Jedro

Na podlagi dejanske ugotovitve, da je bila tožnica z dela neupravičeno odsotna le štiri delovne dni zaporedoma, je pravilna presoja sodišča, da ni podan pogoj za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), po katerem lahko delavcu delovno razmerje preneha, če je neupravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela. V posledici take odločitve je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 17. 7. 1999 in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plačo. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni bila odsotna z dela pet delovnih dni zaporedoma, zato ji iz tega razloga delovno razmerje ni moglo prenehati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče ocenilo ravnanje tožnice na dan 18. 6. 1999 le kot zamudo na delo in ne kot neopravičeno odsotnost z dela. Tožnica je že ob prejemu mnenja zdravniške komisije I. stopnje vedela, da ima zaključen bolniški stalež. Čakanje na prejem mnenja zdravniške komisije druge stopnje ne podaljša bolniškega staleža. Dne 18. 6. 1999 tožnica ni zgolj zamudila, saj ta dan ni vpisala svoje prisotnosti na delu in ni zahtevala razporeditve na delo. Po prepričanju tožene stranke tožnica tega dne tudi ni želela delati.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanska podlaga sodbe je tudi dokazna ocena sodišča. Tožena stranka v revizijskih navedbah oporeka le dejanskim ugotovitvam in dokazni oceni sodišča tako za odsotnosti pred 18. 6. 1999 kot glede ravnanja tožnice tega dne.

Bistvene za presojo so dejanske okoliščine o tem, ali je bila tožnica dne 18. 6. 1999 sploh odsotna z dela. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 17. 6. 1999 prejela mnenje zdravniške komisije druge stopnje. Razloga, ki ga je navajala za svoje izostanke do tega dne (čakanje na to mnenje), torej ni bilo več. Tožnica se je 18. 6. 1999 zglasila v službi. Ni sporno, da ni prišla pravočasno (po ugotovitvah sodišča se je tega dne zjutraj najprej zglasila pri svojem zdravniku), kot tudi ni sporno, da se je javila svoji nadrejeni delavki. Nato je čakala na odločitev pristojnih pri toženi stranki glede možnosti odobritve dopusta za dneve odsotnosti, delo pa ji izrecno ni bilo odrejeno. Sodišče je iz navedenih dejstev, ugotovljenih z zaslišanjem tožnice, nadrejene delavke, drugih prič in listin, sprejelo dokazno oceno, da tožena stranka ni izkazala, da tožnica 18. 6. 1999 ni želela delati ali da bi delo celo odklonila.

Tožnica je bila v bolniškem staležu dobrih šest mesecev (od 7. 12. 1998 do 11. 6. 1999, z vmesno le štiridnevno sposobnostjo za delo v skrajšanem delovnem času, mnenje zdravniške komisije II. stopnje z dne 15. 6. 1999, priloga A5). Dne 18. 6. 1999 se je torej na delo vrnila po daljši opravičeni odsotnosti iz zdravstvenih razlogov in nekajdnevni odsotnosti, za katero ji bolniški stalež ni bil več priznan. Razumljiva je zato njena želja, da poskuša "pokriti" neopravičeno odstonost z dopustom. Prošnja za odobritev dopusta - zlasti kolikor se nanaša tudi na 18. 6. 1999 - sicer res kaže na željo delavca, da ne bi delal. Če delodajalec taki želji ne ugodi, mora delavec delati. Pri tem pa je na delodajalcu obveznost, da delavcu odredi oziroma določi delo, ki ga mora opravljati. Da bi morala tožena stranka izrecno odrediti tožnici delo, izhaja ne samo iz dejstva, da se je na delo vrnila po daljši bolniški odsotnosti, temveč tudi, da je šlo za delo, na katerega je bila kot invalid razporejena tik pred bolniškim staležem (prilogi B3 in B4). Čeprav tudi ravnanje tožnice ni bilo dovolj skrbno, ga ni mogoče opredeliti kot odsotnost z dela.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilna presoja obeh nižjih sodišč, da tožnica navedenga dne ni bila neupravičeno odsotna z dela. To pa pomeni, da ni podan pogoj za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), po katerem lahko delavcu delovno razmerje preneha, če je neupravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma. Tožnica je bila z dela neupravičeno odsotna le štiri delovne dni zaporedoma.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).