Jedro

Kadar gre za vprašanje pravnega nasledstva in s tem zvezano sosporništvo, pa je treba uporabiti 196. člen ZPP, kar sta sodišči druge in prve stopnje tudi storili. Sicer pa, tudi če bi ga kršili, ne bi šlo za kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč za morebitno zmotno uporabo materialnega prava zaradi (ne)obstoja pasivne legitimacije. Za preizkus pasivne legitimacije na revizijski stopnji pa je pomembno le to, da je bilo v času zadnje glavne obravnave o dajatvenem zahtevku odločeno nasproti vsem trem zemljiškoknjižnim lastnikom oz. solastnikom.

Po 269. členu ZPP pa zoper stranko, ki se noče udeležiti postopka oz. ne pristane na izvedbo dokaza z zaslišanjem, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Sodišče pač presodi, kakšen pomen ima okoliščina, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo navedene določbe ZPP in se pravilno omejilo le na oceno, ali neaktivnost tožnice v tem postopku lahko vpliva na izid pravde ali ne.

Po 1. odstavku 59. člena ZZZDR velja domneva, da sta zakonca prispevala k nastanku skupnega premoženja vsak do 1/2. Zato mora tisti zakonec, ki trdi, da je prispeval več, to tudi dokazati.

Neaktivnost tožnice torej materialnopravno ne pomeni, da je prispevala manj, temveč le, da soglaša s polovičnim deležem. Tožbo je morala vložiti le zaradi tega, ker je njen pokojni zakonec z oporoko razpolagal tudi z njenim deležem pri tem premoženju. Prva toženka torej, in nato še druga toženka in tretji toženec, bi zato morali dokazati, da je tožničin delež manjši.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spadajo nepremičnine parc.št... in ..., vl.št... k.o..., v skupno premoženje tožnice in pokojnega L. P. v višini do 63,29% ter da znaša tožničin delež na tem skupnem premoženju 1/2. Zato je tožencem kot dedičem naložilo, da v sorazmerju s svojimi solastninskimi deleži, ki so bili ugotovljeni s sklepom o dedovanju po pokojnem L. P., tožnici izstavijo listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na njeno ime. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti vknjižbenega dovoljenja z dne 21.8.1985. V skladu z uspehom pravdnih strank je nato še odločilo o stroških pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi prve toženke zoper sodbo prve stopnje v celoti ugodi, sodbo razveljavi ter vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Prva tožena stranka uveljavlja predvsem kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi tega, ker sta sodišči nepravilno tolmačili in presojali že izvedene dokaze. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem tožnice, kar pa ni storilo, čeprav je tožnica v N. G. in dosegljiva. Le tožnica bi lahko izpovedala, koliko je dejansko prispevala h gradnji hiše ter kolikšen je njen prispevek za gospodinjstvo, prehrano, otroke in podobno. Sodišče se je zmotno sklicevalo le na zaslišanje prič, ki so neposredni sorodniki na strani tožnice, medtem ko je prva tožena stranka predlagala priče, ki niso v nobenem sorodstvenem razmerju ne z njo ne s tožečo stranko. Ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi in drugi stopnji, da je bil pokojni L. P. zidarski mojster in da že to dejstvo pove, koliko je prispeval k nastanku skupnega premoženja med njim in tožnico. Izpodbija tudi ugotovitev, da je ekonomska skupnost prenehala 1.1.1973, in ponavlja svoje trditve, da se je to zgodilo že prej in sicer že 1.1.1972. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da nekaterih dejstev sploh ni ocenilo. To velja predvsem za izraženo voljo v vknjižbenem dovoljenju iz leta 1985. S tem v zvezi je tudi dejstvo, da je prva toženka vračala kredit pokojnega, in ne tožnica. Le s soočenjem s tožnico bi bilo mogoče ta dejstva bolje osvetliti. Enako velja tudi za ugotovitev o tem, do katere faze je bila hiša zgrajena, ko je prenehala ekonomska skupnost med pokojnim in tožnico. Razlogi sodišč druge in prve stopnje, zakaj poklanjata vero tožnici in ne prvi toženki, niso prepričljivi. Prva tožena stranka končno še uveljavlja revizijski razlog iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Trdi, da se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti tožena stranka. Če gre res za sosporništvo po 196. členu ZPP, na podlagi katerega je sodišče dovolilo razširitev tožbe, potem je sodišče ravnalo napačno, saj bi to moralo storiti že ob vložitvi tožbe in ne šele potem, ko je bilo o zadevi večkrat razsojeno. Po določilu 192. člena ZPP pa bi lahko tožnik do konca glavne obravnave spremenil svojo tožbo le, če bi se tožena stranka s tem strinjala. Ker se ni, sprememba ni bila dovoljena.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče mora najprej odgovoriti na ugovor, da je bila med postopkom storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Na to kršitev mora na podlagi 386. člena ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da te kršitve med postopkom ni bilo. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe na drugotoženko in tretjetoženca zaradi med pravdo končanega zapuščinskega postopka po pokojnem L. P.. Tožba je bila namreč vložena 23.5.1986 proti prvi toženki, ki je takrat nastopala v zapuščinskem postopku kot oporočna dedinja. Šele v nadaljevanju zapuščinskega postopka je prišlo do pravde med njo in drugo ter tretjo toženo stranko zaradi veljavnosti oporoke, ki je bila pravnomočno končana 13.1.1989. Šele nato je lahko zapuščinsko sodišče odločalo tudi o nujnih deležih druge in tretje tožene stranke in zapuščinski postopek je bil nato pravnomočno končan, ne da bi bila upoštevana viseča pravdna zadeva, ki je predmet tega revizijskega postopka. Kadar gre za vprašanje pravnega nasledstva in s tem zvezano sosporništvo, pa je treba uporabiti 196. člen ZPP, kar sta sodišči druge in prve stopnje tudi storili. Sicer pa, tudi če bi ga kršili, ne bi šlo za kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč za morebitno zmotno uporabo materialnega prava zaradi (ne)obstoja pasivne legitimacije. Za preizkus pasivne legitimacije na revizijski stopnji pa je pomembno le to, da je bilo v času zadnje glavne obravnave o dajatvenem zahtevku odločeno nasproti vsem trem zemljiškoknjižnim lastnikom oz. solastnikom. Zato je revizijsko sodišče moralo ta ugovor prve tožene stranke zavrniti.

