Jedro

Ob ugotovljeni dejanski okoliščini, da je bilo v postopku carinjenja isto blago najprej izvoženo, nato pa istega dne čez 12 minut uvoženo z istim kamionom in na istem mejnem prehodu, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v obravnavanem primeru za odločitev tožene stranke odločilno navedeno sporno ravnanje tožeče stranke z blagom. Sodišče prve stopnje se je tako oprlo na pravilno materialnopravno podlago, to je na CZ (1976), saj je bil uvoz po sporni uvozni carinski deklaraciji realiziran v letu 1995.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 30.6.1999, s katero je slednja kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice M. z dne 7.4.1997. S prvostopno odločbo je prvostopni carinski organ tožeči stranki naložil doplačilo carine in posebne dajatve v višini 408.150,00 SIT za blago, uvoženo po UCD Carinske izpostave J.s. M. z dne 18.8.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tej zadevi že odločilo s sodbo, opr.št. U 248/99-9 z dne 21.5.2002, in sicer tako, da je tožbi ugodilo. Na pritožbo tožene stranke pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom, št. I Up 804/2002-2 z dne 22. 4.2004, navedeno prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi svojega sklepa je Vrhovno sodišče RS navedlo, da presoja tožene stranke temelji na določbah 270. do 273. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b., v nadaljevanju CZ/76), sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje ugotavljalo z zmotno uporabo določb 261., 264. in 266. člena CZ 1976 in ni presodilo tožbenih ugovorov glede bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi česar sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

Ob upoštevanju citiranega sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožba ni utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da se je tožena stranka v predmetnem postopku naknadne kontrole uvoženega blaga oprla na tožnikovo ravnanje z blagom, to je izvoz in takoj nato ponovni uvoz istega blaga. Tožena stranka je imela za svojo ugotovitev, da je bilo dne 17.8.1995 z UCD uvoženo isto blago, kot je bilo 12 minut prej izvoženo z ICD ter v zvezi s tem za presojo, da je bil torej uvožen citronski sirup, ki je bil malo prej izvožen po ICD in kot tak deklariran s strani izvoznika samega) zanesljivo podlago v upravnih spisih zadeve. Iz dokumentacije je razvidno, da je bilo sporno blago izvoženo s kamionom prevoznika V.G. na mejnem prehodu Š. dne 17.8.1995 ob 17.57 uri, deklarirano kot citronski sirup po tarifni številki 1702.909 HCT, potem pa že istega dne ob 18.09 uri (torej čez 12 minut) z istim kamionom na istem mejnem prehodu z UCD vrnjeno nazaj v Slovenijo, tokrat deklarirano kot baza za sadne sirupe, ki spada v tarifno št. 2106.909. Ugotovitve tožene stranke v zvezi s tem temeljijo na uradnih evidencah carinskih organov in njihovih ugotovitvah v zapisniku o naknadnem preverjanju deklaracij o uvoženem blagu z dne 6.2.1996, zoper katerega je tožeča stranka ugovarjala z vlogo z dne 17.2.1996, dopolnilu k zapisniku o naknadnem preverjanju deklaracij o uvoženem blagu pri prevozniku V.G. z dne 17.4.1996 ter dopolnilu k zapisniku o naknadnem preverjanju deklaracij o uvoženem blagu z dne 3.4.1996. Iz uradne evidence o času izhoda in nato ponovnega vhoda imenovanega prevoznika z istim vozilom najprej iz Slovenije, nato pa čez 12 minut nazaj, izhaja utemeljenost ugotovitve tožene stranke, da v tem času niti ni moglo biti eno blago razloženo in drugo naloženo, še manj pa, da bi lahko bilo naloženo na Češkem. Prav tako je dokazano, da je bil tožnik plačnik prevozov tega blaga tako pri uvozu kot pri izvozu. Po presoji sodišča je tožena stranka uspela zanesljivo dokazati svojo ugotovitev glede ravnanja s spornim blagom, iz česar izhaja nedvomen zaključek, da je bilo uvoženo isto blago, kot je bilo malo prej izvoženo, torej citronski sirup po tarifni št. 1702.909 HTC. Tožnik carinskim organom ni predložil dokazov o nasprotnem. Tožbeni ugovor, da je bil postopek v zvezi s carinskim prekrškom zoper tožečo stranko ustavljen, je neutemeljen, ker vprašanje morebitne odgovornosti za carinski prekršek tožeče stranke v tej zadevi ni relevantno. Sodišče ni ugodilo predlogu tožeče stranke, da opravi glavno obravnavo, saj je presodilo, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno že v upravnem postopku.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo in navaja, da sicer ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je bilo sporno blago najprej izvoženo 17.8.1995 ob 17.57 uri, deklarirano z ICD po tarifni št. 1702.909 HCT, nato pa 12 minut kasneje spet uvoženo z UCD po tarifni št. 2106.909, vendar pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje prišla na podlagi teh podatkov do napačnih ugotovitev in posledično odločitev. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je že pred uvozom večje količine baze za sadne sirupe iz Češke zaprosil Carinarnico M. za mnenje, v katero carinsko tarifo je treba to blago uvrstiti, ki je nato izdala mnenje z dne 13.7.1994, s katero je blago uvrstila v tarifno številko 2106.909. Ko je tožeča stranka to mnenje prejela, je blago uvozila, deklarirala v zvezi s tem mnenjem po ugotovljeni tarifni št. in plačala carino. Izvoz, ki je bil istega dne kot uvoz, je bil v zvezi s podjetjem L. d.o.o., M. Kot je bilo ugotovljeno v carinskem postopku, je to podjetje najprej začasno uvozilo kristalni sladkor na predelavo-oplemenitenje v sirup. Očitno je torej, da je v sodelovanju s češkim podjetjem F., E.-i., P., Češka, nato moralo najprej nazaj (fiktivno) izvoziti, saj je šlo le za začasen uvoz, nato pa uvoziti, kakor da je blago prišlo od češkega podjetja F. Tožeča stranka poudarja, da je bil v pogodbenem razmerju le s češkim podjetjem F., s podjetjem L. d.o.o. pa ne. Tožeča stranka je blago le uvažala, kar se pa tiče predhodnega "postopka" z blagom, pa ni imela s tem ničesar, kar je ugotovila tudi Carinska uprava RS, Carinarnica v M., v prekrškovnem postopku. Tožeča stranka se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na 12 minutno razliko med izvozom in uvozom blago v tovornjaku ostalo enako, ni pa razumljivo stališče sodišč, da je zaradi tega štelo za podlago za carinjenje tarifno številko, kot je določena v izvozni carinski deklaraciji, in sicer št. 1702.909 HCT. Očitno je, da je bila ta tarifna številka v izvozni carinski deklaraciji napačno določena. Dejstvo je, da je bila kasneje opravljena analiza vzorca uvoženega blaga, kar je opravil Inštitut za varovanje zdravja RS, torej nevtralna strokovna institucija, ki je blago uvrstil pod tarifno št. 1702 40 900. Jasno je torej, da bi se moralo blago, ki je bilo enako tako pri uvozu kot izvozu, cariniti po tej tarifni številki.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo potrebno s tožnikovo pritožbo ravnati po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ker tožeča stranka ni navedla revizijskih razlogov, iz katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, teh pa tudi ni mogoče razbrati iz vsebine revizije, je revizijsko sodišče v uradnem preizkusu v skladu s citiranim določilom ZUS-1 presojalo le pravilnost uporabe materialnega prava.

