Jedro

V primeru, če toženec poda pavšalen in nekonkretiziran ugovor, iz katerega ni možno razbrati, kateri bančni stroški iz izpisa prometa so prerekani, ter ugovora ne obrazloži niti po navedbah nasprotne stranke, kjer izrecno navaja, da je ugovor pavšalen in se zato ne more določno opredeliti do posameznega bančnega stroška, se dejstva, ki jih je navedla tožnica, štejejo za priznana, saj so bila zanikana pavšalno in brez navajanja razlogov.

Toženec je s Pogodbo o ustanovitvi računa in Pogodbo o zlatem računu zavezal zagotoviti redne prilive denarnih sredstev, vendar teh določil ni spoštoval ter je zato prišel v nedovoljeno negativno stanje. S tem je kršil pogodbene obveznosti, zato je tožeča stranka od pogodb odstopila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno tako spremeni, da se znesek pravdnih stroškov zniža na 153 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi opr. št. VL 91418/2015 z 31. 7. 2015, na podlagi katerega je toženec dolžan poravnati terjatev v višini 2.620,61 EUR ter povrniti izvršilne stroške, v celoti obdržalo v veljavi. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 158 EUR.

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v nasprotju s stanjem spisa zaključilo, da je tožeča stranka natančno pojasnila in z listinami dokazala vtoževano terjatev ter da toženec terjatvi ni ugovarjal. Tožeča stranka dokaznemu bremenu namreč ni zadostila. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da je toženec v prvi pripravljalni vlogi argumentirano prerekal vtoževane bančne stroške, za katere ni ponudila nobene trditvene in dokazne podlage, temveč se je sklicevala le na splošne pogoje poslovanja in tarifo, drugih ustreznih dokazil glede obračuna teh stroškov pa ni predložila. Nadalje navaja, da je za te obračunane stroške zatrjeval, da mu niso poznani ter da se drugače zoper izpis prometa, ki predstavlja enostransko listino, ne more braniti. Trditve tožeče stranke glede navedenih stroškov tudi niso sklepčne, kar je pogoj za uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP. Gre namreč za stroške, katerih nastanek je izven sfere tožeče stranke (nastanejo zaradi ravnanja tretje osebe), zato bi morala ta utemeljenost teh stroškov dokazati s predložitvijo ustreznih listin, izdanih s strani tretjih oseb, zaradi katerih je bila upravičena tožencu zaračunati svojo storitev, a tega ni predložila. Zaključek sodišča, da toženec terjatve ni prerekal oziroma jo je prerekal pavšalno, zaradi česar se šteje, da je zatrjevana dejstva v zvezi z vtoževano terjatvijo priznal, je napačen tako na podlagi pravilne uporabe določil materialnega predpisa kot zaradi zmotne presoje vsebine vlog in vseh listin v spisu. Sodba je neobrazložena, ker ne vsebuje razlogov, na podlagi česa oziroma katerih listin sodišče zaključuje, da je tožeča stranka uspela dokazati navedene stroške tudi po temelju, saj enostranske listine, ki so bile prerekane, ne potrjujejo njihove resničnosti. Z enostransko listino - izpisom prometa na računih - namreč ni uspela zadostiti dokaznemu bremenu, ob upoštevanju dejstva, da so bili ti stroški izrecno prerekani. Navaja še, da ni oporekal načinu izračunavanja obresti, vendar navedene okoliščine ni mogoče šteti za ravnanje, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je terjatev v celoti priznal. Namreč že predhodno je argumentirano opozoril na pomanjkljivosti v trditveni dokazni podlagi, ki jih ta v pripravljalni vlogi ni odpravila, zato toženec ni imel razloga, da te pomanjkljivosti še enkrat navaja in je zato navedel zgolj, da vztraja pri dosedanjih navedbah. Pritožuje se tudi glede stroškov, in sicer je sodišče tožeči stranki priznalo materialne stroške v višini 5 EUR, za katere nastanka ni izkazal. Glede teh stroškov tudi sodišče ne podaja nobene argumentacije, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno njeno razveljavitev.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženec s Pogodbo o ustanovitvi računa in Pogodbo o zlatem računu zavezal zagotoviti redne prilive denarnih sredstev, vendar teh določil ni spoštoval ter je zato prišel v nedovoljeno negativno stanje. S tem je kršil pogodbene obveznosti, zato je tožeča stranka od pogodb odstopila. Sodišče prve je ugotovilo, da je imel toženec na računih odobrene prekoračitve (osnovni limit) in da je tožeča stranka natančno pojasnila in s predloženimi listinami dokazala vtoževane obresti ter temelj za obračun in višino bančnih stroškov, stroškov opomina in stroškov storitve N. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zato je nasprotni pritožbeni očitek neutemeljen.

