Jedro

Pri določanju odškodnine je potrebno upoštevati, poleg meril za individualizacijo in konkretizacijo odškodnine, tudi širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Prav ob tem primerjanju pa je treba pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da v obravnavani zadevi prisoja odškodnine za ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti ter za strah znatno odstopa od prisoje odškodnin v podobnih, tožničinemu obsegu škode primerljivih odškodninskih primerih.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da se glasi:

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se ob upoštevanju že pravnomočno prisojenega in zavrnjenega dela poslej v celoti glasi: "Tožena stranka Z. T. d.d. L., Območna enota C. mora plačati tožnici C. P. 292.793,00 SIT in ji povrniti 35.874,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1997 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 730.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne."

2. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožnica mora povrniti toženi stranki 13.050,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožnica mora povrniti toženi stranki 13.050,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1998 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, stroške svojega revizijskega odgovora pa trpi sama.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala dne 26.12.1993 v škodnem dogodku, ki ga je povzročil šofer avtobusa I. C., ki je imel obvezno zavarovanje sklenjeno pri toženi stranki. Za telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo vseh zahtevanih 600.000,00 SIT odškodnine, za strah vseh zahtevanih 100.000,00 SIT, za povrnitev premoženjske škode pa tudi vseh zahtevanih 22.793,00 SIT odškodnine, zavrnilo pa je vseh zahtevanih 300.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Toženi stranki je tako naložilo, da mora plačati tožnici skupno 722.793,00 SIT in povrniti 79.718,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje (torej od 13.1.1997).

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in zaradi znižanja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti za 100.000,00 SIT toženi stranki naložilo, da plača tožnici 622.739,00 SIT in povrne 72.934,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1997 dalje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in še odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti 220.000,00 SIT, za strah pa le 30.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh nižjih sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 350.000,00 SIT. Tožena stranka meni, da je šlo pri tožnici le za manjšo poškodbo, saj odrgnine niso bile hude in globoke, poudarja pa tudi, da je tožnica v svoji izpovedi močno pretiravala glede nevšečnosti, saj te niso objektivno izkazane z medicinsko dokumentacijo, sodišči pa sta njeni izpovedi dali preveliko težo, ko sta ji za to obliko škode prisodili kar 500.000,00 SIT. Taka prisoja presega vso sodno prakso za podobne poškodbe in bi bila previsoka tudi v primeru, če bi šlo za amputacijo členka prstanca, tožnici pa je prst ostal cel in neokrnjen. Previsoko je prisojena odškodnina za strah ob škodnem dogodku, ker tožnica ni mogla utrpeti tolikšnega strahu, kot želi prikazati, objektivno pa ni realen sekundarni strah za tako majhno poškodbo.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Ob uradnem preizkusu je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ne glede na nedoločnost ni upoštevalo tistih revizijskih trditev, ki se nanašajo na tožničino zatrjevano pretiravanje o prestanih nevšečnostih, ki da vse ne izhajajo iz objektivne medicinske dokumentacije. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav v to nedovoljeno smer pa gredo opisane trditve tožene stranke. Povedano velja tudi za revizijsko zatrjevanje o manjšem obsegu strahu, ki ga je tožnica utrpela ob samem škodnem dogodku. V zvezi z revizijskimi trditvami o nerealnosti sekundarnega strahu za tako majhno poškodbo revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi zatrjevala, da je tožnica, ki po takratnem stališču tožene stranke primarnega strahu sploh ni utrpela, upravičena do 30.000,00 SIT odškodnine za prestani 6 dni trajajoči sekundarni strah.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, so v tej pravdni zadevi naslednje.

Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka stara 42 let, je zaradi nepravilnega ravnanja šoferja avtobusa padla, udarila z roko ob pločnik in utrpela udarnine in podplutbe desnega prstanca, odrgnine na istem prstu in udarnine desne podlakti. Zaradi te poškodbe je trpela bolečine različne intenzivnosti, ki so prikazane v strnjeni obliki trajale 28 dni, hodila je na preglede v domačo ambulanto in h kirurgu, 1 teden nosila prstno opornico, dobila je inekcijo proti tetanusu, dvakrat so jo rentgensko slikali, petkrat je šla na fizioterapijo, zaradi začasno zmanjšane gibljivosti desnega prstanca v času še treh tednov po zaključku bolniškega staleža, ki je trajal do 11.2.1994, ni mogla normalno gospodinjiti. Sodišče druge stopnje je za to obliko nepremoženjske škode tožnici prisojeno odškodnino znižalo od 600.000,00 SIT na 500.000,00 SIT, tožena stranka pa glede na svoj revizijski predlog meni, da bi tožnici šla le odškodnina v višini 220.000,00 SIT.

Ob samem škodnem dogodku se je tožnica močno prestrašila, da ne bo padla pod kolo avtobusa in se po padcu niti ni mogla očistiti, temveč je kar ostala na cesti in se tresla. Zaskrbljenost za izid zdravljenja, ker bolečine niso prenehale, je trajala, prikazano v strnjenem časovnem obdobju, 6 dni. Obe nižji sodišči sta kot pravično odškodnino za to obliko nepremoženjske škode ocenili znesek 100.000,00 SIT, tožena stranka pa v reviziji vztraja, da je prisoja nad 30.000,00 SIT nepravilna.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine za obe revizijsko še sporni obliki nepremoženjske škode je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri določanju odškodnine je zato potrebno upoštevati, poleg meril za individualizacijo in konkretizacijo odškodnine, tudi širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Prav ob tem primerjanju pa je treba pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da v obravnavani zadevi prisoja odškodnine za ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti ter za strah znatno odstopa od prisoje odškodnin v podobnih, tožničinemu obsegu škode primerljivih odškodninskih primerih. Po presoji revizijskega sodišča ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, med katere je uvrstiti tudi začasno prehodno zmanjšanje gibljivosti desnega prstanca v skupnem trajanju 2 mesecev, ne dopušča prisoje višje odškodnine od 220.000,00 SIT. V tem delu je torej utemeljena revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava.

Delno pa je utemeljena tudi revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava pri prisoji 100.000,00 SIT odškodnine za ugotovljeni obseg strahu. Ob primerjanju s tožničinemu primeru primerljivimi škodnimi zadevami tudi ta prisoja odstopa iz okvirov siceršnje prisoje odškodnin za tolikšen obseg strahu. Po presoji revizijskega sodišča predstavlja zato pravično odškodnino znesek 50.000,00 SIT.

V navedenem obsegu je revizijsko sodišče ugodilo delno utemeljeni reviziji tožene stranke (prvi odstavek 395. člena ZPP), v preostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Delna sprememba sodb druge in prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških v postopku pred sodiščem druge in prve stopnje (166. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP). Glede na spremenjeni uspeh je tožnica v postopku na prvi stopnji uspela s 30 % svojega tožbenega zahtevka. Zato ji gredo od skupno omerjenih 119.579,00 SIT pravdnih stroškov (1450 točk x 66,50 SIT in 23.154,00 SIT za takse) 30 %, kar znese 35.874,00 SIT (in ne 2/3 odmerjenih stroškov, kar je po odmeri sodišča prve stopnje zneslo 79.719,00 SIT). Ker so bile tožnici prisojene tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov, je bilo potrebno upoštevati v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje veljavno vrednost točke za odvetniško nagrado in vrednost točke za odmero takse. Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je bila pritožba tožene stranke v pretežni meri utemeljena, saj od takrat spornih 450.000,00 SIT ni uspela le z 20.000,00 SIT, podobno pa velja tudi za njen revizijski uspeh. S sorazmerno majhnim zavrnjenim delom revizije in pritožbe niso nastali posebni pravdni stroški. Zato mora tožnica povrniti toženi stranki vse njene pritožbene in revizijske stroške, ki jih je tožena stranka v pritožbi priglasila v višini dolžne takse za pritožbo, v reviziji pa je poleg priglašenega zneska takse za revizijo zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Glede na uspeh revizijskega postopka mora tožnica stroške svojega revizijskega odgovora trpeti sama.