Jedro

ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan. S tem je pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje, vendar svoje obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavil takoj, ko se je iztekla 6 mesečna prepoved. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 175,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 18. 8. 2015 in št. ... z dne 28. 9. 2015 ter tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dvigovanja in prenašanja bremen do 5 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez izpostavljenosti kemičnim dejavnikom z dražečim, toksičnim alergogenim delovanjem, s polnim delovnim časom od 19. 3. 2012 dalje, priznalo od 12. 8. 2015 dalje pravico do nadomestila za invalidnost. Hkrati je odločilo, da je o odmeri in izplačevanju nadomestila toženec dolžan izdati posebno odločbo v roku 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe ter tožniku povrniti stroške postopka v višini 237,51 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jih nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo o podanosti zakonskega dejanskega stanja iz 97. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in zmotno ugotovilo odločilno dejstvo pravočasnosti prijave, posledično pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila za invalidnost. Citira 97. člen ZPIZ-1 in poudarja, da tožnik ob dokončnosti odločbe o priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja (odločba je bila dokončna z dne 19. 6. 2012) tožnik ni bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, prijavil pa se je dne 17. 8. 2012, kar je po preteku 30 dnevnega roka. Iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 26. 10. 2011 izhaja, da se je tožnik dne 17. 10. 2011 nehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. To odločbo je tožnik priložil k tožbi, drugostopno odločbo z dne 16. 2. 2012 pa je predložil toženec. Odločilno vprašanje v navedeni zadevi je, ali se je tožnik od 17. 10. 2011 do 19. 7. 2012 prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje. Iz potrdil Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da je bil tožnik prijavljen do 17. 10. 2011, potem pa zopet od 17. 8. 2012 dalje. Zgolj zglasitev ob neizvedenem aktu prijave, ne more pomeniti prijave pri pristojnem organu. Tudi v kolikor bi se tožnik poskušal prijaviti, pa se ni mogel zaradi zakonsko oziroma z odločbo pristojnega organa določenih ovir, to ne more predstavljati izpolnjene obveznosti oziroma izpolnitve pogoja po 97. členu ZPIZ-1. Ni pa tudi izkazano, da bi se naj tožnik poskušal prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje znotraj roka, saj o tem ne obstoja noben dokument. Pogoj iz 97. člena ZPIZ-1 ni mišljen zgolj kot formalistični in vsebinsko prazen pogoj, temveč se v zvezi z vprašanjem upravičenosti do tako imenovanih kratkoročnih invalidskih dajatev zahteva določen status v relaciji do iskanja zaposlitve in so od teh statusov odvisna upravičenja s področja socialne varnosti. Sodišče v sodbi zmotno ugotavlja, da je tožnik odločbo osebno in pravočasno prinesel svetovalki, saj ne obstaja dokument, iz katerega bi to izhajalo in tudi priča ni mogla izpovedati datuma, kdaj je bila odločba prinešena. Nikakor pa ni izkazano, da bi tožnik odločbo prinesel do 19. 7. 2012 in tudi ne gre za prijavo v roku. Priča je navedla, da se spomni tožnika in odločbe o izbrisu, glede tega, da bi se naj tožnik poskušal prijaviti v roku oziroma, da bi se naj prijavil v roku, pa ni izpovedala. Navedla pa je tudi, da se tožnik takrat pred potekom prepovedi ne bi mogel prijaviti (pred avgustom 2012 rok 6 mesecev od dokončnosti odločbe ni potekel). Nadalje meni, da je obrazložitev v sodbi sama s seboj v nasprotju, saj je v 9. točki navedeno, da je iz uradnega potrdila z dne 25. 8. 2015 razvidno, da tožnik v spornem času pri zavodu ni bil prijavljen, prijavil se je dne 17. 8. 2012, torej po izteku 30 dnevnega roka, v naslednjem stavku pa sodišče navede, da se je tožnik pravočasno prijavil pri zavodu. Meni, da v dani zadevi ni pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, kot tudi ne za poseg v izpodbijani odločbi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim razlogom in navaja, da je potrebno objektivno ugotoviti razlog, zakaj se tožnik pri Zavodu RS za zaposlovanje ni prijavil do 18. 7. 2012, ampak šele 17. 8. 2012, to je po poteku 30 dnevnega roka iz 97. člena ZPIZ-1. Do te situacije je prišlo zaradi drugostopenjske odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 16. 2. 2012 in posledično na podlagi osmega odstavka 130. člena ZUTD se v roku 6 mesecev po dokončnosti omenjene odločbe ni mogel ponovno prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ta 6 mesečna sankcija izbrisa iz evidence brezposelnih iskalcev zaposlitve je trajala do 16. 8. 2012. Poudarja, da je prišlo do kolizije dveh določb iz dveh različnih zakonov s področja socialnega zavarovanja. Vendar zaradi kolizije dveh zakonov tožnik ne sme biti prizadet pri koriščenju določene pravice, še posebej zato, ker se iz njegovega ravnanja vidi, da je bil pri uveljavljanju pravice skrben, saj se je poskušal pri Zavodu RS za zaposlovanje prijaviti v zahtevanem roku, nato pa se je prijavil prvi dan, ko je bilo to mogoče. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje na podlagi uradnega potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 25. 8. 2015 ugotavlja, da tožnik v spornem času pri zavodu ni bil prijavljen in da se je prijavil dne 17. 8. 2012, to je po izteku 30 dnevnega roka. Kot pravočasno prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje pa je sodišče prve stopnje štelo, zato, ker naj bi tožnik odločbo v roku in pravočasno osebno prinesel svoji svetovalki na zavodu. V takšnih zaključkih sodišča prve stopnje ni takšnih nasprotij, kot očita pritožba.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1. Ta v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožnika z odločbo z dne 30. 5. 2012 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Hkrati mu je s citirano odločbo toženec naložil, da se je v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe dolžan prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se zoper navedeno odločbo ni pritožil tako, da je dne 19. 6. 2012 postala dokončna, rok 30 dni pa se je iztekel 19. 7. 2012. Z odločbo št. ... z dne 26. 10. 2011, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 16. 2. 2012 je Zavod RS za zaposlovanje odločil, da se tožnika na podlagi 129. člena ZUTD z dnem 17. 10. 2011 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. Po potrdilu Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 25. 8. 2015 oziroma z dnem 22. 12. 2015 je bil tožnik v evidenci brezposelnih oseb prijavljen od 11. 9. 2007 do 15. 2. 2011, od 4. 3. 2011 do 17. 10. 2011 in ponovno od 17. 8. 2012. 8. V zvezi s spornima odločbama toženca št. ... z dne 28. 9. 2015 in št. ... z dne 18. 8. 2015 in vprašanjem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost določene v 97. členu ZPIZ-1, je sodišče zaslišalo tožnika, ki je izpovedal, da se je javil na Zavodu RS za zaposlovanje pri A.A. in izročil odločbo toženca, vendar mu je izrecno pojasnila, da se še ne more prijaviti, ker se še ni iztekla 6 mesečna prepoved. Po preteku 6 mesečne prepovedi, se je takoj prijavil. A.A., zaslišana kot priča, se tega, ali je tožnik prinesel odločbo o invalidnosti, ni spomnila zaradi oddaljenosti dogodka. Pojasnila pa je, da tožnik takrat ni bil v evidenci in da zato ni imel svetovalca in da se oseba ne more prijaviti, če je bilo o izbrisu iz evidence odločeno z dokončno odločbo, saj velja prepoved ponovne prijave 6 mesecev po dnevu dokončnosti.

9. Glede na takšno izpoved (in istočasnem tožnikovem pojasnilu, da se ni mogel prijaviti, ker je bil izbrisan iz evidence in je še vedno veljala 6 mesečna prepoved, temu pa priča in tožena stranka nista nasprotovali oziroma priča ni izpovedala drugače) je mogoče zaključiti, da se je tožnik hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan in je še vedno veljala 6 mesečna prepoved prijave. Tožnik se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje 17. 8. 2012, ko je ta 6 mesečni rok potekel. Tožnik je s tem, ko se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje glede na odločbo toženca z dne 30. 5. 2012. Ni pa mogel izpolniti svoje obveznosti tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 97. člena in izhaja ta dolžnost prijave v 30 dneh tudi iz konkretne odločbe toženca zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se iz formalnih razlogov v obdobju 6 mesecev ni mogel prijaviti, to obdobje pa se je glede na dokončno in izvršljivo odločbo z dne 16. 2. 2012 izteklo šele po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca. Tožnik se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje 17. 8. 2012, ko se je iztekel 6 mesečni rok. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje 17. 8. 2012 po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost. 10. Ne glede na to, da je v 97. členu ZPIZ-1 določen rok, v katerem se je zavarovanec oziroma delovni invalid dolžan prijaviti pri Zavodu RS je to določbo potrebno razlagati za vsak primer posebej in v povezavi z ustavo, ki ureja posamezne pravice. Med temi pravicami je v 50. členu določena pravica do socialne varnosti, ki med drugim nalaga državi, da zagotavlja posamezna zavarovanja, vključno invalidsko zavarovanje in skrbi za njihovo delovanje ter s tem spoštuje načelo pravne države iz 2. člena ustave. Skladno z navedenimi načeli in določbami Ustave RS, ob upoštevanju, da bi v nasprotnem primeru prišlo do prekomernega posega v pravico do socialne varnosti, je sodišče prve stopnje tožniku od 12. 8. 2015 dalje (datum ni sporen) priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, to je od prvega naslednjega dne po vloženi zahtevi. Tožnik, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zavarovan oziroma je bil brezposeln in izbrisan iz evidence brezposelnih, se je ponovno prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje 17. 8. 2012 in je po podatkih v spisu ves čas prijavljen in je bil prijavljen tudi na dan 12. 8. 2015, ko mu je sodišče prve stopnje priznalo nadomestilo za invalidnost. 11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 76/2015, v nadaljevanju ZOdvT) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 175,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Od zneska 175,56 EUR znaša 172,12 EUR stroškov za odgovor na pritožbo po tar. št. 15, točka 4 (375 točk pri vrednosti točke 0,459) in po 11. členu citiranega zakona še 2 % materialnih stroškov, to je 3,44 EUR.