Jedro

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da niso podani pogoji za sprejem osebe v varovani oddelek brez privolitve v skladu s 75. in 74. členom ZDZdr, saj je zdravljenje osebe mogoče izvajati v domačem okolju ob sodelovanju koordinatorja, s tem pa je slednji ukrep vsekakor milejši kot namestitev v socialno varstveni zavod.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog A. A., katerega sopodpisnik je tudi B. B., za sprejem osebe C. C. v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (v nadaljevanju SVZ) brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, zavrnilo.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje predlagatelj. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je potrebna trajna namestitev C. C. (v nadaljevanju osebe) v SVZ, sedanji ukrep pa je le začasna rešitev, ne pa tudi trajno dobro, zato vztraja pri podanem predlogu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uporabilo na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predlagatelj dne 2. 10. 2019 podal predlog, da se osebo trajno namesti v SVZ proti njeni volji. V istem časovnem obdobju dne 30. 9. 2019 pa je sodišče prve stopnje prejelo predlog Univerzitetnega kliničnega centra za vključitev osebe v nadzorovano obravnavo po 80. členu ZDZdr, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod Pr 222/2019. V tem postopku je bilo odločeno, da se osebo sprejme na zdravljenje v nadzorovano obravnavo za obdobje šestih mesecev od dneva izdaje sklepa do dne 10. 4. 2020. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi strokovno utemeljenega podanega izvedenskega mnenja izvedenca B. S. 6. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog A. A., katerega sopodpisnik je tudi B. B., ki je zaključilo, da niso podani pogoji za sprejem osebe v varovani oddelek brez privolitve v skladu s 75. in 74. členom ZDZdr pravilna, saj je glede na odločitev sodišča prve stopnje v nepravdni zadevi Pr 222/2019 zdravljenje osebe mogoče izvajati v domačem okolju ob sodelovanju koordinatorja, s tem pa je slednji ukrep vsekakor milejši kot namestitev v SVZ, kar je v skladu načelom sorazmernosti upoštevaje, da takšen ukrep pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine (pravica do varstva duševne integritete po 35. členu Ustave RS, kot tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS).

7. Glede na ugotovljeno, da se lahko zdravljenje osebe opravlja v milejši obliki, torej da se oseba zdravi v domačem okolju ob podpori koordinatorja, ki ga je sodišče s sklepom tudi določilo, ne more z drugim sklepom določiti isti osebi strožjega ukrepa. Ker tako pogoji za sprejem v varovani oddelek SVZ brez privolitvi kot skrajni ukrep niso podani oziroma je mogoče zdravljenje osebe izvajati z milejšo obliko, je sodišče prve stopnje pravilno predlog predlagatelja zavrnilo.

8. V posledici navedenega ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

9. Stroški postopka niso bili priglašeni, zato je odločitev o njih odpadla.