Jedro

Za ugotovitev o pripoznavi dolga na podlagi delnega plačila namreč ne zadošča zgolj ugotovitev golega dejstva delnega plačila, temveč mora iz ugotovljenega dejanskega substrata zadeve jasno izhajati, da je tožena stranka z ugotovljenim konkludentnim ravnanjem pripoznala tudi vse njegove pravne posledice.

Določbe ZZZDR o obveznosti staršev do otrok ne ustanavljajo zaveze staršev v zvezi s preživljanjem njihovih otrok v razmerju do tretjih, temveč predpisujejo obveznosti zgolj v razmerju med starši in otroki. Določbe ZZZDR zato ne morejo biti (samostojni) pravni temelj za odgovornost staršev do tretjih iz naslova izobraževanja njihovih otok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani 0792 I 8004/2007 z dne 11. 9. 2007 tudi v 1. in 4. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 613,13 EUR (146.930,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2004 dalje do prenehanja obveznosti, kakor tudi za plačilo izvršilnih stroškov v višini 171,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi dalje do prenehanja obveznosti. Toženi stranki je naložilo, da toženima povrne pravdne stroške v višini 393,28 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

(2) Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženima strankama naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke skupaj s pripadki, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka ni nikoli zatrjevala sklenitve pisne pogodbe, temveč je svoj tožbeni zahtevek oprla na vrsto dejstev, iz katerih je mogoče jasno zaključiti, da sta se toženi stranki zavezali plačati šolnino za šolanje svojega sina, ki je nekaj mesecev pred vpisom sicer že postal polnoleten. Dejstva, ki jih je v zvezi s tem navajala tožeča stranka, v postopku niso bila sporna. O soglasju volj za sklenitev pogodbe priča tudi dejstvo, da je bil J. R. v šolskem letu 2003/2004 vpisan v reden program srednješolskega šolanja, ob katerem torej ne more biti zaposlen in si ga financirati sam, zato je bilo samoumevno in v praksi običajno, da šolnino krijejo starši, ki so svojega otroka v takšen program tudi vpisali. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zato zmotno uporabilo določbi 15. in 18. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2), ko je zgolj na podlagi vpogleda v pisno dokumentacijo odločilo, da iz nje ni razvidna pisno izražena pogodbena zaveza toženih strank za plačilo šolnine. Dejstev namreč ni presojalo z vidika sporazuma strank o pogodbenih sestavinah in načina sklenitve pogodbe s konkludentnimi dejanji v skladu z OZ. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju ni uporabilo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)(3). Ker je predmet spora zahtevek za plačilo šolnine v rednem izobraževalnem programu gimnazije, bi moralo sodišče upoštevati določbo 123. člena ZZZDR, v skladu s katero so dolžni starši preživljati svoje otroke tudi po polnoletnosti, če se redno šolajo. V skladu z določbo 129.a člena ZZZDR namreč preživljanje otroka vključuje tudi kritje stroškov vzgoje in izobraževanja. Zmoten in neobrazložen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki plačevali šolnino kot tujo obveznost, saj navedeno ne izhaja iz nobenega dokaza. Priglaša stroške s pritožbo.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožbeni zahtevek se v tej zadevi glasi na denarni znesek, ki ne presega mejnega praga 2.000,00 EUR, ki velja za spore majhne vrednosti, zato sodišče v pritožbenem postopku preverja pravilnost izpodbijane odločitve zgolj v okviru dopustnih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 458. člena ZPP, o zahtevku pa v skladu s pooblastilom 5. odstavka istega zakonskega člena odloča sodnik posameznik.

(6) Tožeča stranka je v obravnavani zadevi kot izvajalka srednješolskega programa gimnazije od tožene stranke vtoževala še neplačani del šolnine za četrti letnik gimnazije, ki ga je obiskoval sin tožene stranke. Zatrjevala je namreč, da so J. v četrti letnik srednješolskega programa gimnazije vpisali njegovi starši, tj. prva in druga tožena stranka, ki sta poravnali tudi vse predhodne obveznosti iz naslova šolnine ter opravili delno plačilo šolnine za 4. letnik gimnazije.

