Jedro

Napačno je stališče, češ da naj sodišče v tem postopku kot dokaza ne bi smelo uporabiti pravnega akta (pravilno zapisnika). V našem civilnem procesnem pravu velja načelo proste presoje dokazov, kar med drugim pomeni, da ne obstaja eksluzivnost dokaznih sredstev.

Tudi v konkretnem primeru je upravnemu (oblastvenemu) delu sledil pogodbeni del oziroma sklenitev pogodbe o sofinanciranju dne 1. 9. 2008, ki ni sodila več v sfero javnega prava, saj je temeljila na soglasju pogodbenih volj pravdnih strank in s sklenitvijo katere je njuno razmerje dobilo civilno-pravno razsežnost. Njuno medsebojno razmerje (pravice in dolžnosti) torej v končni fazi ni bilo urejeno z oblastnim aktom ene od njiju, ampak njunim (pogodbenim) soglasjem. Posledično premoženjskopravnih zahtevkov, ki iz njega izvirajo, ni moč razreševati v okviru upravne sfere, ampak je za odločanje o njih pristojno civilno sodišče. Če je sodišče pristojno za odločitev o zahtevku, potem je na ugovor stranke dolžno presojati tako dokazno vrednost kot tudi zakonitost s strani druge stranke predloženih dokazov (listin), pa čeprav ti izvirajo iz drugega (konkretno upravnega) postopka. Opustitev opredelitve do strankinih relevantnih ugovorov v zvezi z izvedenimi dokazi (do katere je prišlo v konkretni pravdi) ne pomeni le kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak predvsem, da ji je bila (v civilnem postopku) kršena pravica do izjave in posledično do enakega (oziroma poštenega) obravnavanja (sojenja).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in odločitvi o stroških razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 4.5.2015 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13224/2014 z dne 6.2.2014 v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da je dolžna toženka v roku 15 dni tožnici plačati 153.866,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2014 dalje do plačila; v preostalem delu prvega odstavka pa je tega zaradi delnega umika tožbe glede glavnice v višini 261,83 EUR razveljavilo in postopek v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka), - da ostane omenjeni sklep o izvršbi v četrtem odstavku izreka v veljavi tako, da je dolžna toženka v roku 15 dni tožnici plačati izvršilne stroške v višini 400,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2014 dalje do plačila; v preostalem delu četrtega odstavka (za 0,68 EUR) pa je tega razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), - da je dolžna toženka tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.843,09 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo(1) se zaradi kršitve iz 3. in 14. točke 339. člena ZPP pritožuje toženka. V obravnavanem primeru naj bi šlo za spor, za katerega ni pristojno sodišče splošne pristojnosti, ampak upravno sodišče. Gre namreč za vtoževanje zahtevka na podlagi zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 17.4.2013. Ker se spor vodi na podlagi zapisnika, kjer v nadaljevanju odločba sploh ni bila izdana, je jasno, da davčni postopek še ni zaključen, saj bi se moral zaključiti z odločbo, na katero bi imela toženka se pravico pritožiti in bi se zadeva morala voditi pred upravnim sodiščem. Poleg tega nastopa v vlogi tožnika upravni organ, ki je odločal po Zakonu o davčnem postopku–2. Pogodba med pravdnima strankama vsebuje elemente inštituta upravne pogodbe. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kdaj lahko pogodbeno razmerje identificiramo z elementi upravne pogodbe. Sodišče je v svojem sklepu, s katerim je ugotovilo, da je pristojno, sicer pravilno ugotovilo, da gre za spor iz pogodbenega razmerja, samo pa se ni opredelilo do tega, kaj je dejanska podlaga temu sporu in da v tem postopku že obstajajo upravne odločbe, in sicer odločbe agencije, s katerimi je le-ta sredstva toženki prvotno odobrila. Prav tako je jasno, da je edini dokaz za vrnitev sredstev v tem postopku zapisnik carinskega organa, ki predstavlja upravno dejanje (upravni akt) in kateremu bi morala slediti odločba. Do teh elementov se sodišče ni opredelilo. Toženki je bila zato v tem postopku odvzeta pravica do sodnega varstva. Sodišče je namreč v 13. točki zaključilo, da ne bo upoštevalo ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost pridobljenih dokazov (ker bi se taki ugovori lahko uporabili le v upravnem postopku). Toženki je bila s tem kršena pravica do pravnega varstva, saj je jasno, da sodišče nobenega njenega ugovora, in sicer od napačno izpeljanega postopka v upravnem smislu do ugovora o nezakonitosti pridobljenih dokazov ni upoštevalo. To, da je preglede opravljal nepristojen organ, pomeni, da je tak dokaz nezakonit. Zgrešeno je tudi naziranje, da se v tem postopku zahteva vračilo na podlagi pogodbe o sofinanciranju. Sodišče ne razume, da je podlaga temu sporu vračilo