Jedro

Delodajalec je pri določitvi trajno presežnih delavcev dolžan, v skladu s 36. b čl. ZDR, upoštevati kriterije, ki se podrobneje uredijo s kolektivno pogodbo oz. s splošnim aktom. Splošna kolektivna pogodba iz leta 1990 (12. člen) in pravilnik delodajalca sta kot temeljni izločilni kriterij določila delovno uspešnost, zato je določba v programu, ki uporabo tega kriterija izključuje, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep direktorja toženca z dne 13.7.1993 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe z dne 26.8.1993 v delu, ki se nanaša na sklep z dne 13.7.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, v posledici tega je odredilo reintegracijo in naložilo tožencu, da pozove tožnika nazaj na delo, da izplača tožniku za čas odpovednega roka razliko plače, za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije pa plačo kot bi jo prejemal, če bi v tem času redno delal, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečne dospelosti razlike plače oz. celotne plače v plačilo do poplačila, plača prispevke in davke za tožnika za navedeno sporno obdobje ter vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Zavrglo pa je predlog tožnika v delu s katerim je zahteval razveljavitev sklepa z dne 3.12.1992 o začasni razporeditvi tožnika. Toženec je bil dolžan nositi svoje stroške postopka.

Zoper izpodbijano sodbo se je pritožil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. tč. 1. odst. 353. člena ZPP. Menil je, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da program razreševanja trajno presežnih delavcev ni bil sprejet v skladu z zakonom. V konkretni zadevi je tožena stranka najprej pozvala sindikat, da poda pripombe na program, kasneje pa je njegove pripombe upoštevala tako, da je v 3. tč. programa razreševanja izločila delovno uspešnost kot kriterij določanja presežnih delavcev. Tak zaključek je bil sprejet na podlagi soglasja med toženo stranko in delavci in to bi moralo sodišče upoštevati. Res je sicer določeno, da je temeljno merilo delovna uspešnost, vendar pa ostali kriteriji niso zgolj korekcijski še manj pa je sprejemljiv zaključek, da z dogovorom ne bi mogli kot temeljni kriterij določiti drugega kriterija kot ga pozna zakon oz.

kolektivna pogodba. Po mnenju pritožnika je dogovor med delodajalcem in delavci (sindikatom) močnejši kot so določbe zakona o delovnih razmerjih in splošne kolektivne pogodbe. V nasprotnem primeru namreč programa razreševanja trajnih presežnih delavcev ne bi mogli sprejeti, saj je očitno, da tudi sindikat delovne uspešnosti ni štel za primeren selektivni kriterij. Delovna uspešnost je kot temeljni selektivni kriterij določen samo za tiste primere, ko ni sporazuma med delodajalcem in delavcem obenem pa obstoja nevarnost, da bi delodajalec določene delavce šikaniral tako, da bi postavil tak vrstni red kriterijev, na podlagi katerega bi glede na strukturo delavcev, lahko odpustil več delavcev. Program razreševanja, ki ga je sprejel toženec torej ni nezakonit in zato tudi ni nezakonit sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov (365. čl. ZPP), pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno ugotovilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče navaja, da je dolžnost delodajalca, da pri opredeljevanju trajno presežnih delavcev upošteva določbe 3. poglavja zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91) - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu tako glede sprejema programa trajno presežnih delavcev ter kriterijev za ugotavljanje trajno presežnih delavcev. Po določbi 3. odst. 36. b člena se kriteriji podrobneje uredijo s kolektivno pogodbo oz.

splošnim aktom. V času, ko je toženec sprejemal program razreševanja trajno presežnih delavcev (12.5.1993) je bila v veljavi splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur.l. RS, št. 31/90), ki je v 12. čl. določila kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovno uspešnost. Prednost pri ohranitvi zaposlitve so imeli delavci, ki so dosegli večjo delovno uspešnost, v primeru enake delovne uspešnosti pa se je kot prvi korekcijski kriterij za ohranitev zaposlitve upoštevala strokovna izobrazba delavca oz. usposobljenost za delo, nato pa so se zvrstili ostali korekcijski kriteriji. Za toženca je veljala, glede na njegovo dejavnost, panožna kolektivna pogodba za tekstilno industrijo (Ur.l. RS, št. 19/91), ki pa glede uporabe kriterijev za določitev trajno presežnih delavcev ni imela posebnih določb. V skladu z 42. čl. citirane panožne kolektivne pogodbe se torej uporabljajo določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Toženec pa je tudi v pravilniku o postopku in kriterijih določanja presežnih delavcev z dne 13.8.1991 v 24. členu povzel določbo 12. člena splošne kolektivne pogodbe in enako kot splošna kolektivna pogodba določil, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost. V skladu s 1. tč. 25. člena citiranega pravilnika ocenjuje delovno uspešnost neposredni nadrejeni delavec, soglasje k oceni pa mora podati tudi direktor oz. vodja enote, v kateri dela ocenjevani delavec, v 2. tč. pa je navedena tudi vsebina meril, ki so podlaga za oceno. Ureditev kriterijev za ugotavljanje trajno presežnih delavcev v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo ter v lastnem pravilniku toženca predstavlja torej materialno pravo, ki ga je toženec moral uporabiti in ga ni smel svojevoljno spreminjati tudi ne v dogovoru s sindikatom.

Iz navedenega izhaja, da uveljavljeni pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ni podan, in ker v postopku na prvi stopnji ni bilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.