Jedro

S spremembo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe investitorja se ni poseglo v pravice tožnika - lastnika zemljišča, ki meji na zemljišče, na katerem stoji objekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožnik zato ni upravičen predlagati obnove postopka, v katerem je bila izdana odločba o spremembi gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje odločbe št. 351-460/2010-6 (7100) z dne 27. 7. 2010 o spremembi pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-412/2008-15(7123) z dne 27. 8. 2008. V obrazložitvi navaja, da se je z navedeno odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja v gradbenem dovoljenju spremenil le investitor. Namesto dotedanjega investitorja družbe A. d.o.o. se je kot nov investitor določila družba B. d.o.o.. Gradbeno dovoljenje (ki je postalo pravnomočno dne 27. 8. 2008) je bilo izdano za gradnjo dveh večstanovanjskih objektov z rekreacijskim centrom v večjem objektu (K+P+2+M) na zemljiščih parc. št. 1172, del 1176, del 1177 in 1180 k. o. ... Sporna odločba o spremembi gradbenega dovoljenja (ki je bila izdana družbi B. d.o.o. kot novemu investitorju in je postala pravnomočna dne 10. 8. 2010) je bila izdana na podlagi določb 73. člena ZGO-1, po katerih se lahko že izdano gradbeno dovoljenje spremeni v delu, ki določa investitorja v primeru, če dotedanji investitor (ki mu je bilo gradbeno dovoljenje izdano) prenese pravico graditi na drugo osebo. V tem primeru se gradbeno dovoljenje spremeni po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank. Glede na navedeno je bilo treba predmetni predlog za obnovo postopka izdaje odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja zavreči kot vloženega po neupravičeni osebi na podlagi že navedenih določb določb 73. člena ZGO-1 v povezavi z določbami 260., 261. in 267. člena ZUP.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da v obravnavanem primeru predloga za obnovo postopka o spremembi gradbenega dovoljenja ni vložila upravičena oseba, zaradi česar ga je prvostopni organ pravilno zavrgel po 267. členu ZUP, saj predlagatelj obnove postopka po materialnem predpisu nima pravice do udeležbe v postopku, ki je bil izveden zaradi prenosa investitorstva po 73. členu ZGO-1. Pritožbeni ugovor, da je z gradnjo poseženo v pritožnikove pravice, na odločitev ne more vplivati, ker se v obravnavanem primeru o tem (pritožnikovih pravicah v zvezi s samo sporno gradnjo) ni odločalo.

Tožnik v tožbi navaja, da je predlog za obnovo postopka vložil, ker bo njegova nepremičnina (stanovanjska hiša na parceli 1173 oziroma 1175 k.o. ...) prizadeta že med samo gradnjo, zlasti pa po izgradnji objekta, katerega vplivno območje sega na njegovo nepremičnino. Čeprav mu ZGO-1, kot neposrednemu sosedu, daje upravičenje do sodelovanja v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, pa upravni organ v postopku od njega ni zahteval nobenega soglasja. Zato je predlagal obnovo postopka iz razlogov po 5. in 9. točki 260. člena ZUP. Svojo upravičenost do sodelovanja v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja dokazuje tudi s sklepom prvostopnega organa št. 351-412/2008-33 (71205) z dne 12. 3. 2010, s katerim mu je prvostopni organ priznal status stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in zadržal izvršitev odločbe z dne 15. 5. 2009. Isti organ je torej za isti objekt tožniku priznal lastnost stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v postopku spremembe tega gradbenega dovoljenja pa ne. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne drugostopnemu organu v ponovnem postopek, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Družba B. d.o.o. Pesnica, ki ima v tem postopku položaj stranke z interesom, v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in tožbeni zahtevek, kot neutemeljen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker se z izpodbijanim sklepom ne posega v pravni položaj tožnika, niti ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Glede na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru II U 187/2010-17 z dne 13. 10. 2010, tožnik ni imel statusa stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zato ta tožbeni ugovor ni točen oz. je neutemeljen. Z navedeno sodbo se je namreč ugotovilo, da je tožnik (takrat) zamudil subjektivni rok za obnovo postopka izdaje spornega gradbenega dovoljenja ( po določbi 5. točke prvega odstavka 263. čl. ZUP), zaradi česar je sodišče tožbi (takratnega investitorja) ugodilo in odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-32/2010/13 z dne 21. 4. 2010, po kateri je bil tožniku priznan status stranke v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja. Sedaj izpodbijani prvostopni sklep se nanaša le na spremembo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe investitorja, glede česar se odloča po skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne (podredno), tožniku pa se naloži povrnitev stroškov stranke z interesom z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

V odgovoru na navedeno pripravljalno vlogo tožnik še zahteva spremembo določitve vrednosti spornega predmeta in navaja, da se sporna gradnja izvaja v neposredni bližini njegovega objekta, zaradi česar mu nastaja škoda. Zato želi doseči obnovo postopka in v njem uveljaviti svoje pravice po določbah ZGO-1. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je, glede na določbe drugega odstavka 2. člena ZUS-1, izpodbijani akt prvostopni sklep z dne 19. 4. 2011, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. Z drugostopno odločbo z dne 21. 11. 2011 namreč ni bila sprejeta nobena vsebinska odločitev, ampak je bila tožnikova pritožba le zavrnjena.

