Jedro

Toženka je dokazala odplačnost pogodbe o izročitvi premoženja. Toženki je v pogodbi priznano preteklo izpolnjevanje obveznosti v korist izročevalke, doba bodočega izpolnjevanja pa je bila v času sklenitve pogodbe neznana, zaradi česar ni možen natančen matematičen izračun medsebojnih dajatev. Očitnega nesoglasja med dajatvami ene in druge stranke v pogodbi pa tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izročilna pogodba z dne 12.4.1996, sklenjena v notarskem zapisu med izročevalko C. C. in prevzemnico I. R., po svoji pravni naravi darilna pogodba. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.978.269,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nujnega deleža v višini ? zapuščine pokojne C. C. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji večkrat zatrjuje, da je pritožbeno sodišče zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Tako stališče je napačno in neupoštevno, kajti revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preizkusilo pritožbeno sodišče in preizkuša izpodbijano sodbo glede materialnega prava le v povezavi z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Tožnica nadalje trdi, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pritožbeno sodišče ni v celoti odgovorilo na tožničine pritožbene navedbe. V nadaljevanju, ko naj bi to trditev konkretizirala, pa tožnica zatrjuje nasprotja med razlogi prejšnjega sklepa pritožbenega sodišča (ko je prvo zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo) in drugo sodbo pritožbenega sodišča, ki jo sedaj izpodbija. Hkrati zatrjuje tudi razlike v prvi in drugi prvostopenjski sodbi. Vse tovrstne revizijske trditve so nerelevantne, saj prva prvostopenjska sodba zaradi razveljavitve ne veže nikogar, pritožbeno sodišče pa se je vsakič opredeljevalo do razlogov tiste prvostopenjske sodbe, ki jo je obravnavalo, pri drugem sojenju pa ni bilo vezano na svoja stališča in razloge iz prvega sojenja. Zato na kakršnekoli primerjave iz prvega in drugega sojenja ni treba odgovarjati.

Nerazumljiva je revizijska trditev, da je tožnica v pritožbi opozorila, da se sprejetih obveznostih iz točke 5 izročilne pogodbe, ki bi kazale na neodplačnost, delno odplačnost ali odplačnost pravnega (verjetno: posla), ne da preizkusiti. V 5. točki pogodbe z dne 12.4.1996 med izročevalko C. C. in toženko so jasno zapisane pravice izročevalke v razmerju do toženke za naprej in dotedanje izvrševanje teh pravic. Revizija trdi, da pritožbeno sodišče na pritožbeno grajo in utemeljevanje neodplačnosti sporne pogodbe ni odgovorilo. To ne drži, kajti revidentka sama v nadaljevanju polemizira z odgovorom pritožbenega sodišča na navedeno grajo. Končno celo zatrdi, da zaključek pritožbenega sodišča nima opore v izvedenih dokazih, kar pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Toženka trdi, da je prvostopenjsko sodišče nedopustno odreklo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče patronažne sestre M. I. in z vpogledom v patronažni dnevnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razumno zavrnilo izvedbo teh dveh dokazov kot nepotrebnih, o čemer je zavzelo svoje stališče tudi pritožbeno sodišče. To je res menilo, da sta bila dokaza predlagana v zvezi s toženkinim izpolnjevanjem pogodbe, kar tožnica zanika in trdi, da je želela dokazati, da sta za pokojno mater skrbeli obe pravdni stranki. Tudi če je tako, je prvostopenjsko sodišče dokaza utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna. Na podlagi drugih dokazov je namreč ugotovilo ter v razlogih sodbe na 12. strani pojasnilo, da je tudi tožnica večkrat prišla pomagat svoji mami.

Izročilna pogodba po 106. in nadaljnjih členih Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. RS št. 15/76 in nadaljnji) je pogodba, s katero prednik svojim potomcem izroči in razdeli premoženje. Če se kateri od dedičev, ki naj bi po predniku dedovali, ne strinja, se po 110. členu ZD izročeno premoženje šteje za darilo. V obravnavanem primeru je šlo za vprašanje odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe z dne 12.14.1996. Nižji sodišči sta presodili, da je šlo za odplačno pogodbo in ne za pravo izročilno pogodbo v smislu 106. člena ZD. Prav ima revizija, da se po 110. členu ZD za izročilno pogodbo, s katero se niso strinjali vsi dediči, domneva, da je darilo in da mora prevzemnik premoženja dokazati nasprotno. Vendar v obravnavanem primeru sodišče dokaznega bremena ni prevalilo na tožečo stranko, saj ni razsodilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, temveč na podlagi ocene dokazov in uspeha dokaznega postopka. Ocenilo je, da je tožena stranka dokazala odplačnost pogodbe, pri čemer je bila odločilna dejanska ugotovitev o namenu strank pri sklepanju pogodbe, ta skupen namen strank pa je bil odplačnost pogodbe, ki se je kazala po eni strani v izročitvi nepremičnin, po drugi pa v skrbi, negi, drugih opravilih v korist izročevalki. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da niso utemeljeni očitki zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z dokaznim bremenom.

Tožnica tudi zmotno govori o spregledu določbe 8. člena Pogodbe o dopolnitvi nujnega deleža tožnici v obliki izplačila v denarju. Navedena določba govori o morebitni denarni dopolnitvi tistega, kar je tožnica že prejela, če bi izračun to pokazal. Vendar sta nižji sodišči pravilno opozorili na aleatornost obravnavane in podobnih pogodb. Toženki je s pogodbo priznano preteklo izpolnjevanje obveznosti v korist izročevalki (od leta 1994), doba bodočega izpolnjevanja pa je bila v času sklenitve pogodbe neznana, zaradi česar ni možen natančen matematični izračun medsebojnih dajatev. Ko pa tožnica v reviziji trdi o delno odplačnem in delno neodplačnem prenosu premoženja, ji je treba pojasniti, da je zatrjevala popolno neodplačnost pogodbe, ni pa pravočasno zatrjevala morebitnega očitnega nesorazmerja med dajatvami ene in druge stranke v pogodbi, kar bi morda omogočilo oceno in odločitev o delni neodplačnosti. Trditev o nesorazmerju je podala šele po tretjem naroku za glavno obravnavo, ne da bi utemeljila, zakaj teh trditev ni mogla navesti na prvem naroku. Te navedbe so bile zato v skladu z 286. členom ZPP neupoštevne.

Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da so neutemeljene revizijske trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Z zavrnitvijo zahtevka, da je izročilna pogodba z dne 12.4.1996 po svoji pravni naravi darilna pogodba in posledično z zavrnitvijo zahtevka za plačilo nujnega deleža, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Nasprotne trditve tožeče stranke so zmotne. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).