Jedro

Presoja razlogov sklepa o podaljšanju pripora (7. odstavek 392. člena ZKP).

Presoja okoliščin v zvezi s pravico do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 23. člena URS).

Izrek

Zahteva zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Mariboru je potem, ko je ugodilo pritožbam obt. M.G., njegovega zagovornika in zagovornika obt. S.P. in prvostopenjsko sodbo z dne 12.12.2002 razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, s sklepom z dne 19.3.2003 pod tč. II odločilo, da se pripor zoper obtožena M.G. in S.P. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije podaljša. Zoper sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obt. S.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa predlaga odreditev hišnega pripora oziroma da naj se zadeva vrne v novo odločitev Višjemu sodišču v Mariboru.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker je v izpodbijanem sklepu pritožbeno sodišče pravilno ocenilo, da je pripor potreben zaradi varnosti ljudi, ker je le-ta ogrožena glede na naravo kaznivih dejanj, to je spravljanju prebežnikov pri prehodih čez državno mejo in pri trgovanju z mamili. V zvezi z navedbami obtoženčevega zagovornika, da gre za mamilo, ki ni posebno nevarno, pa navaja, da ni mogoče zanemariti velike količine mamila. Po njenem mnenju je pripor glede na težo kaznivih dejanj še vedno utemeljen ukrep, zaradi česar ni pogojev za odreditev hišnega pripora.

Zahteva zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču obtoženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ker je na kratko in skopo brez obrazložitve podaljšalo pripor. Zato je po njegovem mnenju odločitev pritožbenega sodišča arbitrarna. Takemu stališču obtoženčevega zagovornika ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor in ga s sklepom podaljša ali odpravi (7. odstavek 392. člena ZKP). Tak preizkus je pritožbeno sodišče, ki je prvostopenjsko sodbo glede obt. S.P. razveljavilo le zato, ker je ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, opravilo ter pri tem ugotovilo, da je tudi pri obt. S.P. še vedno podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. V razlogih sklepa je pojasnilo, da so tako pri obt. M.G. kot tudi pri obt. S.P. še vedno podane posebne okoliščine, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bi na prostosti ponavljala taka kazniva dejanja, upoštevaje, da je obt. S.P. obravnavana dejanja storil kot član dobro organizirane združbe in v kratkem časovnem obdobju, kaznivi dejanji, katerih je obtožen, pa nedvomno ogrožajo varnost ljudi. Trditev obtoženčevega zagovornika, da je taka odločitev pritožbenega sodišča arbitarna in da v sklepu pritožbenega sodišča ni pojasnjeno, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan, ni utemeljena, zlasti tudi zato, ker je v številnih sklepih o podaljšanju pripora pojasnjeno, katere so tiste okoliščine, iz katerih izhaja realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem takih kaznivih dejanj. Sicer pa zagovornik obt. S.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nobenih novih okoliščin, ki bi kazale, da priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni več podan, temveč v zahtevi skoraj dobesedno ponavlja vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po izreku prvostopenjske sobe, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 25.4.2003, opr. št. I Ips 131/2003, zavrnilo kot neutemeljeno.

Po mnenju obtoženčevega zagovornika je kršeno tudi določilo 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, ki med drugim določa, da o obtožbah zoper obtoženca odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja. S tem v zvezi navaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do prekoračitve razumnega trajanja pripora, saj je bila obtožencu vzeta prostost že 19.6.2001. Tudi temu stališču obtoženčevega zagovornika ni mogoče pritrditi. Zoper obt. S.P. in obt. M.G. ter zoper 15 soobtožencev je bila vložena obtožnica dne 13.12.2001. Prav zato, ker je bila navedenima obtožencema odvzeta prostost, in sicer obt. M.G. dne 17.6.2001, obt. S.P. pa dne 18.6.2001, je sodišče dne 19.4.2002 odločilo, da se kazenski postopek zoper njiju izloči in dokonča posebej. Že v razlogih sodbe Vrhovnega sodišča z dne 4.7.2002, opr. št. I Ips 193/2002, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva obtoženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora, je bilo pojasnjeno, da sodišče glede na obsežnost in težo kazenske zadeve ter v obsegu kriminalne dejavnosti, ki se nanaša na obt. S.P., ni prekoračilo razumnega roka pri vodenju postopka. Tudi za nadaljnji postopek ni mogoče trditi, da sodišče, upoštevaje določilo 2. odstavka 200. člena ZKP, ne bi ravnalo v skladu s tem določilom. Sodišče prve stopnje je opravilo glavne obravnave v dneh 1.10.2002, 29.10.2002, 26.11.2002, 5.12.2002 in 12.12.2002, ko je tudi izreklo sodbo, zoper katero so se pritožili obt. M.G., njegov zagovornik in zagovornik obt. S.P. ter tudi okrožni državni tožilec. Tudi v pritožbenem postopku ni prišlo do zavlačevanja postopka, saj je pritožbeno sodišče, ki so mu bile pritožbe s spisi predložene dne 31.1.2003, odločilo na seji dne 19.3.2003, svojo odločbo s spisi pa je vrnilo sodišču prve stopnje v roku, določenem v 2. odstavku 396. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato je zahtevo zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).