na podlagi ugotovitev inšpekcijskega zapisnika, ki je upravni (oblastni) akt. Problem tega postopka je v tem, da sodišče očitno smatra zapisnik CURS-a za trditveno podlago tožeče stranke, zoper katero pa se toženka ne more boriti, saj bi edino v upravnem postopku lahko dosegla presojo zakonitosti postopanja upravnega organa – CURS. Ker tega v tem postopku ne more, mora sodišče tukaj obravnavati, ali je tožnica do dokazov prišla zakonito. Nadalje je zapisnik CURS-a upravni akt, ki je bil namenjen in pridobljen za potrebe upravnega postopka in se v tem postopku ne sme uporabljati, saj gre za kršitev enakopravnosti strank. Sodišče se do vloženih upravnih odločb ni opredelilo. Noben toženkin tekom postopka podan ugovor, ki se sicer res vsi nanašajo na pravilno izpeljavo upravnega postopka, razen ugovora nezakonitosti dokaza, ker CURS pred letom 2012 ni bil pristojen, ni bil upoštevan. Pritožnica se sprašuje, kako lahko sodišče v rednem postopku odloča na podlagi upravnega akta. Stranke se seznanijo in izrečejo glede navedb in dokazov nasprotne stranke, kar je že Evropsko sodišče razširilo na ravnanje katerekoli osebe ali organa, ki lahko v postopku vpliva na odločitev. Kontradiktornost je mogoče enačiti tudi s pravico stranke, da se izjavi (sklicuje se na odločbo sprejeto v zadevi Lobo Machado proti Portugalski). Nadalje se sprašuje, kako je zapisnik CURS-a potem lahko dokaz v pravdi, kjer noben ugovor niti glede zakonitosti ni upošteven. Toženki je bila v predmetnem postopku sicer zagotovljena formalna ne pa tudi vsebinska kontradiktornost. Kršena je bila pravica do enakosti orožij. Sodišče bi se moralo opredeliti in vzpostaviti sodno prakso, da, četudi gre za upravno pogodbo, tožniku pravnega varstva ni moč nuditi pred sodiščem splošne pristojnosti. Šlo naj bi za diskriminacijo, za katero ni nobene razumne podlage. V nadaljevanju se sklicuje na vsebino 14. in 22. člena Ustave RS. Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka (sklicuje se tudi na tretji odstavek 4. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja). Ker ni upoštevalo navodil in ugotavljalo kršitev predpisov Unije, naj bi sodišče kršilo 14. točko 339. člena ZPP. Kljub sicer izdanemu sklepu o pristojnosti naj bi bilo sodišče nepristojno za razsojanje v tej zadevi. Sama je predložila sodbo III U 350/2014, iz katere izhaja, da mora tožnica, v kolikor se zahteva vračilo sredstev, navesti, kateri predpis Unije je bil kršen. Tega pa tožnica ni naredila. Kolikor ni kršitve predpisa Unije, tudi ni vračila sredstev. Uredbe, na katere se sklicuje tožnica, pa ne predstavljajo temelja, ki bi sploh lahko bil kršen, saj predpisujejo zgolj procesne določbe (in ne tudi materialnih). Ker je v pogodbi odpovedna klavzula (10. člen), se tožnica na kršitve pogodbe ne more sklicevati. Ker pogodba ni bila odpovedana, to pomeni, da se je toženka držala vseh pogodbenih obveznosti. To je presojala tudi agencija sama, ki je sproti odobravala zneske, ki so sedaj sporni in za katere zahteva vračilo. Iz tega izhaja, da je agencija svoje delo opravila malomarno in ni upravičena do vračila. Kdor je nekaj dal, ni upravičen, v kolikor si te pravice ni pridržal, tega zahtevati nazaj. Sodišče se ni opredelilo do navedb, ki jih je toženka izpostavila, in sicer da je Upravno sodišče ugotovilo, da ni nikjer navedeno, kateri predpis Unije je bil kršen. Uredba 501/2008 določa zgolj postopek vrnitve, nikjer pa ni navedenega nobenega materialnega predpisa, ki naj bi bil kršen. Ne drži, da ni podala substanciranih ugovorov. Podala je ugovor, da je upravno sodišče v svoji sodbi povedalo, da mora biti naveden predpis Unije, ki je kršen, da se lahko zahtevajo sredstva nazaj. Tožnica pa ni navedla, kateri materialni predpis Unije je bil kršen. To ne izhaja iz zapisnika CURS-a niti ni tega tožnica zatrjevala. Sodišče pa se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Napačno je uporabilo tudi materialno pravo, saj sploh ni pojasnilo, zakaj ni samo (kot v priloženi sodbi navaja upravno sodišče) zahtevalo, katero materialno pravo je kršeno. Šlo naj bi tudi za kršitev načela razumnega pričakovanja. Sodišče je izdalo sodbo brez materialnopravne podlage. Agencija v ponovnem odločanju v enaki zadevi ni upoštevala sodbe sodišča Evropske Unije v združenih zadevah od C-181/04 do C-183/04, kjer je sodišče EU razsodilo, da morajo nacionalne oblasti spoštovati načelo varstva legitimnega pričakovanja. V tem postopku vložena tožba je popolnoma v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Agencija v tem postopku v celoti negira svoje predhodno odločanje, prakso in ravnanje. Zato je v tej zadevi ravnala v nasprotju z razumnim pričakovanjem upravičenca (in s tem neskladno s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Halford zoper Združeno kraljestvo).

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženkino stališče, da naj bi bila podlaga tožbenemu zahtevku (in s tem predmetnemu sporu) zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru Carinskega urada Murska Sobota z dne 17.4.2013 (priloga A13) in da naj zato ne bi bila podana pristojnost sodišča splošne pristojnosti,(2) je očitno zmotno. Omenjena listina v tem oziru predstavlja (sicer pomemben, a vseeno) zgolj dokaz.(3) Temelj zahtevka so tožničine trditve o toženkini dolžnosti povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev (in plačilu kazni), kot naj bi bilo to predvideno v petem odstavku 5. člena pogodbe o sofinanciranju z dne 1.9.2008 (priloga A11) v zvezi s 26. in 27. členom Uredbe Komisije (ES) št. 501/2008 (v nadaljevanju Uredba).(4) Tako omenjena pogodba kot Uredba vsebujeta materialno-pravne določbe o prejemnikovem vračanju neupravičeno prejetih izplačil.(5) To je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 24.10.2014 jasno opredelila, v okviru 14. točke obrazložitve izpodbijane odločbe pa pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.(6) Okoliščine, da v predmetni zadevi v vlogi tožnika nastopa država,(7) da obstajajo (predhodno izdane) upravne odločbe,(8) kot tudi navajanje, da naj bi imela med pravdnima strankama sklenjena pogodba elemente upravne pogodbe, nimajo nobenega vpliva na dejstvo, da imamo v konkretnem primeru opravka s civilno-pravnim zahtevkom, za odločanje o katerem je pristojno civilno oziroma sodišče splošne pristojnosti. Tudi v obravnavanem primeru je namreč (kot to sodišče prve stopnje kronološko podaja v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) upravnemu (oblastvenemu) delu sledil pogodbeni del oziroma sklenitev pogodbe o sofinanciranju dne 1.9.2008, ki ni sodila več v sfero javnega prava, saj je temeljila na soglasju pogodbenih volj pravdnih strank(9) in s sklenitvijo katere je njuno razmerje dobilo civilno-pravno razsežnost.(10) Posledično premoženjskih zahtevkov, ki iz njega izvirajo, ni moč razreševati v okviru upravne sfere, ampak je za odločanje o njih pristojno civilno sodišče. 6. Za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka oziroma odgovor na vprašanje, ali je toženka dolžna vrniti neupravičeno prejeta sredstva, okoliščina, ali je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), ki je zneske odobravala, pri tem postopala malomarno, ni bistvena. Naziranje, da tisti, ki je nekaj dal, pa si te pravice ni pridržal, tega po določbah OZ(11) ni upravičen zahtevati nazaj, pa je napačno. Upoštevaje 191. člen OZ (ki ga pritožba nepopolno povzema) velja to zgolj za tistega, ki je nekaj plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan. Česa takega pa v zvezi s tožnico pritožba ne zatrjuje. Na drugi strani pa je navajanje, da naj bi Agencija v konkretnem primeru ravnala v nasprotju s svojim predhodnim odločanjem oziroma prakso(12) in zato v nasprotju z razumnim pričakovanjem upravičenca, pavšalno (nejasno) in posledično neupoštevno. Kateri lastni praksi oziroma odločitvam sprejetim v zadevah, ki so obravnavani primerljive,(13) naj bi postopanje Agencije nasprotovalo, pritožba ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti.(14)

