Jedro

Ker pisen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in njegove delitve, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje, je poslovni delež, tudi če je bil skupen, najkasneje s sklenitvijo sporazuma to prenehal biti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Hkrati je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je o predlogu odločilo s sklepom z dne 17. 11. 2023 in mu delno ugodilo. Toženki je (med drugim) prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v družbi A., d. o. o., matična številka: ..., v deležu do 60 % ter odredilo zaznambo te prepovedi v sodnem registru. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ponovno odločalo o ugovoru, ki ga je zoper to odločitev vložila toženka. Ugovoru je ugodilo, sklep o začasni odredbi v tem delu razveljavilo in predlog zavrnilo.

2.Pritožbo vlaga tožnik. V bistvenem navaja, da je bila zakonska zveza med pravdnima strankama le formalno razvezana in sta vse do leta 2023, ko sta svoje razmerje dokončno končali, živeli v zunajzakonski skupnosti. Do navidezne razveze je prišlo, ker je imel tožnik visoke dolgove do svojih upnikov in sta želeli njuno skupno premoženje, tudi s sklenitvijo pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža ter sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja, zaščititi. Oba posla, saj sta v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, sta nična. Poslovni delež družbe A. zato v celoti spada v skupno premoženje strank. Tožnik ugotovitev ničnosti zahteva v ločenem pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Ta pojasnila in dokazila so dopustna pritožbena novota, saj je bila tožba vložena šele 31. 1. 2024, to je po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Opozarja še na dokazni standard verjetnosti. Meni, da je terjatev izkazana.

3.V nadaljevanju sodišču očita, da je razloge sklepa višjega sodišča II Cp 844/2024 le ponovilo, ni jih pa udejanilo. Ni ugotovilo, kaj je premoženje družbe civilnega prava v smislu 80. čl. DZ1 in do kakšnega zahtevka je tožnik upravičen. Ker pogodbe v smislu 1. odst. 80. čl. DZ stranki nista sklenili, to pomeni, da je tožnik solastnik družbe najmanj do polovice, sam pa zatrjuje, da do 60 %. Določbe, ki urejajo družbeno pogodbo, namreč izrecno dopuščajo, da v družbo lahko vstopi nov družbenik in je upravičen do koristi, ki nastanejo po njegovem vstopu v to družbo (998. čl. OZ). Po mnenju teoretika Dugarja razlaga, da bi imel zakonec le obogatitveni zahtevek do družbe, ni primerna in pravična, in sicer zaradi pravil o zastaranju. Po njegovem mnenju v skupno premoženje spada povečanje vrednosti poslovnega deleža, kar utemeljuje z analogno uporabo stališča sodne prakse, sprejetega v času ZTLR, da v primeru, ko z vlaganji v nepremičnino enega od zakoncev ne nastane nova stvar, spada v skupno premoženje vrednost vlaganj. Nasprotna starejša sodna praksa je presežena in napačna. Namen zakonodajalca je bil, da z 80. čl. DZ to področje uredi in ne bo več sporno, do česa je upravičen zakonec, ki vlaga v podjetje, ki je posebno premoženje drugega zakonca. Verjetnost terjatve je zato izkazana.

4.Toženka je na pritožbo odgovorila. Navedbe o ničnosti označuje za neutemeljene in prepozne, ostale pa za neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svoje terjatve v pogledu poslovnega deleža v družbi A. ni z verjetnostjo izkazal, kar je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. čl. ZIZ,2 je pravilen.

7.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in neprerekanih trditev strank izhaja, da sta pravdni stranki zakonsko zvezo sklenili 25. 11. 1989, razvezali pa sta jo 4. 12. 2006. Družba A., za katere poslovni delež tožnik trdi, da je skupno premoženje, je bila ustanovljena 1. 10. 1999, torej v času trajanja zakonske zveze. Za presojo, ali gre pri poslovnem deležu morda za skupno premoženje, pa je bistvena ugotovitev, da je tožnik 5. 2. 2004 poslovni delež v družbi v celoti neodplačno prenesel na toženko, v letu 2006 pa sta pravdni stranki pred notarko, v obliki izvršljivega notarskega zapisa, sklenili še sporazum iz 64. čl. takrat veljavnega ZZZDR,3 katerega sestavni del je bil tudi sporazum o ugotovitvi obsega in delitvi skupnega premoženja. Z njim sta ob razvezi uredili vsa medsebojna premoženjsko pravna razmerja (2. čl.) in med drugim soglašali, da sta s sporazumom dogovorili in uredili vse medsebojne obveznosti iz naslova s skupnim delom in sredstvi pridobljenega premoženja tako, da nobeden izmed njiju ne more od drugega ničesar več terjati. Ker pisen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in njegove delitve, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje, je poslovni delež, tudi če je bil skupen, najkasneje s sklenitvijo sporazuma to prenehal biti.

8.Tožnik tak zaključek izpodbija s trditvijo, da sta oba sklenjena posla nična in se pri tem sklicuje na tožbo, ki jo je vložil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. čl. ZPP), ki je neupoštevna in na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ne more vplivati. Drži sicer, da je tožnik tožbo za ugotovitev ničnosti vložil šele v januarju 2024, a s tem (pre)poznih navedb ne more opravičiti. Vsa dejstva, na katera opira trditev o ničnosti, so mu bila namreč znana ne le v času vložitve tožbe in predloga za začasno odredbo, ampak ves čas, to je od sklenitve poslov dalje. Lahko bi jih zato navajal pravočasno.

9.Tožnik je verjetnost terjatve utemeljeval še s trditvami o svojem delovnem prispevku v družbo v času obstoja zunajzakonske skupnosti, kar naj bi imelo za posledico pridobitev 60 % poslovnega deleža. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi, tudi ob upoštevanju 80. čl. DZ, pravilno zaključilo, da tožnik zatrjevane terjatve ni z verjetnostjo izkazal. Ker je pravilne razloge za tak zaključek navedlo že sodišče prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene očitke.

10.Tožnik sodišču najprej očita, da je v sklepu povzelo le napotek pritožbenega sodišča glede razlage 80. čl. DZ, ni pa ugotovilo, kaj sploh je premoženje družbe civilnega prava, ki jo ima v mislih 80. čl. DZ. To sicer drži, a ni bistveno. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v premoženje družbe civilnega prava ne spada poslovni delež družbe A. ali del tega deleža. To za zaključek, da verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana, zadošča. Poslovni delež družbe A. je, kljub morebitnemu tožnikovemu prispevku, še vedno v celoti del toženkinega posebnega premoženja. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu II Cp 844/2024, poslovni delež v družbi A. zagotovo ni plod tožnikovega prispevka, saj je bila toženka njegova imetnica že ob nastanku zunajzakonske skupnosti in se je s tožnikovim delovnim prispevkom kvečjemu povečala njegova vrednost, kar pa njegove lastninske pripadnosti ni spremenilo. Sporno, glede na (nov) 80. čl. DZ, je lahko le vprašanje, ali nova ureditev pomeni, da povečana vrednost spada v premoženje družbe civilnega prava in ima zakonec, če za svoje delo ni bil (ustrezno) plačan, pravico do nadomestila za vlaganja od drugega zakonca (in ne - kot je veljalo doslej - od gospodarske družbe4). Ker pa ima tako v prvem kot drugem primeru zakonec, ki je prispeval v gospodarsko družbo le denarni zahtevek (vprašanje je le do koga), se pritožbenemu sodišču o tem dokončno ni treba izrekati.

11.Na odločitev ne more vplivati sklicevanje tožnika na članek teoretika Dugarja v "Vlaganja zakonca v podjetje drugega zakonca", saj gre za stališče5 iz obdobja pred uveljavitvijo DZ, poleg tega pa le-ta ne govori v prid tožniku. Ne glede na to, ali je bilo zavzeto stališče pravilno ali ne,6 ni pomenilo podlage za zaključek, da ima zakonec, ki je vlagal (v nepremičnino), do drugega zakonca stvarnopravni zahtevek, ampak le to, da ima do njega obligacijski zahtevek za plačilo nanj odpadajoče povečane vrednosti. Podobno stališče, a oprto na določbo 80. čl. DZ (v povezavi z določbami o družbi civilnega prava), ta teoretik zavzema tudi sedaj.7

11.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

12.Stroški, ki so nastali v zvezi s pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi, so del pravdnih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

-------------------------------

1Družinski zakonik.

2Zakon o izvršbi in zavarovanju.

3Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

4Takšno je bilo stališče sodne prakse pred uveljavitvijo DZ (glej odločbo VS RS II Ips 905/2008).

5Gre za stališče, da povečanje vrednosti poslovnega deleža spada v skupno premoženje, oprto pa je na analogno uporabo stališča sodne prakse, sprejetega v času ZTLR, da spada v primeru, ko z vlaganji v nepremičnino enega od zakoncev ne nastane nova stvar, v skupno premoženje vrednost vlaganj.

6Sodna praksa je, kot je že bilo navedeno, zavzela drugačno stališče - povečana vrednost poslovnega deleža spada v posebno premoženje zakonca, ki je lastnik poslovnega deleža, zakonec, ki je vlagal, pa ima obligacijski (obogatitveni) zahtevek le do družbe (glej odločbo VS RS II Ips 905/2008 in II Ips 387/2011); podobno tudi Ščernjavič in Hudej v članku Skupno premoženje zakoncev - analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik št. 72, 2015, str. 18 do 28.

7Glej Komentar Družinskega zakonika, UL RS, 2019, str. 227 do 239.

Zveza

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 80, 80/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 998 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 64 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.