Jedro

Ker je bila odločitev o ugovoru dolžnika odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava in je sodišče že razpolagalo z vsemi potrebnimi dejstvi in dokazi za presojo (ne)utemeljenosti ugovornih navedb, odgovor na ugovor ni bil potreben. Trditve dolžnika namreč tudi ob izostanku odgovora upniku ne bi prinesle nobenih negativnih posledic in upnik z odgovorom ni prav v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 16. 7. 2018 (I. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da upnik sam nosi svoje stroške odgovora na ugovor z dne 24. 8. 2018 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni res, da se sodišče prve stopnje ni oprlo na navedbe upnika iz odgovora na ugovor. Upnik je namreč v odgovoru opozoril, da znesek 291,35 EUR predstavlja pravdne stroške in ne regresa za leto 2018, ki ga v izvršilnem naslovu sploh ni. Sodišče je to povzelo v tretjem odstavku druge strani izpodbijanega sklepa, izpustilo pa je navedbo, da je to izrecno izpostavil upnik v odgovoru na ugovor. Da je sodišče pritrdilo upnikovim navedbam iz odgovora, izhaja tudi iz zapisa v obrazložitvi, da iz samega izvršilnega naslova kot tudi iz predloga za izvršbo izhaja, da se ne izterjuje regres za leto 2018, temveč navedeni znesek predstavlja stroške pravdnega postopka. Ravno to pa je tudi navedeno v odgovoru na ugovor. Bistveno za odločitev, ali je upnik upravičen do povrnitve stroškov odgovora na ugovor, je: 1. da je upnik odgovor ustrezno obrazložil in navedel konkretna dejstva, ki so bila podlaga za odločitev sodišča; 2. da je odgovor podal na izrecen poziv sodišča; 3. da je bil v pozivu opozorjen, da mora v odgovoru navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere opira predlog za izvršbo, sicer se bodo dolžnikove navedbe iz ugovora štele za resnične; 4. da je imel pravico vložiti odgovor tako po ZIZ kot po 22. členu Ustave RS, 5. da je moral vložiti odgovor, ker bi sicer tvegal, da bodo zaradi pasivnosti dolžnikove navedbe štele za resnične, 6. da se glede odgovora na ugovor enako kot v pravdi šteje, da neprerekana dejstva štejejo za dokazana, in 7. da je s prejemom poziva k odgovoru upravičeno domneval, da sodišče zatrjevana dejstva iz ugovora šteje za pravno relevantna in da ga bodo v primeru opustitve odgovora zadele negativne posledice, ker svojih pravic drugače kot z odgovorom ne bi mogel zavarovati. Iz navedenih razlogov so bili stroški odgovora objektivno potrebni za izvršbo in vložitev odgovora ni bila le (napačna) subjektivna ocena upnika o potrebnosti odgovora, kot to trdi sodišče. Sodišče bi zato upniku moralo priznati stroške, kot so bili priglašeni. Upnik se sklicuje še na argumentacijo v VSL sklepu III Ip 1934/2018. Predlaga spremembo II. točke izreka sklepa tako, da mu mora dolžnik povrniti 171,35 EUR stroškov odgovora na ugovor s pripadki. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je sklep v izpodbijani II. točki izreka preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. (Ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ocenjuje tako z vidika morebitne obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku kot tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru upravičenim navedbam nasprotuje ali ne, ter ali so njegove trditve dejanske ali le materialnopravne narave, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanja v postopku, s katerimi je nasprotna stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic, tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru.

6. V konkretnem primeru upnik z navedbami v odgovoru na ugovor dolžnika ni neposredno zagotovil varstva svojih pravic. Dolžnik je namreč v ugovoru uveljavljal, da upnik ni upravičen do regresa za leto 2018 v znesku 291,35 EUR, saj takrat ni bil več zaposlen pri dolžniku. Res je sicer, da je upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotoval in pojasnil, da navedeni znesek ne predstavlja regresa za leto 2018, temveč stroške pravdnega postopka. Vendar pa bi ob upoštevanju dejstva, da je upnik že k predlogu za izvršbo priložil izvršilni naslov, iz katerega izhaja, da znesek 291,35 EUR predstavlja pravdne stroške, ter da je tudi v predlogu za izvršbo jasno specificiral, da znesek 291,35 EUR terja iz naslova stroškov pravdnega postopka, sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo enako odločitev tudi v primeru, če upnik na ugovor dolžnika ne bi odgovoril. Drži, da če upnik v roku ne odgovori na ugovor, sodišče odloči o ugovoru in pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ). Ker pa je bila odločitev o ugovoru dolžnika odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava (skladnost izvršilnega naslova in predloga za izvršbo, prim. 2. točka prvega odstavka v zvezi s drugim odstavkom 55. člena ZIZ) in je sodišče že razpolagalo z vsemi potrebnimi dejstvi in dokazi za presojo (ne)utemeljenosti ugovornih navedb, odgovor na ugovor ni bil potreben. Trditve dolžnika namreč tudi ob izostanku odgovora upniku ne bi prinesle nobenih negativnih posledic (tudi če bi se navedbe, da upnik ni upravičen do regresa za leto 2018 v znesku 291,35 EUR, štele za resnične, to ne bi moglo pripeljati do ugoditve ugovoru, saj regres za leto 2018 ni predmet izterjave v tem postopku). Upnik tako z odgovorom ni prav v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje.

7. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na VSL sklep III Ip 1934/2018 višje sodišče pojasnjuje, da sodna praksa ni formalni (obvezni) pravni vir, temveč je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Tudi sicer pa je v navedeni odločbi šlo za drugačno dejansko in pravno situacijo, saj je sodišče presojalo potrebnost stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe, zato razlogi iz te odločbe v konkretnem primeru niso neposredno uporabljivi.

8. Po povedanem višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor, sprejema kot pravilno. Ker so upnikove pritožbene navedbe neutemeljene in ker sodišče prve stopnje pri svojem odločanju tudi ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere višje sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).