V obravnavani zadevi je ves čas postopka nesporno, to pa potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da je bilo v postopku carinjenja isto blago (citronski sirup) najprej izvoženo 17.8.1995 ob 17.57 uri z ICD po tarifni št. 1702.909 HCT, nato pa istega dne ob 18.09 uri (torej čez 12 minut) z istim kamionom na istem mejnem prehodu uvoženo in deklarirano z UCD po tarifni št. 2106.909. Prav tako je bilo v upravnem postopku dokazano, da je bila tožeča stranka plačnik tega blaga tako pri uvozu kot pri izvozu. Tožeča stranka pa carinskim organom ni predložila dokazov o nasprotnem. Ob tako ugotovljenih dejanskih okoliščinah je po mnenju revizijskega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v bilo v obravnavanem primeru za odločitev tožene stranke odločilno v upravnem postopku ugotovljeno sporno ravnanje tožeče stranke z blagom. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določila starega Carinskega zakona (CZ 1976), ki se v obravnavanem primeru uporablja, saj je bil uvoz po sporni UCD št. 39690 realiziran 17.8.1995. V skladu z 272. členom CZ (1976) je lahko carinarnica izdala odločbo o doplačilu, če vlagatelj ni prijavil točnih podatkov, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih dajatev. Prvostopni carinski organ je tako v postopku naknadnega preverjanja deklaracij v skladu s citiranim določilom CZ (1976) tožeči stranki izdal odločbo o doplačilu carine in posebne dajatve. Sodišče prve stopnje se je tako oprlo na pravilno materialnopravno podlago, zaradi česar v obravnavanem primeru revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v reviziji le ponavlja ugovore, ki jih je že uveljavljala v tožbi. Ves čas postopka, sedaj pa tudi v reviziji, opozarja na vprašanje pravilnosti uvrstitve spornega blaga v pravo tarifno številko, poudarja, da je bila v času spornega uvoza v pogodbenem razmerju le s podjetjem F. d.o.o., ne pa s podjetjem L. d.o.o., ki je predhodno blago izvozilo, ter da z navedenim izvozom ni imela ničesar, kar naj bi potrdila tudi Carinarnica v M. v prekrškovnem postopku. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v zvezi s slednjim ugovorom tožeče stranke pravilno pojasnilo, da vprašanje morebitne odgovornosti za carinski prekršek, čeprav je bil le-ta zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen, za odločitev v tem upravnem sporu ni relevantno. Oba ostala ugovora tožeče stranke pa po mnenju revizijskega sodišča smiselno pomenita izpodbijanje v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene sodišča prve stopnje in s tem uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v reviziji ni dopustno uveljavljati.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.