Upravni organ je tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 27. 7. 2010 iz razloga, ker se je z navedeno odločbo v upravnem postopku odločilo le o spremembi investitorja (namesto prejšnjega investitorja A. sedaj nov investitor B. d.o.o.). Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, po katerih se s spornim gradbenim dovoljenjem posega v tožnikove pravice in pravne interese, saj se o tem v tem postopku ni odločalo.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 73. členu ZGO-1 določeno, da se gradbeno dovoljenje lahko spremeni, pri čemer lahko investitor vloži zahtevo za njegovo spremembo v času njegove veljavnosti (prvi odstavek). Če se po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja projekt za izvedbo spremeni tako, da pomeni to za objekt (ki se gradi) spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih pogojev in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev, se lahko gradbeno dovoljenje spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo izdano. Če pa se sprememba gradbenega dovoljenja omeji na spremembe, ki ne vplivajo na navedene lokacijske in druge pogoje, jo pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku in brez zaslišanja strank, pod pogojem, da takšne spremembe (gradbenega dovoljenja) ne poslabšujejo pogojev rabe sosednjih zemljišč in objektov in se z njim ne spreminjajo pogoji, ki so veljali ob izdaji gradbenega dovoljenja (drugi in tretji odstavek). Če investitor, ki mu je bilo gradbeno dovoljenje izdano, pred začetkom gradnje ali med njo prenese pravico graditi na drugo osebo, se gradbeno dovoljenje spremeni po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank (četrti odstavek).

Iz citiranih določb 73. člena ZGO-1 (predvsem oz. izrecno iz četrtega odstavka) izhaja, da se gradbeno dovoljenje v primeru, če se sprememba nanaša le na spremembo investitorja, spremeni po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank. Jasno je tudi, da v takem primeru, ko se je gradbeno dovoljenje spremenilo samo glede novega investitorja, to v ničemer ne vpliva na pravice in obveznosti drugih oseb, ki so kot stranke vključene v postopek ali pa mislijo, da imajo pravico v postopku sodelovati.

Kot je razvidno iz že navedenega, so tožnikovi ugovori o tem, da se s spornim gradbenim dovoljenjem, posega v njegove pravice in pravne interese (zaradi prekomejnega vpliva objekta na njegovo nepremičnino), neutemeljeni oz. za odločitev ne morejo biti relevantni, saj se o tem v predmetnem postopku ni odločalo. Odločilo se je zgolj o tem, da je odslej v gradbenem dovoljenju namesto dotedanjega investitorja A. d.o.o. določen nov investitor B. d.o.o. Tožbeni ugovor o tem, da mu je bil status stranke v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja že pravnomočno priznan je neutemeljen, saj se odločba o spremembi gradbenega dovoljenja zaradi spremembe investitorja objekta, glede na določbe 63. člena ZGO-1, v vsakem primeru opravi v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja strank. To pomeni, da v tem skrajšanem postopku, kjer spremembo gradbenega dovoljenja predlaga nov investitor, sodeluje le ta (nov) investitor, druge stranke (stranski udeleženci) pa ne, četudi so v samem postopku izdaje gradbenega dovoljenja bili vključeni kot stranke zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Poleg tega se prizadeta stranka glede tega upravičeno sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča št. II U 187/2010-17 z dne 13. 10. 2010, s katero je bila tožnikova zahteva za obnovo postopka izdaje (osnovnega) gradbenega dovoljenja za dne 27. 8. 2008 vrnjena v ponoven upravni postopek, ker je sodišče ugotovilo, da tožniku statusa stranke ni mogoče priznati zaradi zamude subjektivnega roka za vložitev predloga obnove postopka.

Tožnikova zahteva za spremembo določitve vrednosti spornega predmeta je za ta upravni spor brezpredmetna in se zato zavrne, saj upravno sodišče v upravnem sporu o tem (vrednosti spora) ne odloča (ker to za sam upravni spor ni relevanten podatek).

V ostalem se sodišče sklicuje tudi na razloge obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v upravnem sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.