Jedro

Zakupna pogodba je vpisana v zemljiški knjigi, zato ima zakupno razmerje učinek tudi napram tretjim in bi tožnica po 81. členu ZTLR imela pravico zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti proti tretji osebi, a le pod pogojem, da ji je ob sklenitvi zakupne pogodbe stvar zakupodajalec dal v posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka trpi sama svoje stoške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna izročiti tožnici vzhodni del parcele št. 276, travnik, vl. št. 114 k.o. E. v približni izmeri 50 do 60 m2 v njeno dejansko posest pod izvršbo in ji povrniti pravdne stroške. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženki 340.178,50 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh. Proti tej sodbi je vložila pritožbo tožnica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi ponovno pojasnjuje sklenitev zakupne pogodbe in vsebino le-te oziroma natančno kateri del parcele št. 276 je bil predmet pogodbe in koliko je bila ta parcela velika. Po sklenitvi zakupne pogodbe je tožnica začela izvrševati neposredno posest na parceli, izvzemši del parcele, ki ga je zasedla toženka. V zakup dana parcela je navedena v zakupni pogodbi, po stanju v katastru in zemljiški knjigi, pri čemer se ne spušča v ugotavljanje izmere parcele v naravi, saj je bilo zanjo ob sklenitvi pogodbe nepomembno, ali je navedena parcela merila 394 m2, 411 m2 ali 460 m2, ker je vzela v zakup parcelo v stanju, kakršna je bila ob sklenitvi pogodbe, to je do meje s parcelo št. 15 (pravilno št. 277/2, št. 15 je št. hišne številke). Na hiši, na parceli št. 15, je toženka pridobila služnostno pravico in nič več, saj bi ji A.K (zakupodajalec) povedal, če bi toženki, poleg služnosti stanovanja, prepustil še kakšno pravico in bi bilo to tudi zapisano v zakupni pogodbi. Sodba je zmotna in nelogična, saj se je parcela št. 277/2 povečala od 250 m2 na 299 m2 to je za 49 m2 za rovaš parcele št. 276, zaradi česar bi se morala ta parcela skrčiti in ne povečati, kot navaja sodba tako, da bi bila njena izmera 349 m2. Sodišče je napravilo tudi napačen izračun, ki se ne ujema z odločbo GU Ajdovščina. Ne glede na vse izračune, pa je sporni del parcele njen sestavni del, ki je vzet v zakup kot celota, ne glede na velikost parcele, iz česar izhaja, da toženka uporablja del parcele brez pravnega naslova. Pritožnica tudi navaja, da ni bilo zakonske ovire za subjektivno spremembo tožbe in v kolikor je bila njena vloga pomanjkljiva, bi jo moralo sodišče na to opozoriti. Pritožba izpodbija tudi izrek o pravdnih stroških. Zatrjuje, da je sodišče izdalo sodbo iz povsem drugih razlogov in na podlagi drugih dokazov, kot jih je predlagala tožena stranka tako, da ta v ničemer ni prispevala s svojimi pripravljalnimi vlogami k ugotavljanju dejanskega stanja. V zvezi z DDV tožena stranka ni izkazala, da je njen pooblaščenec zavezanec za DDV. Tolmaču za italijanski jezik so bili odmerjeni stroški v nasprotju s pravilnikom o sodnih tolmačih, prav tako pa tolmaču ne pripada nadomestilo za dohodnino. Zato je izpodbijana sodba napačna in toženka predlaga spremembo tako, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v dopolnitev postopka in ponovno odločanje, stroške pritožbenega postopka pa šteje za nadaljnje pravdne stroške. Toženka je na pritožbo odgovorila, v odgovoru polemizirala z določenimi navedbami v pritožbi in smiselno predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer povsem brez potrebe v tem sporu izvajalo obsežni dokazni postopek, ko je ugotavljalo dejansko stanje v naravi, opravljeno parcelacijo in iz teh podatkov izračunalo velikost v zakup dane parcele in velikost sosednje parcele. Vse te ugotovitve za odločitev v sporu niso pomembne. Tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica v tej pravdi, je stvarnopraven, saj tožnica zahteva izročitev dela parcele v posest. Posest je institut stvarnega prava. V tej pravdi sicer ne gre za posestno varstvo v smislu 70. člena ZTLR, ampak petitorno varstvo iz naslova pravice do posesti po 81. členu ZTLR. Za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka pa je bistvena okoliščina, ali je tožnica sporni del parcele pridobila na podlagi sklenjene zakupne pogodbe v posest. Odgovor na to vprašanje daje tožnica sama večkrat v postopku in nazadnje tudi v pritožbi, ko pravi, da je po sklenitvi zakupne pogodbe, na zakupljeni parceli nastopila posest, razen na delu parcele (50-60 m2), katerega vrnitev zahteva od toženke v tej pravdi, kar pomeni, da tožnica vtoževanega dela parcele nikoli ni imela v posesti. Zakupna pogodba je bila vknjižena v zemljiško knjigo, iz česar izhaja, da ima ta zakupna pogodba učinek tudi nasproti tretjim. Skladno z 81. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) bi tožnica zato imela pravico zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti, a le pod pogojem, da bi ji ob sklenitvi zakupne pogodbe zakupodajalec dal stvar v posest. Pogoj za vložitev stvarno pravnega zahtevka je namreč obstoj neposredne posesti tožnice, ki pa sama skozi celoten postopek zatrjuje, da dela parcele, katerega vrnitev v posesti zahteva, nikoli ni imela v posesti. Tožnica zato ni aktivno legitimirana za tožbo, s katero uveljavlja na podlagi zakupne pogodbe, ki za sporni del parcele ni bila realizirana, od toženke kot tretje osebe, svojo pravico do posesti. Ker ji ob sklenitvi že zakupodajalec ni dal spornega dela parcele v posest, bi zahtevek lahko naperila le proti njemu oziroma sedaj njegovemu pravnemu nasledniku. Pravice, ki jih izvaja iz vsebine zakupne pogodbe, lahko uveljavlja le proti drugi stranki obligacijskega razmerja, ne pa proti tretji osebi, ki ni bila stranka tega obligacijskega razmerja. Tožbeni zahtevek je bil iz teh razlogov pravilno zavrnjen, zato pritožba ne more uspešno napadati odločitev prvostopnega sodišča. Ker tožnica s tako tožbo ne more uspeti, na pritožbene navedbe glede spremembe tožbe niti ne bi bilo potrebno odgovarjati. Pritožbeno sodišče zgolj zaradi pojasnitve še dodaja, da so izvajanja pritožbe tudi v tem delu zmotna, saj je bila tudi pasivna legitimacija zgrešena. Toženka je le ena izmed dveh služnostnih upravičencev stanovanja na sosednji parceli, ki skupaj uporabljata sporni del parcele. Le oba skupaj bi zato bila lahko tožena na izročitev parcele, saj parcele toženka ne more sama v celoti izročiti. Po naravi pravnega razmerja sta zato toženka in drugi služnostni upravičenec (njen mož) enotna nujna sospornika (člen 196 ZPP). Enotni sosporniki pa se štejejo za enotno pravdno stranko in če niso toženi z enotno skupno tožbo je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije neutemeljen. V sodni praksi se sicer dopušča tudi razširitev tožbe na sprva netoženega, a takšna naknadna razširitev je dopustna le ob pristanku le-tega (3. odst. 191. člena ZPP). Pravil, ki se nanašajo na naknadno sosporništvo, ob nasprotovanju naknadno toženega razširitvi tožbe, pa tožnica ne more obiti z vložitvijo nove tožbe in predlaganjem združitve obeh postopkov. Neutemeljena je pritožba tudi zoper stroškovno odločbo. Sodišče je o stroških odločilo po načelu uspeha v pravdi. Višino stroškov je odmerilo po Odvetniški tarifi in skladno z vrednostjo odvetniške točke obračunalo odvetniške stroške. Pri obračunu je res upoštevalo vse opravljene storitve toženke. Vendar so po podatkih spisa vse pripravljalne vloge toženke bile zgolj njena obrambna sredstva proti tožničinim vlogam. Veliko število pripravljalnih vlog na strani toženke so vzpodbudile ravno pripravljalne vloge tožnice. Zato mora sebi pripisati večji obseg vlog, kot je bil nujno potreben. Na obračunane odvetniške stroške sodišče zavezancem za DDV zaračuna tudi 19% DDV. Pritožba odpira vprašanje, ali je odvetnik tožene stranke zavezanec za DDV ali ne. Odvetnik je na stroškovniku napisal številko potrdila z datumom, od kdaj je zavezanec DDV, kar je dovolj prepričljivo, da je zavezanec DDV in zgolj z navrženim pomislekom tožnica teh priznanih stroškov more omajati. Sodišče je med postopkom s posebnim sklepom (na list. štev. 43 spisa) odmerilo stroške tolmača za italijanski jezik. Zoper ta sklep se nobena od pravdnih strank (niti tožnicaĐ) ni pritožila, tako da je postal sklep o višini stroškov tolmača pravnomočen. V stroškovni odločbi je sodišče že s pravnomočnim sklepom odmerjene stroške tolmaču le prevalilo v breme tožnici, ki v pravdi ni uspela in ker so stroški že bili pravnomočno odmerjeni, pritožba načenja prepozno vprašanje, kolikšna je pravilna višina nagrade tolmaču. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preiskusu ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava, jo je na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica ni uspela s pritožbo, toženka pa v odgovoru ni navedla nič takšnega, kar bi prispevalo k boljši pojasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.