(7) Sodišče prve stopnje takšnemu zahtevku ni ugodilo, saj je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati obstoja pravno poslovnega razmerja s toženo stranko. Gre za zaključek dejanske narave, na katerega je sodišče druge stopnje zaradi omejenosti pritožbenih razlogov v postopku v sporu majhne vrednosti vezano (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka sicer v pritožbi očita sodišču prve stopnje kršitev iz 14. točke 2. odstavka ZPP, ker naj bi sodišče takšno ugotovitev sprejelo zgolj na podlagi presoje listinskega dokaza tožeče stranke v smislu obstoja pisne pogodbe med pravdnima strankama, zanemarilo pa naj bi možnost sklenitve pogodbe s konkludentnimi ravnanji, zaradi česar na zatrjevan obstoj pravno poslovnega razmerja med strankami ni sklepalo na podlagi drugih ugotovljenih okoliščin primera.

(8) Vendar sodišče druge stopnje takšen ugovor šteje za neutemeljen. Sodišče namreč presoja utemeljenost zahtevka v okviru trditvene podlage strank in njihove dokazne ponudbe. Sodišče prve stopnje se je do vseh pravno odločilnih trditev v postopku opredelilo, med drugim tako, da je zavzelo stališče tudi do pomena opravljenega delnega plačila tožene stranke. Pri tem je štelo, da predloženi listinski dokazi o delnem plačilu tožene stranke niso zadostni za zaključek, da je za prvo in drugo toženo stranko obstajala obveznost plačila vtoževane šolnine, saj je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da lahko šolnino za dijaka, ki je vpisan v izobraževalni program pri tožeči stranki, plača kdor koli, ki se izkaže z osebno izkaznico. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da delnega plačila toženih strank ni mogoče šteti za pripoznanje pravnega temelja vtoževane obveznosti. Posledično pa je tudi materialnopravno pravilno razlogovalo, da je takšno ravnanje tožene stranke mogoče subsumirati zgolj pod določbo 1. odstavka 271. člena OZ (izpolnitveni akt tretjega), ne pa pod določbo 364. člena OZ (pripoznava dolga). Za ugotovitev o pripoznavi dolga na podlagi delnega plačila namreč ne zadošča zgolj ugotovitev golega dejstva delnega plačila, temveč mora iz ugotovljenega dejanskega substrata zadeve jasno izhajati, da je tožena stranka z ugotovljenim konkludentnim ravnanjem pripoznala tudi vse njegove pravne posledice. Ugotoviti je torej treba pripoznavo pravnega temelja obveznosti, kar pa predstavlja dejanski zaključek, ki ga sodišče opravi na podlagi drugih ugotovljenih dejstev s t.i. posrednim oziroma indičnim sklepanjem z znanih na neznana dejstva. Ker se lahko sklep ali sodba v sporu majhne vrednosti – kot že pojasnjeno – izpodbija zgolj iz razloga absolutne bistvene kršitve postopka ali iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, pa je sodišče druge stopnje na tako ugotovljeni dejanski substrat sodbe vezano.

(9) Neutemeljen je tudi ugovor, da sodišče prve stopnje zahtevka ni preverilo na podlagi določb ZZZDR, v skladu s katerimi so starši dolžni preživljati svoje otroke v času rednega šolanja. Določbe ZZZDR o obveznosti staršev do otrok namreč ne ustanavljajo zaveze staršev v zvezi s preživljanjem njihovih otrok v razmerju do tretjih, temveč predpisujejo obveznosti zgolj v razmerju med starši in otroki. Določbe ZZZDR zato ne morejo biti (samostojni) pravni temelj za odgovornost staršev do tretjih iz naslova izobraževanja njihovih otok.

(10) Ker torej sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno v skladu s 442. členom ZPP v zvezi s 350. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(11) Glede na neuspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku, je le-ta stroške s pritožbo dolžna kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..