7. Upravičeno pa pritožba opozarja ne napačnost (nesprejemljivost) stališča sodišča prve stopnje,(15) češ da ugovori, ki jih je toženka v tem postopku podala v zvezi z nepravilnostmi upravnega (inšpekcijskega) postopanja in s tem povezano (zatrjevano) nezakonitostjo dokazov, na katere se tožnica v tem postopku sklicuje, zadevajo le upravni postopek in da s predmetno pravdo nimajo povezave. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (in to tudi obrazložilo), zakaj je za odločanje v predmetni zadevi pristojno, in ker se (nadalje) pri svoji odločitvi sklicuje(16) na dokaze iz drugega (konkretno upravnega/inšpekcijskega) postopka, se je dolžno opredeliti do vseh ugovorov, ki so jih stranke (konkretno toženka) glede njih podale. Toženka je v postopku na prvi stopnji (glej npr. njeno prvo pripravljalno vlogo z dne 20.11.2014) podala ugovore, ki se ne nanašajo le ne vsebinsko (dokazno) vrednost iz upravnega postopka izvirajočih dokazov,(17) ampak tudi njihovo zakonitost.(18) Če je namreč sodišče pristojno za odločitev o zahtevku (kot je to ugotovilo v konkretnem primeru), potem je na ugovor stranke dolžno presojati tako dokazno vrednost kot tudi zakonitost s strani druge stranke predloženih dokazov (listin),(19) pa čeprav ti izvirajo iz drugega (konkretno upravnega) postopka. Opustitev opredelitve do strankinih relevantnih ugovorov v zvezi z izvedenimi dokazi (do katere je prišlo v konkretni pravdi) ne pomeni le kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,(20) ampak predvsem, da ji je bila (v civilnem postopku) kršena pravica do izjave in posledično(21) do enakega (oziroma poštenega) obravnavanja (sojenja).(22)

8. Iz razlogov navedenih v predhodni točki je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in (posledično) odločitvi o stroških razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva oziroma se opredeli do ugovorov (ki jih je tako glede njihove dokazne vrednosti kot zakonitosti) toženka pravočasno in dovolj opredeljeno podala glede dokazov, s katerimi tožnica utemeljuje svoje (za odločitev) bistvene navedbe.

9. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločitev (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Iz pritožbe (smiselno) izhaja, da je vložena zoper ugodilni del sodbe.

Op. št. (2): Temveč upravnega sodišča. Op. št. (3): Da naj bi bil to (edini) dokaz za vrnitev sredstev (v tem postopku) na tretji strani pritožbe ugotavlja toženka tudi sama. Napačno je tudi njeno stališče, češ da naj sodišče v tem postopku kot dokaza ne bi smelo uporabiti upravnega akta (pravilno zapisnika). V našem civilnem procesnem pravu (glej 8. člen ZPP) velja načelo proste presoje dokazov, kar med drugim pomeni, da ne obstaja ekskluzivnost dokaznih sredstev.

