Jedro

Po naravi stvari ne more biti formalno veljavna lastnoročna oporoka, ki v enem sestavku vsebuje voljo dveh zapustnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o prekinitvi zapuščinskega postopka. Odločilo je, da se prekine in da se dedič F.N. napoti na pravdo zoper dedinji A.D. in N.Đ. zaradi ugotovitve, da oporoka B.N. in A.N. ni veljavna, ker ne gre za zapis njune prave volje in podpisa obeh zapustnikov nista prava. Odločilo je, da če dedič v roku 30 dni tožbe ne bo vložil, bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga zaključilo ne glede na trditve dediča, ki je napoten na pravdo. Proti sklepu se dedič pravočasno pritožuje. Navaja, da je napotitveni sklep preuranjen, ker sodišče ni poskušalo ugotoviti vlaganj F.N. v stanovanjsko hišo 17/a. F.N. kot prava nevešča stranka ni znal postaviti izločitvenega zahtevka. Že tri leta živi v hiši, ki je predmet dedovanja. Če bi dedinji priznali njegova vlaganja, bi bil dedič z nujnim deležem in priznanimi vlaganji zadovoljen.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi člena 210/1 in 210/2 Zakona o dedovanju - ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Sodišče tako ravna, če so sporna tudi dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke. Glede na tako določbo bi pritožbeno sodišče sicer glede na izjave dediča F. N. zaenkrat - ne glede na drugačne pritožbene trditve - ne imelo pomislekov glede vprašanja, ali je med dediči spor o veljavnosti oporoke. Vendar pa sodišče prve stopnje še vedno ni razčistilo vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev o napotitvi na pravdo. Dejansko stanje je torej pomanjkljivo razjasnjeno, sklep pa prenagljen. V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ugotavlja, da je oporoka obeh zapustnikov pisana na roko, tako da glede oblike oporoke sodišče nima nikakršnih pomislekov. Vendar pa prav v zvezi s tem pomisleki obstajajo. Po določbi člena 63/1 ZD je namreč veljavna oporoka, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Ni torej pomembno, ali je oporoka "pisana na roko", ampak je pomembno, ali jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Po naravi stvari je torej izključeno, da bi lahko bila v smislu citiranega člena formalno veljavna lastnoročna oporoka, ki bi v enem sestavku vsebovala voljo dveh zapustnikov. Praviloma na tak način sestavljena oporoka lahko predstavlja formalno veljavno oporoko le enega od zapustnikov, torej tistega, ki jo je napisal in podpisal. To velja torej tudi za konkreten primer. Tisti od zapustnikov, ki je sestavek samo lastnoročno podpisal, ni mogel sestaviti formalno pravilne lastnoročne oporoke. Drugo vprašanje je seveda, ali oporoka izpolnjuje pogoje za veljavnost katere od drugih vrst oporoke, navedenih v ZD. Sodišče prve stopnje bo torej moralo razčistiti, kdo od obeh zapustnikov je oporoko napisal in podpisal, kdo pa jo je samo podpisal. Dokler to ni razjasnjeno, ni mogoče govoriti o verjetnosti pravice v zvezi s formalno veljavnostjo oporoke.