Jedro

S tem, ko sta policista med opravljanjem drugih nalog zaznala močan vonj po prepovedani drogi in na podlagi teh zaznav opravila zunanji ogled kompleksa stavb, ter pri tem (brez dovoljenja lastnika) stopila na zasebno zemljišče, nista prekoračila svojih pooblastil, saj gre pri tem še vedno za opazovanje kot eno izmed klasičnih metod policijskega dela. Vrhovno sodišče zato ne more ravnanja policistov (prima facie) oceniti za nezakonitega.

Poslovni objekt (kompleks objektov), kjer osumljenec kot samostojni podjetnik opravlja svojo registrirano dejavnost, ne ustreza definiciji stanovanja (prostora za bivanje), v katerem bi oseba lahko upravičeno pričakovala, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18. 12. 2011 zoper osumljenega B. V. odredil pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. členu KZ-1, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 22. 12. 2011 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Zatrjuje tudi neobstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da vloženi zahtevi ugodi in napadeni sklep Okrožnega sodišča v Celju I Ks 61492/2011 z dne 22. 12. 2011 spremeni tako, da se vloženi pritožbi osumljenega zoper sklep dežurnega preiskovalnega sodnika I Kpd 61492/2011 z dne 18. 12. 2011 ugodi in odrejeni pripor zoper osumljenega odpravi ter ga takoj izpusti na prostost. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da ni utemeljen očitek zahteve, da so dokazi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, pridobljeni nezakonito. Utemeljen sum izhaja predvsem iz ugotovitev hišne preiskave, ki je bila opravljena skladno z odredbo preiskovalnega sodnika, odredba pa je bila izdana na podlagi zaznav in ravnanj policistov, ki jim ni mogoče očitati nezakonitosti. Vrhovna državna tožilka nasprotuje tudi trditvi zahteve, da varnost ljudi ni ogrožena ter da razlogi, ki bi utemeljevali obstoj ponovitvene nevarnosti, pri obdolžencu niso obrazloženi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženemu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil. Zagovornik obdolženega v odgovoru navaja, da se vrhovno državno tožilstvo ni opredelilo do vseh razlogov, ki so navedeni v zahtevi za varstvo zakonitosti. Na stališča, glede katerih se tožilstvo je opredelilo, pa je zagovornik odgovoril z vsebinsko enakimi argumenti kot v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik obdolženega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da odredba za hišno preiskavo temelji na nezakonitem delovanju policistov Policijske postaje Mozirje in so posledično vsi dokazi pridobljeni na podlagi te odredbe nezakoniti in sodišče nanje ne sme opreti sodne odločbe. Zagovornik navaja, da sta policista med tem, ko sta opravljala kontrolo javnega prometa, ne da bi za to obstajali razumni razlogi, vstopila na zasebno lastnino. Pri tem nista bila klicana v intervencijo, na pomoč ali izvajala zbiranje obvestil zoper konkretno osebo zaradi konkretnega kaznivega dejanja ali imela dovoljenje za vstop na nepremičnino lastnika. Zatrjuje tudi, da sta brez zakonskega pooblastila opravila zunanji ogled obeh stavb, pri ogledu pa sta morala premagati fizične ovire, saj so objekti, stoječi na parc. št. ... k. o. S. zavarovani z ograjo, ki jo je bilo potrebno odpreti. Navaja še, da sta morala policista (ali vsaj eden izmed njiju) fizično vstopiti v prostore sušilnice, da sta lahko ugotovila, iz katerih posameznih prostorov je sestavljen objekt. Opozarja tudi, da iz uradnega zaznamka izhaja, da sta policista prisluškovala dvema osebama v notranjosti prostorov. Zagovornik smatra, da policista na podlagi Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) sicer imata določena pooblastila, da pa iz zakona ali Pravilnika o policijskih pooblastilih, kjer so pooblastila policije dodatno precizirana, ne izhaja, da sta imela v konkretni situaciji pravico vstopiti na zasebno lastnino in v posamezne prostore ter opraviti tako imenovani predhodni ogled objektov. Izpodbijani sklep po oceni zagovornika posega tudi v ustavni pravici obdolženega iz 33. in 36. člena Ustave Republike Slovenije, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 18. člena ZKP.

