Jedro

Med delovne deportirance v smislu določbe 2. člena ZZVN ni mogoče uvrstiti oseb, ki so bile tako kot tožnik napotene na delo na podlagi veljavnih predpisov po odredbi takratnih oblasti in so ves čas živele v kraju stalnega prebivališča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 12. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 5. 5. 2003, s katero je ta zavrnila njegovo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja - ZZVN (Ur. l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97) in na stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 218/2002 z dne 24. 10. 2002 ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe.

3. Tožnik v laični reviziji navaja, da je zaradi administrativnih in birokratskih zapletov že vrsto let oškodovan.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeva, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča je glede na dejanske ugotovitve obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče vezano, prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe ZZVN. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil revident s strani nemškega okupatorja mobiliziran na delo v A., kjer je živel, in je zanj opravljal dela kočijaža s svojim konjem in vozom med A. in B. in v okolici A. Na delo je bil mobiliziran v okviru splošne vojne delovne obveznosti po takratni zakonodaji (13. odredba o dolžnosti dela - 13. Verordung über Pflicht zur Arbeit), s katero je bila določena obveznost dela moških in žensk od 14. do 60. leta starosti, ki je veljala tako za nemške državljane, kot za prebivalce ozemelj, ki so bila pod nemško okupacijo. Tako dejansko stanje pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega invalida - delovnega deportiranca. Po določbi 2. člena ZZVN je namreč žrtev vojnega nasilja - delovni deportiranec oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo. Glede na navedeno določbo med delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki so bile, tako kot tožnik, napotene na delo na podlagi veljavnih predpisov po odredbi takratnih oblasti in so ves čas živele in delale v kraju stalnega prebivališča. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi I Up 218/2002, na katero se zato prvostopno sodišče utemeljeno sklicuje.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.