Jedro

Toženka je utemeljeno zavrgla tožnikovo prošnjo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik, na katerem je v takšnem primeru dokazno breme, namreč ni prepričljivo navedel novih dejstev in novih dokazov, ki bi bistveno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite in kot razlog navedel, da je po tem, ko je samovoljno zapustil Republiko Slovenijo v Italiji srečal osebo z imenom A., ki izhaja iz njegovega plemena Baturi, ta mu je povedal, da njega in njegovo družino v Afganistanu še vedno iščejo zaradi krvnega maščevanja. Kasneje je v Švici srečal osebo po imenu B., ki ga je enako kakor A. opozoril, da tako on kot njegova družina nima nobene možnosti, da se vrne v Afganistan. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v Švicarski konfederaciji dne 25. 6. 2013 zaprosil za mednarodno zaščito in je bil na podlagi Dublinske uredbe vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožena stranka je ocenila, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazov oziroma in ni navedel novih dejstev, ki bi bistveno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Novo okoliščino, ki jo tožnik navaja ob ponovni prošnji, je tožena stranka presojala tudi v luči že pravnomočne presoje, da tožnik ni verodostojen. Kot pomembno okoliščino je ocenila tudi tožnikove navedbe, da je vseskozi zatrjeval, da že od odhoda iz izvorne države ni imel nobenih stikov s prebivalci svojega kraja, po samovoljni zapustitvi Republike Slovenije pa je v zelo kratkem času srečal dva pripadnika njegovega plemena, ki sta mu podala natančne informacije o stanju v njegovem kraju. Svojo odločitev je oprla na določbo 3. odstavka 57. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Poudarja, da je na podlagi stika z omenjenima osebama izvedel, da njega in njegovo družino iščejo, zato naj se nikar ne vrača v Afganistan. Oseba A. mu je tudi povedal, da so jim v Afganistanu odvzeli posestvo in da jih iščejo vsepovsod. Enako zgodbo mu je povedal tudi B. v Švici. Preostali tožbeni ugovori se nanašajo na okoliščine krvnega maščevanja med Hazari in razloge, zakaj bi tožena stranka pri svoji odločitvi to okoliščino morala upoštevati. Hkrati s tožbo je tožnik zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo je prerekala tožbene navedbe in vztrajala pri izpodbijanem sklepu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je s sklepom opr. št. I U 1498/2013-7 z dne 4. 10. 2013 zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

Po presoji sodišča je bila odločitev tožene stranke, ko je zavrgla tožnikovo prošnjo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik je drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval s tem, da je po samovoljni zapustitvi azilnega doma, kar v zadevi ni sporno, srečal v Italiji osebo z imenom A. in v Švici osebo z imenom B., ki sta mu pojasnila, da se v izvorno državo (Afganistan) ne more vrniti, ker naj bi bil še vedno podvržen krvnemu maščevanju. Sporno tudi ni, da je v Švicarski konfederaciji zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer dne 25. 6. 2013. Okoliščino glede krvnega maščevanja, ki jo tožnik v tožbi predvsem izpostavlja tudi kot razlog za vložitev ponovne prošnje, je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 158/2013 z dne 24. 4. 2013 že presodilo in tožbo zavrnilo. Odločitev je presodilo tudi Vrhovno sodišče, ki je s sodbo opr. št. I Up 199/2013 z dne 6. 6. 2013 odločilo, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Odločitev o tem je s tem postala pravnomočna. Odločitev prvostopnega sodišča je temeljila na presoji, da je tožnik glede zatrjevanih okoliščin krvnega maščevanja svojo izpoved prikazal na način, ki ni verodostojen. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni navajal takih novih okoliščin, ki bi ustrezale pogojem iz 56. člena ZMZ. Ta v prvem odstavku določa, da državljani tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja iz prvega odstavka 40. člena tega zakona, ali je prošnjo izrecno umaknila, ali državljan tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz petega odstavka 105. člena tega zakona, ali je bil ta postopek ustavljen, lahko vloži novo prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Tako kakor tožena stranka tudi sodišče ne more slediti tožnikovim navedbam, da je naključno, v dveh državah, srečal osebi, ki sta bili seznanjeni z njegovimi razlogi za zapustitev izvorne države. Tožbene ugovore sodišče ocenjuje kot pavšalne, brez ustreznih dokazov. Tožnik bi moral vse okoliščine, pomembne za vložitev ponovne prošnje, navesti sam, saj naj bi šlo za odločilno okoliščino za vložitev ponovne prošnje. Dokazno breme je v tem primeru na strani tožnika. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge krvnega maščevanja, za odločitev o ponovni prošnji niso pomembni. Da tožnik ni verodostojen je bilo že pravnomočno presojeno s strani Upravnega sodišča RS in potrjeno s strani Vrhovnega sodišča RS. Vsi tožbeni ugovori se nanašajo na okoliščino krvnega maščevanja. Kot povedano pa je bila ta okoliščina že presojena. Za presojo pravilnosti odločitve je odločilna okoliščina, da tožnik novih dokazov in novih dejstev, ki bi bistveno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ni navedel na način, ki bi toženo stranko in sodišče prepričalo o tem. Takšno zavezo pa nalaga 1. odstavek 57. člena ZMZ, ki med drugim določa, da oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ kot neutemeljeno zavrnilo.