6. Ne držijo pritožnikove navedbe, da je argumentirano prerekal vtoževane bančne stroške in da je sodišče prve stopnje to prezrlo, saj jih bolj konkretno prereka (prvič) šele v pritožbi, medtem ko je v odgovoru na tožbo le pavšalno navedel, da je ob pregledu izpisa prometa, napravljenega 3. 7. 2015, ugotovil, da so mu bili na transakcijskem računu obračunani bančni stroški v višini 10 EUR, pri čemer temelj obračuna ni izkazan in jih zato v celoti prereka. Enako prereka bančne stroške v višini 35,03 EUR na zlatem računu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile te navedbe zgolj pavšalne in nekonkretizirane, saj iz izpisa prometa na dan 3. 7. 2015 bančni stroški v navedeni višini niso razvidni. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi 1. 4. 2016 (list. št. 62) jasno navedla, da je ugovor pavšalen, nekonkretiziran in neobrazložen ter se zato ne more določno opredeliti do posameznega bančnega stroška, saj bi moral toženec prerekati posamezno, iz listin izhajajoč postavko. Ne glede na to toženec ni izkoristil možnosti dodatno substancirati svojega ugovora v naslednji pripravljalni vlogi, saj na navedbe tožeče stranke sploh ni odgovoril. Šele iz pritožbenih navedb je razvidno, katerim stroškom nasprotuje, in šele iz pritožbenih navedb je mogoče sklepati, da je toženec v odgovoru na tožbo ugovarjal seštevku stroškov, čeprav se tudi ta seštevek prerekanih stroškov v višini 10 EUR ne ujema v celoti s prerekanimi stroški na osebnem računu, ki znašajo 5 EUR in 3 EUR. Toda v pritožbi natančnejša navedba je prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP) in le potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da pred njim ni obrazloženo prerekal stroškov.

7. Ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka dokaznemu bremenu ni zadostila ter da so njene trditve nesklepčne, saj ta očitek izhaja iz napačnega stališča o argumentiranem prerekanju bančnih stroškov. Posledično so zato neutemeljene tudi navedbe, da bi morala predložiti ustrezne listine, izdane po tretji osebi, ker je nastanek teh stroškov izven njene sfere. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno štelo, da je tožeča stranka s predloženima izpisoma prometa dokazala obstoj in višino vtoževane terjatve. Toženec namreč ni podal nobenih ugovorov v smeri pomanjkljivosti in nedoslednosti teh listin, zgolj s pavšalnim zanikanjem nepoznavanja vsote nekaterih stroškov pa ne more omajati verodostojnosti predloženih izpisov prometa. Tudi navedbe, da je bila listina sestavljena enostransko, ji ne odreka dokazne vrednosti. Tožeča stranka glede na toženčev ugovor sploh ni mogla vedeti, katerih stroškov toženec ne priznava. Dokazi, na katere se sklicuje pritožba, bi bili eventualno potrebni šele v primeru, če bi toženec podal ustrezne navedbe. Ker tega ni storil, je pravilen zaključek sodišča, da je zatrjevana dejstva v zvezi z vtoževano terjatvijo priznal. 8. Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP domneva, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, velja, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank. Glede na to, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi zadostila svojemu trditvenemu bremenu, je toženec nosil breme, da se izjavi o njenih navedbah. Drži sicer, da ni treba, da obrazložena izjava stranke sledi navedbam nasprotne stranke, če smiselno prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog,(1) a do tega v konkretnem primeru ni prišlo, saj toženec nikoli ni obrazloženo in substancirano prerekal zanj spornih bančnih stroškov. S tem, ko svojega ugovora ni substanciral niti po tem, ko ga je tožeča stranka s svojimi navedbami pozvala, da to stori, je njegov ugovor ostal nesubstanciran, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba do tega posebej opredeljevati. Pritožbeni očitek, da sodba v tem delu ni obrazložena, je zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh drugih substanciranih ugovorov toženca (tudi glede drugih zanj spornih bančnih stroškov, ki jih je tožeča stranka natančno pojasnila in dokazala in na katere toženec tudi ni odgovoril), pri čemer ni izhajalo le iz domneve priznanja, ki je posledica nezanikanja, ampak je vsa pravnoodločila dejstva ugotovilo tudi iz listinskih dokazov.