Nobena procesna kršitev tudi ni bila storjena s tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice kot stranke. Sodišče prve stopnje je sprejelo sklep za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnice in zato tudi preložilo narok z dne 15.10.1996 na 15.11.1996. Na tem naroku je pooblaščenka tožnice izrecno povedala, da se tožnica obravnave ne bo udeležila (l.št. 204 spisa). Po 269. členu ZPP pa zoper stranko, ki se noče udeležiti postopka oz. ne pristane na izvedbo dokaza z zaslišanjem, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Sodišče pač presodi, kakšen pomen ima okoliščina, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo navedene določbe ZPP in se pravilno omejilo le na oceno, ali neaktivnost tožnice v tem postopku lahko vpliva na izid pravde ali ne. Ugotovitev, da vpliva ni, je dejanska ugotovitev, ki pa mora imeti pravilno materialnopravno izhodišče. Revizijsko sodišče predvsem poudarja, da je izpodbijanje dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na drugi in prvi stopnji, prepovedan revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijski ugovori prve toženke zoper ugotovitve o prispevkih tožnice in njenega pokojnega moža ter prispevkih prve toženke, sodijo v dejansko podlago spora. Enako velja tudi za obseg skupnega premoženja, torej za dejstva, ki so bila ugotovljena v zvezi s fazo, v kateri je bila zgrajena hiša, ko je razpadla zakonska skupnost med pokojnim in tožnico. Končno velja enako za presojo, kdaj je prenehala ekonomska skupnost med formalno še obstoječo zakonsko zvezo med tožnico in pokojnim. Revizijsko sodišče zato ni smelo upoštevati tistih ugovorov, s katerimi prva toženka izpodbija dokazno oceno, in tudi ne njenih predlogov, s katerimi želi dokazni postopek dopolniti.

Če pa je tako, je moralo revizijsko sodišče presoditi le še, ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili 51. in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89 - preč.b., v nadaljevanju ZZZDR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile navedene določbe pravilno uporabljene. Prva tožena stranka zmotno vali dokazno breme na tožnico. Po 1. odstavku 59. člena ZZZDR velja domneva, da sta zakonca prispevala k nastanku skupnega premoženja vsak do 1/2. Zato mora tisti zakonec, ki trdi, da je prispeval več, to tudi dokazati. Neaktivnost tožnice torej materialnopravno ne pomeni, da je prispevala manj, temveč le, da soglaša s polovičnim deležem. Tožbo je morala vložiti le zaradi tega, ker je njen pokojni zakonec z oporoko razpolagal tudi z njenim deležem pri tem premoženju. Prva toženka torej, in nato še druga toženka in tretji toženec, bi zato morali dokazati, da je tožničin delež manjši. Na prvi in drugi stopnji to prvi toženki ni uspelo, in ker v revizijskem postopku napada le dejanske ugotovitve, ji to tudi v revizijskem postopku ne more uspeti.

Ker je torej revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.