Jedro

Sodišče v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZUS-1 s sklepom ustavi postopek, če se tožba umakne. Iz tožničinih navedb jasno izhaja, da pri tožbi ne vztraja in sodišču predlaga, naj s sklepom ustavi postopek v tem upravnem sporu. To pomeni, da nedvoumno umika tožbo, zaradi česar je sodišče postopek ustavilo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1.

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 60310-1/2020/28 z dne 27. 5. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Pritožbena komisija Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju: NAKVIS) odločila, da se pritožbi A. zoper sklep Sveta NAKVIS št. 6030-2/2016/91 z dne 20. 1. 2022 ugodi, izpodbijani sklep se odpravi in zadeva vrne Svetu NAKVIS v ponovno odločanje (1. točka izreka), da se tožničina pritožba zoper sklep Sveta NAKVIS št. 6030-2/2016/91 z dne 20. 1. 2022 zavrže (2. točka izreka) ter da v postopku reševanja pritožbe niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Svet NAKVIS z zgoraj navedenim sklepom z dne 20. 1. 2022 odločil, da se zavrže vloga za podaljšanje akreditacije tožnice kot članice A., ki jo je vložila A. Zavrženje vloge je pojasnil z utemeljitvijo, da se delovanje članice univerze presoja v okviru podaljšanja akreditacije univerze, katere članica je, zato vloga za akreditacijo članice ni upravičena. Vodenje samostojnega postopka za podaljšanje akreditacije posamezne članice A. bi pomenilo, da bi Svet NAKVIS isti visokošolski zavod presojal v okviru dveh ločenih postopkov (kot članico A. in kot samostojni visokošolski zavod). Zoper sklep z dne 20. 1. 2022 sta pritožbo vložili tako A. kot tožnica. Po tem, ko povzame vsebino obeh pritožb in potek upravnega postopka, toženka obrazlaga, da je tožničino pritožbo v skladu s prvim odstavkom 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) treba zavreči, ker je ni vložila upravičena oseba. Pritožbi A. pa je ugodila, saj je glede istočasno vložene vloge za podaljšanje akreditacije A. in vloge za podaljšanje tožničine akreditacije ugotovila, da gre sicer za isto stranko, a vsebinsko za dva različna zahtevka oziroma dve različni zadevi, zato bi moral Svet NAKVIS o zahtevku A. za podaljšanje tožničine akreditacije odločiti vsebinsko. Ker tega ni storil, je kršil pravila ZUP.

3. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi pojasnjuje potek upravnega postopka in meni, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj toženka ni obrazložila, zakaj tožničine pritožbe ni vložila upravičena oseba. Ob sklicevanju na določbe prvega odstavka 229. člena in drugega odstavka 42. člena ZUP navaja, da se postopek v zvezi z vlogo za podaljšanje tožničine akreditacije, čeprav jo je (fizično) vložila A., nanaša na pravice in pravne koristi tožnice, zato je odločitev toženke, da pritožba ni vložena po upravičeni osebi, nezakonita. Tožnica je bila po vloženi vlogi za podaljšanje akreditacije ves čas stranka postopka, da ni tako, ni bilo nikoli odločeno. Meni, da ima kot članica univerze v skladu z 51.r členom Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZVis) pravico in obveznost vložitve vloge za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda, s čimer se začne takšen postopek. 10. člen ZVis položaja, kot je nastal pri ustanovitvi A. in njenih članic, ne ureja, zato je treba pri presoji pravne osebnosti zasebne univerze in njenih članic uporabljati določbe Zakona o zavodih. Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče tožbi ugodi, 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in samo odloči o stvari tako, da tožničini pritožbi v celoti ugodi, sklep z dne 20. 1. 2022 odpravi in samo odloči o vlogi za podaljšanje tožničine akreditacije, podrejeno pa, da tožbi ugodi, 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek Pritožbeni komisiji NAKVIS. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V nadaljnji vlogi je tožnica opozorila še na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 34/2022 z dne 18. 8. 2022. 4. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, je v odgovoru na tožbo in nadaljnji vlogi nasprotovala tožbenim stališčem in predlagala, da sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne. Zahtevala je tudi, da ji tožnica povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožnica je nato v vlogi z dne 13. 4. 2023, ki jo je sodišče prejelo 17. 4. 2023, navedla, da ne vztraja več pri tožbi. Ob tem je sodišče obvestila, da je Svet NAKVIS v ponovljenem postopku izdal sklep št. 6030-2/2016/106 z dne 29. 9. 2022 (v nadaljevanju: sklep z dne 29. 9. 2022), s katerim je združil postopke za podaljšanje akreditacije članic A., tudi tožnice. Tako je dejansko uvedel postopek podaljšanja akreditacije tožnice, zato po njenem mnenju sklep z dne 29. 9. 2022 predstavlja akt, ki spreminja v tem upravnem sporu izpodbijani akt. Tožnica tako na podlagi drugega odstavka 39. člena ZUS-1 ne vztraja več pri tožbi in predlaga, da sodišče predmetni postopek s sklepom ustavi ter toženki naloži plačilo stroškov tega postopka po petem odstavku 25. člena ZUS-1. 6. Toženka se v nadaljnji vlogi z umikom tožbe strinja, vendar oporeka tožničinemu predlogu, naj se toženki naloži plačilo stroškov postopka, saj v obravnavani zadevi ni podana situacija, ki jo ureja 39. člen ZUS-1. **K I. točki izreka:**

7. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUS-1 lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. Če se tožba umakne, se po določbi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavi. V prvem odstavku 39. člena ZUS-1 pa je urejena situacija, ko organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt; v tem primeru mora organ to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi tožnica navaja, da ne vztraja pri tožbi, saj je po njenem mnenju Svet NAKVIS s sklepom z dne 29. 9. 2022 izpodbijano odločbo spremenil tako, da je dejansko uvedel postopek podaljšanja akreditacije tožnice, s tem pa sledil zatrjevani pravici tožnice do vložitve vloge za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda. S tem naj bi po mnenju tožnice prišlo do situacije, ki jo ureja prvi odstavek 39. člena ZUS-1. 9. Sodišče pa ugotavlja, da je iz sklepa z dne 29. 9. 2022, ki ga je predložila tožnica, razvidno, da je Svet NAKVIS s tem sklepom združil postopke za podaljšanje akreditacije B.; C. ter D., ki so članice A., v en postopek. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je A. 30. 9. 2019 vložila vloge za podaljšanje akreditacije navedenih visokošolskih zavodov. Ker se vloge opirajo na podobno dejansko in isto pravno podlago (vse so bile vložene na podlagi 51.r člena ZVis), so bile na podlagi 130. člena ZUP zadeve združene v en postopek. Glede na navedeno pa po presoji sodišča s sklepom z dne 29. 9. 2022 izpodbijana odločba ni bila spremenjena ali odpravljena, saj s tem sklepom ni bilo odločeno o tožničini vlogi za podaljšanje akreditacije, temveč o vlogi, ki jo je v zvezi s tožničino akreditacijo podala A., katere članica je tožnica. Sklep z dne 29. 9. 2022 tako ne spreminja v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, da se tožničina pritožba zoper sklep z dne 20. 1. 2022 zavrže, temveč se nanaša na združitev vlog, ki jih je v zvezi s podaljšanjem akreditacije svojih članic vložila A. Ob tem sodišče še pripominja, da s sklepom z dne 29. 9. 2022 tudi še ni bilo odločeno o podaljšanju tožničine akreditacije, temveč gre pri združitvi zadev zgolj za procesno odločitev, ki temelji na načelu ekonomičnosti in hitrosti postopka. Ob takem stanju stvari v konkretni zadevi niso podani pogoji za ustavitev postopka v tem upravnem sporu po 39. členu ZUS-1. 10. Kot že povedano, sodišče v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZUS-1 s sklepom ustavi postopek, če se tožba umakne. Iz tožničinih navedb jasno izhaja, da pri tožbi ne vztraja in sodišču predlaga, naj s sklepom ustavi postopek v tem upravnem sporu. To pomeni, da nedvomno umika tožbo, zaradi česar je sodišče postopek ustavilo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

11. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Izjema od tega pravila je določena za primere, ko se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, za kar pa v obravnavanem primeru, kot izhaja iz predhodne obrazložitve, ne gre. Tožba ni bila vložena zaradi molka organa, prav tako s sklepom z dne 29. 9. 2022 ni bila spremenjena oziroma odpravljena izpodbijana odločba. Ker je sodišče postopek ustavilo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1, je o stroških postopka odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka.