Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če prvostopenjsko sodišče, ki dokaznim predlogom ni ugodilo, ne bi ravnalo v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP, torej če ne bi obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom strank.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. S.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. S.B. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 4.12.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Po 51. členu KZ mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 325. člena KZ določilo kazen 4 mesece zapora s preizkusno dobo 2 let. Obsodilo ga je tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20.2.2002 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obsojenca zavrne, podrejeno pa predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev zato, da se obsojencu omogoči obramba.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker se zahteva za varstvo zakonitosti nanaša zgolj na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obs. S.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da zahteva ni vložena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa je iz njene obrazložitve razvidno, da uveljavlja prav ta razlog. Trdi namreč, da so bili zavrnjeni vsi obsojenčevi dokazni predlogi, in sicer odreditev izvedenstva cestno-prometne stroke ter zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja dogodka, vse zaradi ugotovitve, da je imela voznica intervencijskega vozila kar 33 metrov zavorne poti, zaradi česar je bila njena hitrost pretirana. Po njegovem mnenju temelji pravnomočna sodba na neresničnih izpovedbah voznice intervencijskega vozila in njenega sopotnika. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo ključnih dokazov, je kršilo obsojenčeve temeljne človekove pravice. Takim navedbam obsojenčevega zagovornika ni mogoče pritrditi. Trditev obsojenčevega zagovornika, da je bila zavorna pot intervencijskega vozila kar 33 metrov, je docela v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom, saj iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče izhaja, da je bila pred mestom trčenja vidna sled blokiranja koles intervencijskega vozila v dolžini 26,70 metra. Prvostopenjsko sodišče je sicer res zavrnilo izvedbo dokazov, vendar zato ni kršilo določb kazenskega postopka. Po načelu proste presoje dokazov namreč sodišče odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ni pa dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, saj morajo biti predlagani dokazi materialnopravno relevantni, tako relevantnost pa mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če prvostopenjsko sodišče, ki dokaznim predlogom ni ugodilo, ne bi ravnalo v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP, torej če ne bi obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom strank. Vendar je prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu z navedeno določbo, saj je v razlogih sodbe obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo dokaznim predlogom obsojenčevega zagovornika. Sicer je potrebno še pripomniti, da je v zvezi s takimi pritožbenimi navedbami obsojenčevega zagovornika zavzelo utemeljeno stališče že pritožbeno sodišče, ki ga je obrazložilo v zadnjem odstavku na 2. strani sodbe, s katero je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato in ker obsojenčev zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja tudi s tem, ko izpodbija dokazno oceno sodišča v zvezi z izpovedbami prič L.Č., L.S. in T.Š., je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.