Jedro

Za sojenje obdolžencu v nenavzočnosti ZKP ne predpisuje pogoja, da je obdolženec izostanek opravičil, kar pa ne pomeni, da sodišče ne bo upoštevalo utemeljenega opravičila obdolžencu; dokazno breme je na obdolžencu, kar pomeni, da mora navesti konkretne razloge zaradi katerih na obravnavo ni mogel priti in zanje predložiti ustrezna dokazila.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 350,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo V K 9643/2014 z 2. 3. 2015, obsojenega D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 223. člena KZ-1. Po 57. členu istega zakona mu je izreklo pogojno obsodbo in mu za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje po drugem odstavku 223. člena KZ-1 kazen tri mesece zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 105,06 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Mariboru je z sodbo IV Kp 9643/2014 s 15. 10. 2015 pritožbi obsojenega D. P. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

3. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno zadevo vrne v novo odločanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podala odgovor vrhovna državna tožilka. Meni, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zahteva vidi v tem, da je sodišče glavno obravnavo opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti, čeprav je slednji svoj izostanek opravičil in tako kršilo obdolženčeve pravice iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter določbe 12. in tretjega odstavka 16. člena ZKP, ni podana. Eno izmed temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku je pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Ta pravica ni absolutna in v skrajšanem postopku veljajo omejitve določene v 442. členu ZKP. Po tej določbi se sme glavna obravnava opraviti v nenavzočnosti, če so kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer, da je bil obdolženec v redu povabljen, da njegova navzočnost ni nujna ter da je bil obdolženec pred tem že zaslišan. Če so ti pogoji podani, in temu je v obravnavani zadevi bilo tako, obsojenec, ki je bil v redu povabljen, je bil že zaslišan, svojega izostanka ni opravičil, opravičila ga je na glavni obravnavi navzoča zagovornica, ki pa ob tem ni predložila ustreznih dokazil, da se obsojeni ne more udeležiti glavne obravnave. V okviru svojih pristojnosti je sodišče odločalo o tem, ali je izostanek opravičljiv in ko opravičila ni sprejelo, je opravilo glavno obravnavo, ter ob oceni, da je dejansko stanje obsojenemu očitanega kaznivega dejanja dovolj razjasnjeno, tudi izreklo sodbo.

Nadalje vložnik zahteve v obširni obrazložitvi izpodbijani pravnomočni sodni odločbi očita kršitev v postopku, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma ni zaslišalo predlaganih prič ter ob tem podaja lastno dokazno oceno in svoj pogled na ugotovljeno dejansko stanje ter izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi. Zaradi slednjega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

V zaključku zahteva navaja, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni kaznivo, saj sodišče ni preverjalo zakonitosti uradnih dejanj, ki jih je preprečil obsojeni, s tem pa odpira dejanska vprašanja v zvezi z zakonskimi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, kar ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, dopustna preveritev izreka pa pokaže, da ima opis obsojenemu očitanega kaznivega dejanja vse zakonske znake.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili obsojenčevi zagovorniki, ki vztrajajo pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Obsojenčevi zagovorniki uvodoma uveljavljajo kršitev 12. člena in tretjega odstavka 16. člena ZKP v povezavi z drugo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano procesno kršitev utemeljujejo z navajanji, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti, kljub temu, da je njegova zagovornica na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2015 obsojenega opravičila in pojasnila, da jih je obsojenec neposredno pred glavno obravnavo poklical v odvetniško pisarno, jim povedal, da je zbolel, zaradi česar je predlagala preložitev glavne obravnave in se zavezala, da bo dostavila dokazila o upravičeni odsotnosti v primernem roku. Dodatno je še navedla, da je potrebno v zvezi z ugotavljanjem odločilnih in pomembnih dejstev na glavni obravnavi obsojencu omogočiti, da se sooči z obremenilnimi dokazi ter mu omogočiti, da predlaga dokaze v svojo korist, vendar sodišče prve stopnje takšnemu predlogu ni sledilo. Nadalje obsojenčevi zagovorniki v zvezi z mnenjem Oddelka nadzornih zdravnikov ZZZS, ki so dne 4. 3. 2015 prejeto zdravniško potrdilo o obsojenčevi opravičeni odsotnosti z glavne obravnave, ocenili kot pomanjkljivo in neupravičeno, navajajo, da ne more imeti nobene teže, saj imenovani zdravnik pri izdelavi mnenja dejanskega stanja zadeve ni razčistil, temveč je mnenje izdelal na podlagi dopisa zdravnika Dejana Vrzela, ki obsojenca 2. 3. 2015 ni obravnaval. Menijo, da bi lahko edino angažirani sodni izvedenec medicinske stroke strokovno presodil, ali je bila obsojenčeva odsotnost 2. 3. 2015 upravičena ali ne.

