Jedro

Obnova postopka po uradni dolžnosti se uvede, če to zahteva javni interes. Zaradi navedenega v interesu stranke ni mogoče uradoma obnavljati postopka, saj ima stranka sama možnost varovati svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2009, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Maribor, št. DT 03-15239-1 z dne 31. 5. 2010. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 4. 7. 2012 vložil predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2009 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 513/2008 z dne 9. 11. 2010. Davčni organ je ugotovil, da je bil tožniku za leto 2009 izdan informativni izračun dohodnine dne 31. 5. 2010. Tožnik na informativni izračun ni podal ugovora ter je tudi v roku poravnal naloženo doplačilo dohodnine v višini 14.022,80 EUR. V skladu z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2) lahko davčni organ, če izve za nova dejstva ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma dokaze. V istem roku lahko zahteva obnovo postopka tudi stranka. Ker je bilo tožniku dejstvo, da bo moral dohodke, ki so mu bili izplačani v letu 2009, vračati znano že iz sodbe vrhovnega sodišča z dne 9. 11. 2010, je bil predlog za obnovo postopka, vložen dne 4. 7. 2011, prepozen, zato ga je v skladu z določbo 267. člena ZUP zavrgel. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Pri tem se sklicuje na določbo 89. člena ZDavP-2, ki določa šestmesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka v primeru novih dejstev in dokazov. Tožnik pa je za dejstvo, da bo moral vrniti izplačane dohodke, zvedel že na podlagi sodbe vrhovnega sodišča z dne 9. 11. 2010. Glede obnove postopka po uradni dolžnosti pa tožena stranka navaja, da določba 89. člena ZDavP-2 davčnem organu omogoča obnovo postopka, ni pa to njegova dolžnost. Enako možnost namreč zakon daje tudi davčnemu zavezancu.

Tožnik v tožbi meni, da bi morala tožena stranka, ko je bila seznanjena s sodbo vrhovnega sodišča, odreagirati v skladu z 89. členom ZDavP-2 po uradni dolžnosti. Sodba vrhovnega sodišča je namreč dopuščala oziroma celo narekovala obnovo postopka. Tožnik je namreč laična stranka, davčni organ pa je strokovno usposobljen in bi moral odreagirati z obnovo postopka. Davčni organ je namreč dominantna stranka, ki materialne in procesne predpise pozna bolje od tožnika. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v njeni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z obnovo davčnega postopka zaradi novih dejstev ali novih dokazov, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, ima ZDavP-2 specialno določbo glede roka za začetek obnove postopka po uradni dolžnosti oziroma za vložitev predloga za obnovo postopka. V 89. členu ZDavP-2 sta tako določena subjektivni rok šest mesecev (od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze) ter objektivni rok pet let po vročitvi odločbe stranki. Navedena roka vežeta tako davčni organ kakor tudi davčnega zavezanca.

Po navedbah tožnika bi naj novo dejstvo, ki bi naj omogočalo obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2009, izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 513/2008 z dne 9. 11. 2010. Z navedeno sodbo je bil tožnik seznanjen, da bo moral nekdanjemu delodajalcu vrniti na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Mariboru in Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izplačane dohodke iz delovnega razmerja, ta okoliščina pa bi tudi lahko vplivala na odmero dohodnine za leto 2009. Glede na čas seznanitve z novim dejstvom ter nesporen datum vložitve predloga za obnovo postopka, tudi sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlog za obnovo postopka vložila po poteku predpisanega subjektivnega šestmesečnega roka iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2. Predlog, ki ni vložen pravočasno, pa se skladno z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrže, zato je tudi po mnenju sodišča izpodbijani sklep pravilen.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se ponovno izvede postopek, ki je bil končan v določeni upravni stvari. Obnova postopa se lahko uvede na predlog stranke, lahko pa tudi po uradi dolžnosti. Obnova postopka po uradni dolžnosti se uvede, če to zahteva javni interes. Zaradi navedenega v interesu stranke ni mogoče uradoma obnavljati postopka, saj ima stranka sama možnost varovati svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka. Glede na navedeno tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi moral davčni organ, ki je bil tudi seznanjen s sodbo vrhovnega sodišča, po uradni dolžnosti odreagirati in sam obnoviti postopek. Navedenega tudi ne utemeljuje tožnikovo sklicevanje, da je davčni organ dominantna stranka v tem postopku ter pozna bolje predpise od njega, saj kot je že navedeno, pristojnost davčnega organa, da obnovi postopek, izhaja iz varovanja javnega interesa.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.