6. Po določbi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

7. V zahtevi zagovornik obdolženega v nasprotju s podatki v spisu zatrjuje, da sta morala policista pri pristopu do objektov premagovati fizične ovire in da so objekti, stoječi na parc. št. ... k. o. S. zavarovani z ograjo. Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja ni nikjer razbrati, da sta policista D. O. in P. T. pri dostopu do objektov in pri obhodu le teh premagovala kakršnekoli ovire. Enako izhaja tudi iz zapisnikov o zaslišanju obeh policistov pred preiskovalnim sodnikom z dne 3. 1. 2012. Tako je policist D. O. na izrecno vprašanje zagovornika obdolženega, ali sta morala takrat, ko sta stopila na parcelo in vizuelno opazovala objekt, premagovati kakšne ovire, odgovoril, da ovir ni bilo potrebno premagovati, ker je objekt tako iz zadnje kot tudi iz sprednje strani dostopen, ne da bi bilo potrebno karkoli prestopati ali premagovati. Policist O. je povedal tudi, da potem ko je obdolženi V. zapustil objekt, s kolegom T. nista vstopila v kurilnico (list. št. 97-99 spisa). Vsebinsko enako je izpovedal tudi policist P. T. - da preden sta s policistom O. stopila na parcelo, nista premagovala ovir, ker ovir ni, da je tam asfaltirana cesta. Na vprašanje o ograjenosti objekta pa je policist T. odgovoril, da betonskega zidu ni videl, da sta prišla po asfaltirani cesti in neovirano pristopila do objekta (list. št. 101-103 spisa).

8. Vrhovno sodišče je že večkrat (na primer sodbe I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003, I Ips 256/2003 z dne 28. 8. 2003, I Ips 345/2003 z dne 4. 12. 2003, enako sodba I Ips 86/2006 z dne 9. 3. 2006 ter številne druge) obrazložilo, da lahko v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma: če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora. V obravnavanem primeru sta policista med tem, ko sta opravljala kontrolo cestnega prometa, zaznala močan vonj po prepovedani drogi - konoplji in nato na podlagi teh zaznav opravila zunanji ogled kompleksa stavb, ter pri tem (brez dovoljenja lastnika) stopila na zasebno zemljišče. Močan vonj po travi potrjuje tudi zapisnik o ogledu z dne 16. 12. 2011 (list. št. 27 spisa). Policist, ki je opravljal ogled, pa je že pred vstopom v delavnico zaznal močan vonj po konoplji. Ena izmed poglavitnih nalog policije je med drugim tudi odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj (2. točka tretjega odstavka ZPol), zato sodišče ocenjuje, da sta policista ravnala v skladu z zakonom in pooblastili, ki jih policija ima. Čeprav sta policista začela kompleks objektov na parceli natančneje opazovati in pri tem opazila tudi različne detajle objekta ter v notranjosti prostorov slišala glasove oseb, kot to izpostavlja zahteva, gre še vedno samo za opazovanje kot eno izmed klasičnih metod policijskega dela. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče ravnanja policistov ne more (prima facie) oceniti za nezakonitega, kar pomeni, da tudi odredba za opravo hišne preiskave ni nezakonita, pri hišni preiskavi zaseženi predmeti pa niso pridobljeni na nedovoljen način. Vrhovno sodišče pa ne izključuje, da bi tekom dokaznega postopka drugače ugotovljeno dejansko stanje sodišču lahko narekovalo drugačno odločitev.

9. Zagovorniku ni mogoče pritrditi niti v delu, da sta policista s svojim ravnanjem posegla v obsojenčevo ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja ter da bi za svoje ravnanje potrebovala odredbo. Ustava v 36. členu zagotavlja, da je stanovanje nedotakljivo in da sme, razen v nujnih primerih, vanj proti volji stanovalca kdo drug vstopiti ali ga preiskati le na podlagi odločbe sodišča. Izhajajoč iz namena jamstva nedotakljivosti stanovanja je predmet varovanja zaključena celota prostorov, ki jih oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi ter skrito pred očmi javnosti in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrito področje svojega življenja (odločba Up 430/2000 z dne 3. 4. 2003, sodba VS RS I Ips 312/2003 z dne 19. 2. 2004). Kompleks objektov, ki sta jih policista opazovala, ne ustreza definiciji stanovanja, v katerem bi oseba lahko upravičeno pričakovala, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma. Osumljeni prostorov ne uporablja za bivanje, saj gre za poslovni objekt, kjer kot samostojni podjetnik opravlja svojo registrirano dejavnost. 10. Vrhovno sodišče ocenjuje, da senatu Okrožnega sodišča v Celju tudi ni mogoče očitati kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP, na katero nakazuje zagovornik osumljenega, ko navaja, da senat v izpodbijanem sklepu ni odgovoril na pritožbeni očitek glede nezakonitosti pridobljenih dokazov. Do pritožbene navedbe se je senat opredelil na strani 4, v točki 7 ter zatrjevano kršitev pravilno zavrnil z obrazložitvijo, da odredba preiskovalnega sodnika prima facie ni nezakonita.

11. V nadaljevanju zagovornik izpodbija še obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da je senat razloge, ki izključujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, kot pavšalne neobrazloženo zavrnil in ocenjuje, da napadeni sklep o tem nima razlogov. S tem zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z odreditvijo pripora pa naj bi bil v škodo obdolženega kršen tudi 20. člen Ustave in 5. člen EKČP. 12. Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, da v izpodbijanem sklepu niso navedene okoliščine, ki bi kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti. Sodišči sta v izpodbijanih sklepih obrazložili, na podlagi katerih okoliščin sta zaključili, da je podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in za svojo presojo navedlo tudi razumne razloge (sklep preiskovalnega sodnika stran 4 - 5, sklep senata okrožnega sodišča stran 4 - 6). Pri tem je bila upoštevana ne samo teža obravnavanega kaznivega dejanja in količina zasežene droge (kot to v zahtevi neutemeljeno zatrjuje zagovornik), temveč tudi okoliščine in sam način izvršitve konkretnega kaznivega dejanja, se pravi, da so bili zaseženi številni pripomočki za gojenje konoplje, da se je obdolženi na storitev kaznivega dejanja dobro pripravil, ga načrtoval in pri tem izkazal tudi veliko mero vztrajnosti in odločnosti. Upoštevala se je tudi dolžina časovnega obdobja, stopnjevanje in frekvenca samih ravnanj, da je bila glede na veliko količino zasežene konoplje le ta namenjena nadaljnji prodaji in da bi osumljenec s prodajo le te pridobil veliko premoženjsko korist. 13. Vrhovnega sodišča ne prepričajo navajanja zagovornika, da zaradi zasega celotne opreme za gojenje konoplje in vseh sadik ni izgledov, da bi obdolženi kaznivo dejanje ponovil. Obdolženi ima namreč vsa potrebna znanja za gojenje konoplje pod umetnimi pogoji, kar pomeni, da bi si ob izpustitvi na prostost lahko povsem enostavno uredil nov laboratorij in nadaljeval s takšno dejavnostjo. Ob zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja takšnih kaznivih dejanj sta sodišči utemeljeno presodili tudi, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi, predvsem mladih. Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog konopljo uvršča v skupino I prepovedanih drog (zaporedna številka 32). Glede na 3. člen ZPPPD v skupino I prepovedanih drog sodijo rastline in substance, ki so zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba, zelo nevarne za zdravje ljudi in se ne uporabljajo v medicini. Upoštevaje citirano zakonsko določbo ni moč pritrditi navajanjem zagovornika, da gre za prepovedano drogo, ki ni škodljiva zdravju in se lahko uporablja v terapevtske namene. Sprejetega zaključka ne omaje niti legalizacija uživanja konoplje v drugih državah in dejstvo, da so druge prepovedane droge zdravju še bolj škodljive kot konoplja. Vrhovno sodišče ocenjuje, da glede na izpolnjene pogoje za odreditev pripora ni podana niti kršitev 20. člena Ustave RS, ki jo zatrjuje zagovornik obdolženega.

14. Zagovornik z zahtevo uveljavlja tudi kršitev 33. člena Ustave RS ter kršitev 5. in 6. člena EKČP. Zatrjevane kršitve ostajajo zgolj na ravni splošnih zatrjevanj in niso obrazložene, kot to določa prvi odstavek 424. člena ZKP, zato jih Vrhovno sodišče vsebinsko ni moglo preizkusiti.

C.

15. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.