7. Po določbi druge alineje 29. člena Ustave ima obdolženec pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Navzočnost obdolženca na sojenju ni le njegova pravica, ampak tudi njegova dolžnost, ki jo lahko sodišče uresničuje tudi s prisilnimi sredstvi (prvi odstavek 307. člena ZKP). Tej pravici se obdolženec sicer lahko odpove izrecno ali s konkludentnim ravnanjem, ki opravičuje domnevo, da se je pravici odpovedal in če so izpolnjeni pogoji, ki jih za sojenje v nenavzočnosti določa ZKP. V skrajšanem postopku določba prvega odstavka 442. člena ZKP dovoljuje, da se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti ob pogojih, da je bil nanjo pravilno povabljen (in izostanka ni opravičil), če njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna in je bil pred tem že zaslišan. Za sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku ZKP sicer ne predpisuje pogoja, ki je po tretjem odstavku 307. člena ZKP predpisan za sojenje v nenavzočnosti pred okrožnim sodiščem, namreč, da obdolženec izostanka ni opravičil. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča razlike v navedenih določbah ZKP ne pomenijo, da okrajnemu sodišču ni treba upoštevati utemeljenega opravičila obdolženca, saj mora sodišče po določbi drugega odstavka 442. člena ZKP npr. upoštevati tudi opravičilo zagovornika.

8. Glede izvajanj obsojenčevih zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti je odločalo že sodišče druge stopnje, ko je v pritožbenem postopku odločalo o dejansko identičnem pritožbenem ugovoru in ga kot neutemeljenega obrazloženo zavrnilo. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču, da so bili izpolnjeni pogoji za opravo glavne obravnave v obsojenčevi nenavzočnosti iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Glede zdravniškega potrdila o obsojenčevi opravičeni odsotnosti z naroka za glavno obravnavo 2. 3. 2015 je glede na to, da je bilo le-to izdano za obdobje od 2. 3. 2015 do 2. 4. 2015, da iz njega ni izhajal datum obiska pri osebnem zdravniku niti diagnoza, ki bi opravičevala izostanek z naroka, navedlo, da je sodišče prve stopnje opravičeno opravilo poizvedbe pri ZZZS o utemeljenosti izdanega zdravniškega potrdila. Ker je mnenje Oddelka nadzornih zdravnikov ZZZS, da je bila izdaja zdravniškega potrdila neupravičena, razumljivo in sprejemljivo tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da obsojenec svojega izostanka z glavne obravnave ni opravičil. Tem stališčem se pridružuje tudi Vrhovno sodišče, pri čemer skladno z uveljavljeno sodno prakso(1) ponovno poudarja, da zgolj dejstvo sporočenega opravičila obdolženca za izostanek z glavne obravnave, ne zadošča. Opravičilo mora namreč sodišče oceniti kot sprejemljivo, kar pomeni, da mora obdolženec navesti konkretne razloge, zaradi katerih na glavno obravnavo ne bo mogel pristopiti in zato predložiti ustrezna dokazila, da jih sodišče lahko preveri. Dokazno breme je torej na strani obdolženca in tako je tudi v obravnavanem primeru, v katerem je sodišče pravilno ugotovilo, da ni bila izkazana opravičljivost obsojenčevega izostanka in da so bili zato izpolnjeni pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti skladno s prvim odstavkom 442. člena ZKP.

9. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti nadalje navajajo, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe tudi iz tretje alineje 29. člena Ustave ter s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano procesno kršitev utemeljujejo z navajanji, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog okrožne državne tožilke za neposredno zaslišanje priče A. P., s katerim je soglašala tudi obramba, zavrnilo pa tudi vse s strani obrambe predlagane dokazne predloge (zaslišanje priče S. J., policistov, ki so sprejeli kazensko ovadbo oškodovanca A. B., soočenje med obsojencem ter oškodovancem in pričo M. Č., opravo poizvedb na državnem tožilstvu o usodi kazenske ovadbe davčnih inšpektorjev I. Z. in N. K.) s pavšalno navedbo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, čeprav je obramba dokazne predloge ustrezno substancirala in bi jih sodišče lahko obravnavalo ter se z njihovo izvedbo kar najbolj približalo materialni resnici.

