Jedro

Določitev preživnine za otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijani odločbi o preživninski obveznosti (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo (točka I izreka) ter sina pravdnih strank J. Š., dodelilo v varstvo in vzgojo materi (točka II izreka). V odločbi o preživninski obveznosti (točka III izreka) je toženca zavezalo k plačevanju preživninske obveznosti za sina J Š. v znesku 440,00 EUR mesečno od dneva pravnomočnosti sodbe dalje. V točki IV izreka je določilo stike med očetom in sinom. Preživninski zahtevek je v presežku zavrnilo (točka V izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka VI izreka) odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper obsodilni del odločbe o preživninski obveznosti (točka III izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi „vseh dovoljenih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku“. V pritožbi navaja, da je preživnina v znesku 440,00 EUR mesečno previsoko odmerjena. Prvostopno sodišče je nepravilno ocenilo mesečne potrebe otroka. Te znašajo okrog 400,00 EUR mesečno, ne pa nekaj čez 600,00 EUR, kot je presodilo prvostopno sodišče. Pri taki presoji je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo višino bivalnih stroškov za otroka, ker bi ta lahko skupaj s svojo materjo živel v toženčevi hiši v P. in tako bivalnih in obratovalnih stroškov za otroka ne bi bilo. Previsoko je tudi ugotovljena višina mesečnih potreb iz naslova oblačil in obutve v znesku 130,00 EUR ter šolskih potrebščin v znesku 50,00 EUR mesečno. Ti stroški za otroka so nižji. Nadalje so nepravilno ugotovljene tudi zmožnosti zavezanca za plačilo preživnine. Res je, da je toženec lastnik kmetije, ki pa je tako finančno in kreditno obremenjena, da v sedanjem obdobju ne prinaša nobenih dohodkov in posluje negativno. Toženec je iz navedenega razloga primoran dodatno jemati nove kredite za obratovanje kmetije in je tako najel še en kredit v znesku 999.969,92 EUR. Kmetija tako ne posluje z dobičkom, kot je zmotno presodilo prvostopno sodišče. Dejanske plačilne zmožnosti toženca so takšne, da preživnine v znesku 440,00 EUR mesečno ne zmore plačevati. Nepravilno pa je tudi porazdeljena preživninska obveznost med roditeljema. Res je, da tožnica (mati otroka) ni zaposlena, je pa zdrava in delovno sposobna in bi tako lahko poiskala zaposlitev in s tem v večji meri prispevala k plačevanju preživninske obveznosti za otroka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da določi nižji znesek preživnine, podrejeno pa predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na tožbo tožeča stranka prereka pritožbenim navedbam tožene stranke in predlaga potrditev prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)1 (sedaj enako prvi odstavek 183. člena Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ) so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR, sedaj 189. člen DZ). Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129.a člena ZZZDR in 190. člen DZ). Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino (131.c člen ZZZDR in 196. člen DZ). Na podlagi navedenih materialno pravnih določb pri določitvi preživnine velja vrednotni princip. Preživnino je potrebno določiti glede na potrebe otroka in v skladu s sposobnostmi in zmožnostmi plačila preživnine po njegovih roditeljih.

6. Izhajajoč iz navedenih materialno pravnih izhodišč je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno ugotovilo, da mesečne potrebe sina pravdnih strank, ki sedaj obiskuje srednjo šolo, znašajo nekaj nad 600,00 EUR mesečno (prvostopno sodišče jih ocenjuje v višini 625,00 EUR mesečno). Tako presojo je prvostopno sodišče v točki 15 razlogov sodbe opravilo izjemno skrbno in taki presoji se pritožbeno sodišče lahko le pridružuje. Pri tem je prvostopno sodišče tudi pravilno ugotovilo, da celotne bivalne potrebe otroka znašajo 210,00 EUR in da potrebe otroka iz naslova oblačil in obutve znašajo okrog 130,00 EUR mesečno ter stroški ekskurzij in izletov v zvezi s šolanjem okrog 25,00 EUR mesečno. Vse posamezne mesečne potrebne stroške otroka je prvostopno sodišče tudi zadostno opredelilo in tako prvostopnemu sodišču tudi ni očitati neobrazloženosti mesečnih potreb otroka. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

7. Pravilno so tudi ugotovljene plačilne zmožnosti toženca. Prvostopno sodišče na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke ugotavlja, da čisti prihodek kmetije znaša nekaj pod 5.000,00 EUR (sodišče navaja znesek 4.962,68 EUR) mesečno, kar predstavlja denarna sredstva, s katerimi tožnik mesečno razpolaga. Ob takem čistem prihodku so neutemeljena pritožbena izvajanja, da toženec ni sposoben mesečno plačevati 440,00 EUR preživnine. Takega zaključka tudi ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja, da je kmetija kreditno obremenjena, pri čemer se pritožba sklicuje na zadnji kredit v višini skoraj milijon eurov. Dejstvo je, če je toženec za kmetijo uspel pridobiti kredit v takšni višini je iz naslova poslovanja kmetije zagotovo tudi sposoben plačevati 440,00 EUR mesečne preživnine. Sicer pa ima preživnina za otroka prednost pred kreditno obveznostjo za kmetijo.

8. Prvostopno sodišče je tudi pravilno porazdelilo preživninsko breme med roditelja v razmerju 70% za toženca in 30% za tožnico. Dejstvo je, da tožnica, stara 57 let, kljub delovni sposobnosti in iskanju zaposlitve ni zaposlena, preživlja se s preživnino v znesku 500,00 EUR, katero ji na podlagi začasne odredbe plačuje toženec, prejema pa še družinski dodatek v višini 117,75 EUR. Toženec, star 58 let, pa dela na lastni kmetiji, s katero ustvari čisti prihodek nekaj pod 5.000,00 EUR mesečno. Glede na takšno stanje premoženjskih razmer pravdnih strank je prvostopno sodišče pravilno porazdelilo preživninsko breme v že navedenem razmerju. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve v pritožbenem postopku in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

1 V obravnavani zadevi se uporabljajo določbe ZZZDR na podlagi prvega odstavka 290. člena sedaj veljavnega Družinskega zakonika.