Op. št. (4): Spričo tega (torej jasne pogodbene/uredbene podlage za vračanje dobljenih sredstev) je toženkin očitek (ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča RS III 350/2014 z dne 20.3.2015), da tožnica ni navedla (sodišče prve stopnje pa ne ugotavljalo), kateri predpis Unije naj bi toženka kršila (in da zato sredstev ni dolžna vrniti), brezpredmeten.

Op. št. (5): Pritožbeno naziranje, da Uredba v tem oziru vsebuje zgolj procesne določbe, je zmotno. Takšno je tudi toženkino (tudi sicer novo - prvi odstavek 337. člena ZPP) navajanje, da bi morala tožnica (v skladu z 10. členom pogodbe), če bi želela s svojim zahtevkom uspeti, predhodno odpovedati pogodbo. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje prenehanja pogodbenega razmerja, ampak (v skladu z določbami same pogodbe in Uredbe) zgolj vračanje tistih sredstev, ki naj bi jih toženka neupravičeno pridobila. Za kaj takega pa odpoved pogodbe ni predpostavka.

Op. št. (6) Kot tudi že v sklepu z dne 22.1.2015, s katerim je odločilo, da je za odločitev v tej zadevi stvarno pristojno (glej predvsem točke 9 – 11 obrazložitve omenjenega sklepa). Pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje zapisnik z dne 17.4.2013 štelo za trditveno podlago, pa je nejasno. Kot rečeno, obstoja pravne podlage za vračilo sredstev, sodišče prve stopnje ne izvaja iz omenjenega zapisnika.

Op. št. (7): Tudi država (kot oseba javnega prava) lahko vstopa v civilno-pravna razmerja.

Op. št. (8): In sicer Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, s katerimi je le-ta sredstva toženki (prvotno) odobrila.

Op. št. (9): Kot v tem oziru dveh prirejenih (pogodbenih) strank. Njuno medsebojno razmerje (pravice in dolžnosti) torej v končni fazi ni bilo urejeno z oblastnim aktom ene od njiju, ampak njunim (pogodbenim) soglasjem.

Op. št. (10): Kakor je v svojih odločbah (II Ips 19/2013 z dne 5.2.2015 in III Ips 31/2012 z dne 15.10.2013) poudarilo Vrhovno sodišče RS se tudi za t.i. upravne pogodbe (kamor glede na svoje lastnosti sodi tudi med pravdnima strankama sklenjena pogodba o sofinanciranju z dne 1.9.2008), ki jih slovensko pravo sicer posebej ne ureja, v celoti uporabljajo določbe OZ, ki urejajo pogodbena razmerja.

Op. št. (11): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (12): In da ni upoštevala sodbe sodišča Evropske Unije v združenih zadevah od C-181/04 do C-183/04. Op. št. (13): V smislu, da je bila sklenjena ustrezna pogodba.

Op. št. (14): Zaradi česar je brezpredmetno tudi sklicevanje na judikate sodišča Evropske unije oziroma Evropskega sodišča za človekove pravice.

Op. št. (15): Glej 13. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (16): Za kar, samo po sebi (upoštevaje določbo 7. člena ZPP), ni ovir.

Op. št. (17): Gre predvsem za zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 17.4.2013 (priloga A13), na katerega se skupaj s poročilom o inšpekcijskem nadzoru z dne 21.6.2013 (priloga A14), kot na ključna dokaza za svoje zaključke v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje.

Op. št. (18): Tudi v civilnem postopku praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bili uporabljeni nezakonito (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 55/2008 z dne 22.2.2011).

Op. št. (19): V konkretnem primeru ne gre za upravno odločbo, ampak zapisnik (poročilo), iz katerega izhajajo ugotovitve (zaključki) inšpekcijskega organa.

Op. št. (20): In posledično pravice do pritožbe.

Op. št. (21): Kot to upravičeno navaja toženka.

Op. št. (22): Glej 22. člen Ustave RS oziroma 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP