Jedro

Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2014, odločbo št. ... z dne 19. 5. 2014 ter tožnici priznalo pravico do dela vdovske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da o višini in izplačevanju pravice do dela vdovske pokojnine odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Ugotovilo je, da je med tožnico in A.A. obstajala zunajzakonska skupnost ter tako tožnica izpolnjuje pogoje iz 3. alineje 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2) ter tudi pogoj starosti iz 53. člena ZPIZ-2. Je tudi sama prejemnica pokojnine in ji je tako priznan del vdovske pokojnine po pokojnem A.A..

2. Pritožuje se toženka. V pritožbi navaja, da niso izpolnjeni vsi elementi življenjske skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo in je odločitev sodišča prve stopnje zato nepravilna. Iz izpovedi tožnice v predsodnem in sodnem postopku je razvidno, da tožnica in bivši pokojnin mož po razvezi zakonske skupnosti v letu 2005 nista živela v zunajzakonski skupnosti. Živela sta sicer v isti hiši in imel skupno gospodinjstvo, saj je tožnica pokojniku prala in kuhala. Vendar tožnici ni uspelo dokazati, da je med njima obstajala svobodna odločitev obeh partnerjev, da živita skupaj kot mož in žena, na podlagi obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, zaupanja in medsebojne pomoči, sporazumnega odločanja o skupnih zadevah, sorazmernega prispevka k preživljanju, skupnega opravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem kot je to določeno v 13. členu ZZZDR. V posledici nerazdeljenega skupnega premoženja iz predhodne zakonske zveze sta bila bivša zakonca v skupno bivanja prisiljena zaradi stanovanjskih in premoženjskih razmer. Glede obojestranske čustvene navezanosti tožnica ni vedela izpovedati ničesar, pokojni bivši mož pa je bil do tožnice nasilen in je veliko pil, kar izhaja tudi iz razvezne sodbe. Pritožba meni, da je sodišče ocenilo dokaze nepravilno, saj so v nasprotju z objektivnimi dokazi, predvsem z razlogi v razvezni sodbi. Tožnica in pokojnik sta imela ločena denarna sredstva, sama je plačevala hrano in položnice, kar že samo negira obstoj ekonomske skupnosti. Tožnica je tekom sodnega postopka izjavo sicer spreminjala, kar pa po mnenju pritožbe kaže zgolj sledenje interesov tožnice v tem postopku in spremenjenih izjav ni mogoče šteti za verodostojne in resnične.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus zadeve v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2014, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 19. 5. 2014. S slednjo je toženka odločila, da se zavrne zahteva tožnice za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine iz naslova zunajzakonske skupnosti.

6. V obravnavanem primeru se ob izpolnjevanju pogojev na strani pokojnega zavarovanca iz 52. člena ZPIZ-2, spor nanaša na to, ali je med pokojnim A.A. in tožnico obstajala zunajzakonska skupnost zadnje leto pred njegovo smrtjo. Ni sporno, da je tožnica s pokojnikom imela skupne otroke.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta tožnica in pokojni A.A. imela dva skupna otroka. Nadalje, da med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo.

8. Iz izvedenega dokaznega postopka pred prvostopenjskim sodiščem nadalje izhaja, da je v času zakonske zveze mož zbolel in postal težaven, ni hotel k zdravniku in tožnica ni našla drugega izhoda glede spremembe njegovega ravnanja, kakor ločitev. Otroci so bili takrat že polnoletni. Po ločitvi je mož šel k zdravniku in se tudi umiril, zadeve so se izboljšale in do njegove smrti so nato živeli skupaj, vsak dan so jedli za skupno mizo, tožnica je kuhala za vse. Tako zase, za bivšega moža in za hčerki.

9. Vnuki so ju vedno jemali kot babico in dedka, ki nista ločena. Tudi bratje in sestre, ki so ji pomagale na domačiji so opazili, da se je odnos po ločitvi izboljšal, tako da tudi vaščani niso več vedeli ali je res, da sta se ločila, saj so ju videvali skupaj. Mož je sodeloval pri skupnem življenju in naredil kar ga je tožnica prosila. Hodil je tudi kupovat, plačal s svojim denarjem in od nje ni zahteval, da mu to povrne. Prispeval je tudi denar, če so rabili za kakšno popravilo pri hiši in hlevu. Sama je bila pozvana po smrti A.A. tudi k dedovanju, vendar je vse prepustila hčerkam.

10. Tožnici je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspelo dokazati, da je bila skupnost med tožnico in pokojnim A.A. po vsebini približno takšna, kot je življenjska skupnost, ki naj bi obstajala med zakoncema. Ni sicer potrebno, da so v posameznem primeru podane vse okoliščine oziroma elementi, vendar pa v konkretni zadevi pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo, zlasti zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je odnos med tožnico in pokojnim A.A. po ločitvi izboljšal. Z njegove strani ni bilo več nasilja in grobosti in razvezana zakonca sta po razvezi živela v drugačnih, boljših odnosih kot pred tem, ko je zaradi njih prišlo do razveze zakonske skupnosti. Tako se tudi pritožba neutemeljeno sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 6/2005 z dne 4. 3. 2005, ki se nanaša na razvezo njune zakonske zveze.

11. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z navedbami pritožbe, da za ugotovitev, da je med tožnico in pokojnim obstajala izvenzakonska skupnost, ne zadostuje zgolj dejstvo, da sta živela v isti hiši in imela skupno gospodinjstvo in da je zanj skrbela. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnici uspelo dokazati obstoj še drugih bistvenih elementov. Zaslišana tožnica je izpovedala, da so se odnosi po razvezi bistveno spremenili in so bili enaki odnosom kot v času, ko sta sklenila zakonsko zvezo. Skupaj sta obiskoval vnuke, tudi okolica (vaščani) ni bila več prepričana v to, da sta ločena, saj so ju videvali skupaj. Mož se je tri leta po razvezi umiril in uredil in se je z njim tožnica dobro razumela vse do smrti. Napačno je razlogovanje pritožbe, da je iz izpovedi tožnice razvidno, da sta imela ločena denarna sredstva, kar naj bi negiralo obstoj ekonomske skupnosti. Že iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta imela tožnica in pokojnik po ločitvi denar res bolj ločen, ko pa so se stvari uredile, je bilo spet drugače. Iz izpovedi tožnice izhaja, da je šlo med njo in pokojnikom tudi za medsebojno spoštovanje in glede na to, da je skrbela zanj, za medsebojno pomoč. Šlo pa je tudi za ekonomsko skupnost partnerjev, saj je pokojnik prispeval, ne samo k vsakodnevnim stroškom za življenje, temveč tudi za popravila pri hlevu in hiši. 12. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so med tožnico in njenim bivšim možem obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, v zadnjem letu skupnega življenja, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema ter s tem pogoji iz 3. alineje 54. člena ZPIZ-2. 13. Navedeni razlogi so tudi razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.