Jedro

Stališče, da začne tudi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti teči od zadnje vročitve pravnomočne odločbe, je v nasprotju z določilom 3. odstavka 421. člena ZKP. Ta določa, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo, in predstavlja izjemo od določila 4. odstavka 120. člena ZKP.

Izrek

Zahteve zagovornika obs. S.D. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.6.1995 je bila obs. S.D. za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 212. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije določena kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja nedovoljene trgovine in prometa z orožjem po 2. odstavku 310. člena v zvezi 22. členom KZ pa mu je bila določena kazen 5 mesecev zapora, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen 1 leta in 10 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 23.11.1995 odločilo, da se deloma ugodi pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika in je sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja po 2. odstavku 310. člena v zvezi z 22. členom KZ razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. S.D. je zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.11.1995, dne 22.4.1996 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 2.4.1997 to zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot prepozno, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 9.10.1997 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obs. S.D. dne 12.12.1997 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter ugotovi, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti, vložena dne 22.4.1996, pravočasno vložena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavržena kot prepozna, ter v obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena, so bili zagovorniku obs. S.D. podrobno pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je bila njegova zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.11.1995 zavržena kot prepozna. Njegovo stališče, da tudi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti prične teči šele od zadnje vročitve pravnomočne odločbe, je namreč v nasprotju z določilom 3. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo. Gre za specialno določilo, ki drugače kot določilo 4. odstavka 120. člena ZKP ureja začetek teka roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na to, da je bila obs. S.D. sodna odločba, zoper katero je njegov zagovornik priporočeno po pošti dne 22.4.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, vročena dne 16.1.1996, niso bile kršene določbe kazenskega postopka zato, ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavržena kot prepozna. V zvezi s tem je potrebno še dodati, da je bila vročitev sodne odločbe, zoper katero je obsojenčev zagovornik prepozno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, odrejena hkrati in je bila obs. S.D. vročena 16.1.1995, medtem ko jo je obsojenčev zagovornik prevzel šele 22.1.1995. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.6.1996 je bila zoper obs. S.D. obtožba zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in razstrelilnih snovi po 1. odstavku 220. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnjena, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da se obs. S.D. kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, ki mu je bila določena za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.6.1995, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.11.1995 in je v tem delu postala pravnomočna, izreče. Zagovornik obs. S.D. je zoper to sodbo vložil pritožbo, katero pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 14.11.1996 zavrglo kot nedovoljeno.

Zagovornik obs. S.D. je dne 9.12.1996 priporočeno po pošti vložil zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.11.1996 pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitosti.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 6.1.1997 pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 5.2.1997 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

Tudi zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obs. S.D. dne 18.3.1997 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da "uveljavlja vse razloge v smislu določb zakona" in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep razveljavi in odloči o pritožbi.

Tudi ta zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani, ko je s sklepom z dne 14.11.1996 zavrglo pritožbo zagovornika obs. S.D. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.6.1996 ni odločalo kot sodišče prve stopnje, pač pa na podlagi 390. člena ZKP kot sodišče druge stopnje. Zoper tak sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena pritožba, kar je bilo zagovorniku obs. S.D. pojasnjeno že v razlogih sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.1.1997 ter v razlogih sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.2.1997. Zoper katere sklepe je dovoljena pritožba, je določeno v 399. členu ZKP, med temi sklepi pa niso našteti sklepi, ki jih izda sodišče druge stopnje. Sicer pa je bilo to očitno znano tudi zagovorniku obs. S.D., saj je z isto vlogo hkrati s pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.11.1996 vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, torej izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zato, če bi se štelo, da pritožba ni dopustna ali utemeljena.

Zagovornik obs. S.D. z zahtevo za varstvo zakonitosti, poslano priporočeno po pošti dne 9.12.1996, izpodbija sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.11.1996, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena njegova pritožba zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.6.1996. Medtem ko je vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. v odgovoru z dne 23.1.1998 na zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene, v odgovoru z dne 3.3.1997 glede zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.11.1996, meni, da je le-ta utemeljena, ker je zagovornik obs. S.D. ravnal v skladu s pravnim poukom v sodbi sodišča prve stopnje, zaradi česar Višje sodišče v Ljubljani pritožbe ne bi smelo zavreči kot nedovoljene.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da tudi zahteva zagovornika obs. S.D., vložena zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.11.1996, ni utemeljena.

Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.6.1995 je glede kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ, ki ga je obs. S.D. storil v sostorilstvu s soobsojenim P.B., postala v tem delu materialno pravnomočna, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom z dne 23.11.1995 pritožbi obs. S.D. in njegovega zagovornika, s katerima sta izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje tudi glede kaznivega dejanja po 3. odstavku 212. člena KZ, zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zato Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 14.11.1996, s katerim je kot nedovoljeno zavrglo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.6.1996, ni kršilo zakona. Tako kot neizpodbijani del sodbe postane materialno pravnomočen tudi tisti del sodbe, izpodbijan s pritožbo, ki je bila zavrnjena kot neutemeljena in je bila v tem obsegu potrjena sodba sodišča prve stopnje. V potrjenem delu je torej postala sodba pravnomočna. V obravnavani zadevi je namreč pritožbeno sodišče glede kaznivega dejanja po 3. odstavku 212. člena KZ potrdilo obsodilno sodbo in je le glede kaznivega dejanja po 2. odstavka 310. člena KZ sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zaradi česar je v potrjenem delu postala sodba materialno pravnomočna, ki se torej v novem sojenju ne more spremeniti in je tudi ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Pač pa bi zagovornik obs. S.D. potem, ko je po izreku sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.6.1996 postala sodba tudi formalno pravnomočna, lahko v zakonskem roku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper tisti del sodbe z dne 15.6.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.11.1995, s katero je bil obs. S.D. pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ.

Zagovornik obs. S.D. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 18.7.1997 tudi zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.4.1997 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.6.1997. S tem pravnomočnim sklepom je bil zavrnjen predlog obs. S.D. za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe. Zagovornik obs. S.D. je predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

Tudi ta zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 3. odstavka 422. člena ZKP sicer sme sodišče prve stopnje glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odrediti, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži ali prekine. Vendar pa sta tako prvostopenjsko sodišče, kakor tudi drugostopenjsko sodišče ugotovili, da niso podani razlogi za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe, kar je v razlogih pravnomočne odločbe podrobno pojasnjeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, je odpadel, ker v času, ko so bile zahteve za varstvo zakonitosti vložene, ni bilo v zakonu določil glede stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Šele 23.1.1999 je pričelo veljati določilo 98.a člena ZKP, po katerem se glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, smiselno uporabljajo določbe členov 92 do 98 tega zakona.