9. Glede navedb pritožnika, da se zoper navedene bančne stroške ni mogel braniti drugače kot z zanikanjem poznavanja teh dejstev, pritožbeno sodišče poudarja, da iz njegovih navedb ni bilo razvidno niti, katere stroške zanika in v kakšni višini. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da se učinek domneve sicer lahko prepreči z izjavo o nepoznavanju dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje. Izjava o nevedenju je upoštevna le tedaj, če dejansko gre za dejstva, ki stranki niso znana, medtem ko je iz pritožbenih navedb razvidno, da so (bili) tožencu ti bančni stroški poznani, glede na to, da navaja, da so nastali zaradi ravnanja tretje osebe. Prav tako je v konkretnem primeru šlo za stroške, ki so bili v toženčevi sferi oziroma so se nanašali na njegovo zaznavanje (zaračunani so bili na njegovih osebnih računih). Torej toženec s temi navedbami ne more opravičiti svoje pavšalnosti in površnosti pri podanem ugovoru.

10. Glede pritožbene navedbe, da tožeča stranka pomanjkljivosti, na katere je opozoril, ni odpravila in da zato ni imel razloga, da bi te pomanjkljivosti še enkrat navajal ter se zato ne more šteti, da je terjatev tožnika v celoti priznal, pritožbeno sodišče poudarja, da bi to lahko držalo le v primeru, če stranka ne bi navedla nobene nove trditvene in dokazne podlage in bi torej v novi pripravljalni vlogi le ponovno povzemala trditve, ki so že bile prerekane. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj je tožeča stranka v pripravljalni vlogi ustrezno dopolnila trditveno in dokazno podlago ter se s tem temeljito opredelila do vseh ugovorov, zato bi toženec moral, če bi želel, da se te trditve ne bi štele za priznane, obrazloženo zanikati v naslednji pripravljalni vlogi.

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala nastanka materialnih stroškov v višini 5 EUR. Zastopala jo je (pri N. d. d. zaposlena) pooblaščena oseba in ne odvetnik, zato ni pravne podlage za povrnitev materialnih stroškov. Pooblaščencem, ki niso odvetniki (podlaga za razlikovanje v višini priznanih stroškov glede na status pooblaščenca je v drugem odstavku 2. člena ZOdv), se lahko namreč na podlagi drugega odstavka 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku odmerijo le določeni potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, a ti v obravnavani zadevi niso bili priglašeni.(2) Prav tako ni podlage za povrnitev stroškov poštnine, vendar pritožnik temu ne nasprotuje, nasprotno, te stroške izrecno priznava, zato sodišče v to ni posegalo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka glede pravdnih stroškov spremenilo tako, da se pravdni stroški, ki jih je toženec dolžan povrniti tožeči stranki, znižajo na 153 EUR (358. člen ZPP). V preostalem je toženčeva pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec je s pritožbo uspel le v minimalnem delu (5 EUR), ki se nanaša na stroške postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona).

Op. št. (1): Primerjaj Betetto, N., in drugi, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, komentar k 214. členu.

Op. št. (2): Primerjaj VSRS sklep I Up 120/2014 s 25. septembra 2014.