Up-750/03 - 7

6. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 914/2003 z dne 16. 7. 2003 se:

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V kazenskem postopku, ki je tekel na podlagi obtožnega predloga pritožnika kot subsidiarnega tožilca (oškodovanca kot tožilca), je bil obdolženec na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) oproščen kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Zoper navedeno sodbo je pritožnik vložil pritožbo, ki je bila kot neutemeljena zavrnjena. Pritožbeno sodišče je pritožniku naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

B. - I.

3.Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Po določbi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Ustavni pritožnik je v kazenskem postopku, ki se je končal z izpodbijano oprostilno sodbo, nastopal kot subsidiarni tožilec.

5.Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre.

To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost prevzeti oziroma nadaljevati kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, namreč še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko sodbo se namreč odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca. Glede na to subsidiarnemu tožilcu zgolj s tem, da je bil obdolženec v kazenskem postopku (pravnomočno) oproščen od obtožbe, ne more biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. To pa ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo. Enako je Ustavno sodišče odločilo tudi v sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/2001 in OdlUS X, 115).

B. - II.

6.Dopustna pa je ustavna pritožba v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških kazenskega postopka. V zvezi z navedeno odločitvijo pritožnik navaja, da je pritožbeno sodišče pavšalno odločalo o pritožbi zoper previsoko določeno povprečnino. Pri tem naj bi se sklicevalo na premoženjsko stanje pritožnika, ki ga po njegovem zatrjevanju ne sodišče prve stopnje ne pritožbeno sodišče nista preverjali in o njem ni podatkov v spisu. Izpodbijana odločitev naj bi bila zato samovoljna.

7.Pritožnik izpodbijani odločitvi o stroških postopka očita samovoljnost (kar bi sicer lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave). Njegov očitek ni utemeljen. Izpodbijana sodba pritožbenega sodišča je namreč v tem delu obrazložena, obrazložitev temelji na določbah tretjega odstavka 96. člena, 1. do 6. točke drugega in tretjega odstavka 92. člena ter 98. člena ZKP. V obrazložitvi sodbe pritožbeno sodišče odgovarja na sicer zelo splošne pritožbene navedbe pritožnika in argumentirano pritrjuje presoji sodišča prve stopnje glede višine povprečnine. Navedeni presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče odreči razumnosti. Glede očitka v zvezi z ugotavljanjem premoženjskega stanja pritožnika pa je treba ugotoviti, da je premoženjsko stanje pritožnika po tretjem odstavku 92. člena ZKP eden izmed kriterijev za določanje višine povprečnine. Pritožnik v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje navedenega kriterija ni izpodbijal in zato glede tega očitka pred vložitvijo ustavne pritožbe vsebinsko ni izčrpal pravnih sredstev. Za obravnavo navedenega očitka torej niso izpolnjene procesne predpostavke iz 51. člena ZUstS.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer