Jedro

Disciplinski organi in tudi sodišče so vezani na opis kršitve, ki se očita delavcu in ki mora biti navedena že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev odločb disciplinske komisije in sveta tožene stranke v delu, ki se nanaša na očitano hujšo kršitev delovnih dolžnosti po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: kolektivna pogodba), ki jih je tožnica storila s tem, da v šolskem letu 2001/2002 dijakov 4. f razreda ni pripravila na poklicno maturo iz predmeta računovodstvo, tako da so poklicno maturo iz tega predmeta dne 7. 6. 2002 uspešno opravili samo 3 dijaki od 16 prijavljenih, in torej ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov. Posledično je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, reintegracijski zahtevek ter reparacijske zahtevke. Na podlagi ugotovitve, da zaradi zastaranja tožnici ni mogoče očitati kršitev delovnih dolžnosti po 5. točki 66. člena kolektivne pogodbe, je sklenilo, da se v tem delu disciplinski postopek ustavi. Ker po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo, da tožnica ne bi spredavala vse učne snovi, pa je disciplinski postopek ustavilo tudi v delu, v katerem se tožnici očita, da v šolskem letu 2001/2002 z dijaki 4. f razreda ni predelala učnega načrta za predmet računovodstvo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar je ocenilo, da je sodišče prve stopnje kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbi tožnice ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je disciplinski odločbi komisije in sveta tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, razveljavilo. Skladno s tem je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter posledično ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Spremenilo je tudi sklep o stroških in sicer tako, da je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožnice, ter hkrati odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajala je, da je tožnica v razredu dopuščala vsesplošen nered in ni uporabila nobenih odločilnih ukrepov, s katerimi bi vzpostavila red in disciplino v razredu ter bi zagotovila ustrezno poučevanje, zaradi česar glede na uspeh poklicne mature tudi ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov. Po mnenju tožene stranke tožnica ni izpolnjevala delovnih obveznosti oz. jih je izpolnjevala nevestno in malomarno, posledica njenega neizpolnjevanja oz. nevestnega in malomarnega vzgojno izobraževalnega procesa pa je bilo nedoseganje pričakovanih rezultatov, pri čemer naj bi pričakovani rezultat predstavljalo takšno poučevanje določenega predmeta, da bi povprečno število dijakov iz tega predmeta uspešno opravilo poklicno maturo. Tožena stranka je nadalje navajala, da se tožnica tudi ni potrudila, da bi dijaki naloge razumeli in bi jih bili sposobni samostojno reševati, da na posamezne ure ni bila ustrezno pripravljena, da je snov predavala na neustrezen način, da z dijaki snovi ni utrdila ter da je dijakom dajala v reševanje naloge, ki so bile vse po istem kalupu. Tožena stranka je še navajala, da je v postopku večkrat predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko ocenil, ali je šlo pri tožnici za skrajno malomaren odnos do izvajanja vzgojno izobraževalnega programa ali pa za njeno nezmožnost poučevati, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvedlo, izrecno pa je uveljavljala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke (2. odstavka) 339. člena ZPP, ker naj bi bilo v izpodbijani sodbi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Tožena stranka je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnice zavrne, oz. podredno, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je izrecno uveljavljala bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke (2. odstavka) 339. člena ZPP, vendar pa gre pri revizijskih navedbah, da je sodišče v izpodbijani sodbi zaključilo, da tožnica ni zagrešila očitanih kršitev po 1. točki 66. člena kolektivne pogodbe, čeprav iz listin v spisu in izpovedb prič izhaja predvsem, da tožnica ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov in dijakov ni pripravila na maturo zaradi svojega skrajno malomarnega odnosa do dela, za posredno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Pri zatrjevani protispisnosti gre namreč vsebinsko za nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ne pa za formalno uveljavljano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sodbe sodišča druge stopnje navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Prav tako pa ni mogoče upoštevati tistih revizijskih navedb, ki sodišču očitajo, da ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Neizvedba tega dokaza bi sicer lahko pomenila nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa glede na določbo 3. odstavka 370. člena ZPP tega v reviziji ni več mogoče uveljavljati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na revizijske navedbe v zvezi z disciplinsko odgovornostjo tožnice, in sicer, da v obravnavani zadevi ne gre za to, kaj je tožnica napačno storila, temveč za to, da ni izvrševala temeljne funkcije celotnega vzgojno izobraževalnega procesa, to pa je poučevanje na način, da bi povprečno število dijakov izpit iz računovodstva na poklicni maturi uspešno opravilo, je potrebno najprej izpostaviti načelo krivdne oz. subjektivne odgovornosti. V skladu s tem temeljnim načelom, katerega je v vseh primerih ugotavljanja disciplinske odgovornosti potrebno dosledno upoštevati, tudi profesor določenega predmeta, ki dijake pri tem predmetu pripravlja na preizkus znanja v obliki opravljanja mature, za uspeh dijakov na maturi ne more objektivno odgovarjati. Za izrek disciplinske sankcije je namreč potrebno prvenstveno ugotoviti storitev določene disciplinske kršitve, nato pa glede te očitane kršitve še delavčev psihični odnos oz. krivdo. Dejstvo slabega uspeha dijakov na maturi iz določenega predmeta, v kolikor le-ta ni posledica kršitev delovnih dolžnosti, tako ne more biti razlog za vzpostavitev profesorjeve disciplinske odgovornosti. Slednjo je namreč mogoče presojati le preko konkretno očitanih kršitev delovnih dolžnosti.

V zvezi z neuspehom dijakov 4. f razreda v šolskem letu 2001/2002 na poklicni maturi iz predmeta računovodstvo, ko so, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, poklicno maturo iz tega predmeta dne 7. 6. 2002 uspešno opravili samo 3 dijaki od 16 prijavljenih, je bilo tožnici očitanih več kršitev delovnih obveznosti, ki so bile med seboj povezane in so o njih disciplinski organi odločili skupaj. Pri tem pa je treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje, ob siceršnji zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke, v delu, v katerem se tožnici očitajo kršitve delovnih dolžnosti po 5. točki 66. člena kolektivne pogodbe (če delavec tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov ne dosega pričakovanih rezultatov dela) ter v delu, v katerem se tožnici očita, da v šolskem letu 2001/2002 z dijaki 4. f razreda ni predelala učnega načrta za predmet računovodstvo, disciplinski postopek s sklepom ustavilo. Ker se tožena stranka zoper ta sklep ni pritožila, je slednji postal pravnomočen in je nanj vezano tudi revizijsko sodišče v tem postopku.

Glede preostalih kršitev, ki se tožnici očitajo v obravnavanih odločbah disciplinskih organov tožene stranke, pa je potrebno poudariti, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izhajali iz določbe 1. točke 66. člena kolektivne pogodbe, ki med hujše kršitve delovnih dolžnosti uvršča neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Pri tem je potrebno pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju materialno pravo napačno uporabilo. Sodba sodišča prve stopnje namreč temelji na ugotovljenih očitkih tožnici (da ni predavala na razumljiv način, da v razredu ni naredila reda, da je dovoljevala prepisovanje pri testih in da dijakom učne snovi ni podala na primeren način, kar je pripeljalo do slabega rezultata na maturi), ki v disciplinskem postopku tožnici sploh niso bili očitani. Revizijsko sodišče je v svoji praksi že večkrat zavzelo stališče, da so disciplinski organi in tudi sodišče vezani na opis kršitve, ki se delavcu očita v postopku in mora biti navedena že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (tako npr. v sodbah opr. št. VIII Ips 214/2005 z dne 20. 12. 2005 in VIII Ips 441/2006 z dne 4. 12. 2007). Vse revizijske navedbe glede kršitev delovnih dolžnostih, ki tožnici niso bile očitane že v disciplinskem postopku oz. niso bile navedene v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, so glede na navedeno brezpredmetne in jih ni mogoče upoštevati. Sodna presoja je namreč omejena le na pravilnost in zakonitost disciplinskih odločitev delodajalca, njen obseg pa je odvisen od opredelitve kršitev delovnih obveznosti - dejanske in pravne - kot je navedena v dokončni disciplinski odločbi. Sodišče v omejenem obsegu sicer lahko posega v pravne kvalifikacije in v okviru presoje zakonitosti tudi v izbiro disciplinskega ukrepa. Ne more pa posegati v opredelitve kršitev, ki so bile predmet disciplinskega postopka.

Ker so bili v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka tožnici na podlagi določbe 1. točke 66. člena kolektivne pogodbe očitane hujše kršitve delovnih dolžnosti v dejanskem smislu omejene na očitek, da učne snovi ni predelala v zadostnem obsegu, da bi dijake lahko ustrezno pripravila na poklicno maturo iz predmeta računovodstvo, revizijskih navedb, da je tožnica v razredu dopuščala vsesplošen nered in ni uporabila nobenih odločilnih ukrepov, s katerimi bi vzpostavila red in disciplino v razredu ter bi zagotovila ustrezno poučevanje, da se tudi ni potrudila, da bi dijaki naloge razumeli in bi jih bili sposobni samostojno reševati, da na posamezne ure ni bila ustrezno pripravljena, da je snov predavala na neustrezen način, da z dijaki snovi ni utrdila ter da je dijakom dajala v reševanje naloge, ki so bile vse po istem kalupu, ni mogoče upoštevati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil glede vseh konkretno očitanih kršitev delovnih dolžnosti (tistih po 5. točki 66. člena kolektivne pogodbe, da tožnica v šolskem letu 2001/2002 z dijaki 4. f razreda ni predelala učnega načrta za predmet računovodstvo) disciplinski postopek pravnomočno ustavljen že s sklepom sodišča prve stopnje, ki ga, kot je bilo že pojasnjeno, z revizijo ni več mogoče izpodbijati. In ker v sodnem postopku tudi ni mogoče upoštevati nobenih drugih kršitev delovnih dolžnosti, ki poprej niso bile poprej predmet disciplinskega postopka, je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna.

Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.