Jedro

Prenehanje delovnega razmerja po odločitvi delodajalca ni pravica delavca, zato ni mogoče reči, da je delavec "pridobil" pravico do prenehanja delovnega razmerja iz določenega in samo tega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2003 in plačilo odškodnine za skrajšanje odpovednega roka v višini 5,211.073,38 SIT. Tožena stranka je tožniku dne 28. 2. 2001 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu. Ker je tožnik kot član sveta delavcev sodil v zaščiteno kategorijo delavcev, je bilo v sklepu navedeno, da mu šest mesečni odpovedni rok začne teči šele dve leti po izteku mandata. Dne 15.12.2003 pa je tožena stranka vročila tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi redne likvidacije. Ne glede na to, da je bila tožniku po sklepu z dne 28. 2. 2001 priznana pravica, da ohrani zaposlitev, je uvedba postopka likvidacije nova okoliščina. V takem primeru pa tožnik tožnik ne sodi med varovano kategorijo delavcev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Neutemeljen je očitek tožnika, da mu je tožena stranka samovoljno skrajšala odpovedni rok. Varovanim kategorijam delavcev po 36. c členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) je bil le odložen začetek teka odpovednega roka, lahko pa jim je v tem času prenehalo delovno razmerje na drugi pravni podlagi. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za plačilo odškodnine zaradi skrajšanja odpovednega roka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja s sodbama sodišč v tistem delu, kjer je bil zavrnjen njegov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skrajšanja odpovednega roka. Sodišči sta pri taki odločitvi zmotno uporabili materialno pravo. S koncem likvidacijskega postopka pravna oseba res preneha obstajati, vendar pa te situacije ni mogoče primerjati s stečajem, prisilno poravnavo ali likvidacijo po sklepu sodišča. Gre za prenehanje po volji družbe, ki mora pred tem poravnati tudi vse obveznosti do delavcev. Sodišči se tudi nista ukvarjali z vprašanjem pridobljenih pravic po sklepu z dne 28. 2. 2001, zato z izpodbijano sodbo ni odločeno o odločilnem dejstvu. Tožniku je dejansko prenehalo delovno razmerje po volji družbe pred potekom odpovednega roka po sklepu z dne 28. 2. 2001, ki bi se iztekel 5. 3. 2007. Ker je tožena stranka s tem samovoljno skrajšala odpovedni rok, je tožnik upravičen do odškodnine. V ostalem se tožnik "sklicuje na dosedanje navedbe v postopku".

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožnik izrecno izpodbija le tisti del pravnomočne sodbe, s katerim je bilo odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, torej le glede odločitve v točki II/2 izreka prvostopne sodbe. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na "dosedanje navedbe v postopku". Revizijsko sodišče lahko pri presoji upošteva le izrecno navedene revizijske razloge in po uradni dolžnosti pazi na na pravilno uporabo materialnega prava, oboje pa le v mejah razlogov, navedenih v reviziji.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene pred sodiščem druge stopnje, torej revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Gre za (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ta kršitev bi bila lahko podana, če na primer sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 360. člena ZPP ne bi presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Vendar taka kršitev ni podana. Najprej zato, ker se sodišče druge stopnje povsem jasno opredeli do navedb tožnika (ki so enake tako v pritožbi kot reviziji) o "pridobljenih pravicah" po sklepu z dne 28. 2. 2001. Poleg tega pa tožnik v reviziji niti ne zatrjuje, da se sodišče druge stopnje do določenih navedb pritožbe ne bi opredelilo. Tako sodišču prve kot druge stopnje neutemeljeno očita, da tega vprašanja nista šteli za odločilnega. S tem pa v bistvu očita le zmotno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Najprej je treba ugotoviti, da je trditev tožnika, da mu je tožena stranka samovoljno skrajšala odpovedni rok, že v izhodišču zmotna. Sploh ne gre za vprašanje skrajšanja odpovednega roka, ki glede na navedbe tožnika o njegovem izteku, do septembra 2006 sploh še ne bi začel teči. Gre za to, da je bil tožnik določen kot presežni delavec s sklepom v letu 2001, vendar mu po zakonu kot takemu delovno razmerje ni moglo prenehati z iztekom odpovednega roka. Njegov položaj se zato glede delovnega razmerja ter njegovih pravic in obveznosti ni spremenil. V vsem tem času je bil bodisi dolžan delati oziroma je bil na čakanju na delo doma. Prav tako pa mu je v tem času lahko prenehalo delovno razmerje iz kakšnega drugega razloga: na primer po njegovi krivdi ali zaradi razlogov na strani delodajalca.

Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na pridobljene pravice po sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 28. 2. 2001. Prenehanje delovnega razmerja po odločitvi delodajalca ni pravica delavca, zato ni mogoče reči, da je delavec "pridobil" pravico do prenehanja delovnega razmerja iz določenega in samo tega razloga. Vrhovno sodišče je že odločilo, da je zakonita odločitev o prenehanju delovnega razmerja delavcu, ki na primer stori disciplinsko kršitev ali neupravičeno izostane z dela v času odpovednega roka. Toliko bolj velja to za primer, ko odpovedni rok sploh še ni začel teči, temveč je delavec še vedno v delovnem razmerju.

Tožena stranka je tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi redne likvidacije (108. in 113. člen ZDR). Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev take odpovedi z dne 15. 12. 2003 je pravnomočna, tožnik pa - glede na jasno in izrecno navedbo v reviziji - revizije v tem delu ne vlaga. To pomeni, da ne gre niti za samovoljno niti za nezakonito ravnanje delodajalca. Ker ni dokazan že prvi od bistvenih elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke, je bil tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).