10. Kršitev ni podana. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma pravičnega sojenja. Dokazi, za katere meni, da niso pomembni za pravilno razsojo, sme sodišče zavrniti. Za razsojo so pomembni dokazi, ki so v relevantni zvezi z dejanjem, ki je predmet obtožbe in za katere obstaja verjetnost, da bodo lahko izključili ali potrditi obstoj pravnopomembnih dejstev. Zakaj je ocenilo dokazne predloge obrambe in okrožne državne tožilke za materialnopravno nerelevantne, je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve sodbe razumno in argumentirano obrazložilo. Ker je v izpodbijani sodbi verodostojnost izpovedi oškodovanca ocenilo in razumno utemeljilo ob povezavi z drugimi dokazi (listinskimi dokazi, izpovedbami prič), je oceni prvostopenjskega sodišča pritrdilo tudi višje sodišče (točka 7 obrazložitve sodbe). Navedeni argumenti tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo utemeljenost ocene nižjih sodišč o potrebni zavrnitvi dokaznih predlogov. Obramba se v zahtevi za varstvo zakonitosti z razlogi zavrnitve ne strinja. Svoje stališče oziroma svoj drugačen pogled na odločitev o zavrnitvi predlaganih dokazov utemeljuje z nestrinjanjem z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano. S podajanjem svoje lastne ocene, ki je drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, obramba uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Obsojenčevi zagovorniki z navajanji, da obsojencu niso z gotovostjo dokazani zakonski znaki (tako objektivni kot subjektivni) kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena KZ-1 niti kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 223. člena KZ-1, kot zatrjujejo uveljavljajo kršitev materialnega prava v smislu 1. točke 372. člena ZKP. Zatrjevano kršitev materialnega prava utemeljujejo z navajanji, da sodišči nista ugotovili glede prvo-navedenega kaznivega dejanja, ali je bil obsojencu vročen sklep o davčni izvršbi oziroma ali je bil z davčno izvršbo seznanjen, zato menijo, da je preuranjen zaključek, da je bil pri obsojencu podan naklep za preprečitev uradnega dejanja uradni osebi. Neraziskano ostaja tudi vprašanje, ali je bila pri odvzemu zarubljenega denarja uporabljena sila. Glede drugo-navedenega dejanja navajajo, da sodišči nista preverjali, ali bi se upnik lahko poplačal z drugim premoženjem obsojenca oziroma kako drugače. S temi navedbami po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčevi zagovorniki ne morejo utemeljiti zatrjevane kršitve materialnega prava, pač pa oporekajo dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč o tem, da je bil obsojenec z davčno izvršbo seznanjen, saj se je zoper njega v istem dnevu vršil že drugi rubež premičnin, saj je bil prvi neuspešen ter z nadaljnjim dejanskim zaključkom, da s preostalim premoženjem obsojenca davčnega dolga ni bilo mogoče poplačati, obsojenec pa očitno niti sam ni imel namena kako drugače poplačati dolga, glede na dejstvo, da je z mize s silo vzel že zarubljen denar. Vložniki zahteve svoje zaključke o nepodanosti zakonskih znakov kaznivih dejanj gradijo na lastni in povsem drugačni dokazni presoji, ki je nasprotna ugotovljenemu dejanskemu stanju v pravnomočni sodbi. V tem delu zato ne gre za razlog kršitve materialnega prava ampak za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Z navajanji, da je bila obsojencu ob upoštevanju olajševalnih okoliščin določena previsoka kazen ter nesorazmerno odmerjen čas trajanja preizkusne dobe, obsojenčevi zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona v smislu 5. točke 372. člena ZKP (da je bila z odločbo o pogojni obsodbi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu), ampak problematizirajo primernost izrečene kazenske sankcije, to je, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na vprašanje primernosti izrečene kazenskega sankcije pravilno upoštevane. Gre torej za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

13. Vrhovno sodišče o seji senata zagovornika ni obvestilo, saj ga ZKP k temu ne zavezuje.

C.

14. Ker zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno.

15. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah 98.a člena v zvezi z 92. členom ZKP ter točkah 7112, 71113 ter 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

(1) Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 232/98 s 4. 3. 2014, I Ips 391/2008 s 23. 10. 2008, I Ips 39654/2010 s 3. 2. 2011.