Jedro

Zgolj napoved odpovedi naročil še ne predstavlja poslovnega razloga za redno odpoved PZ, saj je tožena stranka šele z dnem, ko je prišlo do dejanskega znižanja naročil in upada proizvodnje tuljav, lahko z gotovostjo analizirala in ocenila nastalo situacijo ter sprejela ustrezne organizacijske in kadrovske odločitve.

Šele takrat je nastopil poslovni razlog zaradi katerega je prišlo do redne odpovedi PZ tožnici, zato je bila ta podana v okviru subjektivnega 30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepa o redni odpovedi (pravilno: redne odpovedi) pogodbe o zaposlitvi št. 27 z dne 31.3.2003, ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala in še vedno velja, vrnitev na delo k toženi stranki in priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, kot da bi tožeča stranka delala ter - povrnitev stroškov postopka. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil zakonski subjektivni rok 30 dni za podajo odpovedi iz poslovnega razloga zamujen.

Tožena stranka bi morala podati odpoved najkasneje s 1. marcem 2003, glede na dopis podjetja EKI d.o.o. z dne

30.1.2003, iz katerega izhaja, da na 40% znižujejo dobave materiala in glede na dopis družbe za proizvodnjo industrijske opreme z dne 20.2.2003, da se bodo naročila z mesecem marcem 2003 drastično znižala. Toženec se je sprva skliceval le na ti dve obvestili, kasneje, ko je tožnica opozorila na zamudo roka, pa se je pričel sklicevati na upadanje prometa v daljšem časovnem obdobju le zato, da bi zavaroval subjektivni rok. Vprašanje je, zakaj je sodišče verjelo drugi, spremenjeni izjavi toženca. Tudi trditev toženca, da je bilo dovolj dela še zaradi naročil iz prejšnjega leta, ni dovolj, saj je treba upoštevati, da je toženec pred odpovedjo naročil računal, da z delavci, ki jih je imel zaposlene, lahko opravi tako tekoča kot prejšnja naročila. Tožnica je v resnici delala na ročnem spajkanju, toženec pa je v odpovedi trdil, da se je zmanjšala potreba po delu v zvezi z opravljanjem dela na strojnem navijanju, spajkanju in prebiranju plastičnih izdelkov. Sodišče prve stopnje je mnenja, da je poslovni razlog izkazan, da so bile zakonske določbe spoštovane in da subjektivni rok za odpoved pogodbe ni bil prekoračen. Vse navedeno je posledica dejstva, da je verjelo tožencu. Če bi zaslišalo tudi predlagane priče v zvezi z grožnjami delavcem, da bodo "leteli" iz službe, če se bodo včlanili v sindikat, ki jih je direktor zanikal, bi priče omajale verodostojnost direktorjevih izjav, kar bi odločilno vplivalo na izid pravde.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339.člena ZPP ter glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge tožnice, saj so bila z izvedenimi dokazi razjasnjena vse relevantna dejstva. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v primeru tožnice, ki je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas od

1.12.2002 do 1.12.2003, dokazan obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki med odpovednimi razlogi določa prenehaje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).

To ugotovitev potrjujejo izvedeni dokazi. Tožena stranka je dokazala, da je prišlo do zmanjšanja naročil in zato do upada proizvodnje tuljav, zato se je obseg dela zmanjšal, in je prenehala potreba po delu tožnice, ki je opravljala delo ročnega spajkanja tuljav.

Pritožbene navedbe, da naj bi bil subjektivni prekluzivni rok za podajo odpovedi, ki jo mora delodajalec v skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR podati v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga), prekoračen, niso utemeljene. Res je sicer, da sta družbi EKI d.o.o. in Metalflex d.o.o. dne

30.1.2003 ter 20.2.2003 obvestili toženo stranko o znižanju naročil, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zgolj napoved odpovedi naročil še ne predstavlja poslovnega razloga. Tožena stranka je šele z dnem, ko je prišlo do dejanskega znižanja naročil in upada proizvodnje tuljav, lahko z gotovostjo analizirala in ocenila nastalo situacijo ter sprejela ustrezne organizacijske in kadrovske odločitve. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega bi dvomilo v verodostojnost izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je med drugim tudi povedal, da je bilo v času, ko je tožena stranka prejela obvestilo o napovedi zmanjšanja naročil, še vedno dovolj dela v zvezi z naročili iz preteklega leta, do zmanjšanja proizvodnje pa je prišlo šele v marcu. Šele takrat je nastopil poslovni razlog, zaradi katerega je prišlo do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 31.3.2003 podana v okviru subjektivnega 30-dnevnega roka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je poslovni razlog resen in utemeljen ter da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Preverilo pa je tudi, ali je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR ter ugotovilo, da delodajalec ni našel možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih oz. možnosti za njeno dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila podana iz poslovnega razloga, to je zaradi zmanjšanja naročil, upada proizvodnje tuljav oz. bistvenega zmanjšanja obsega dela, kar potrjujejo izvedeni dokazi - poleg izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke tudi listinski dokazi. Zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi izvajalo dodatne dokaze z zaslišanjem prič v zvezi s sindikalno aktivnostjo delavcev, saj je pravilno zaključilo, da ob dokazanem poslovnem razlogu ni mogoče slediti trditvam tožnice, da naj bi ji tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi sodelovanja pri ustanavljanju sindikata v podjetju. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot netemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.