(5) prim. odločbe VS RS II Ips 239/2006, II Ips 1259/2008, II Ips 712/2006.