Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pričel teči dne, ko je generalna direktorica dejansko ugotovila razloge za izredno odpoved, pri čemer izvajanja notranjega varnostnega postopka ni mogoče šteti, da je bil delodajalec že takrat seznanjen s kršitvami tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 25. 4. 2019, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 19. 6. 2019, je nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 7. 2019 in ji še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna: - tožečo stranko pozvati nazaj na delo, - tožečo stranko za čas od 8. 7. 2019 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, - tožečo stranko prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno dne 8. 7. 2019 dalje do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, - tožeči stranki od 8. 7. 2019 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati zakonsko določene davke in prispevke ter jih izplačati pristojnim institucijam, tožeči stranki pa nato izplačati posamezne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 8 delovnega dne v mesecu dalje za pretekli mesec) do plačila,

4. Sklep o prepovedi opravljanja dela, št. ... z dne 11. 4. 2019, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki, se razveljavi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 11. 4. 2019 do 8. 7. 2019 obračunati in izplačati še 50% plače zaradi posledice sklepa prepovedi opravljanja dela in sicer: - 395,21 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2019 dalje do plačila, - 627,94 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2019 dalje do plačila, - 627,94 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2019 dalje do plačila, - 163,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2019 dalje do plačila, vse pa v roku 8 dni pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, odmerjenih po sodišču, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, v roku 15 dni, vse pod izvršbo."

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po ugotovitvah sodišča naj bi bili razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje s strani tožnika, ugotovljeno dne 1. 4. 2019. Dne 4. 4. 2019 je SD PU A. na Službo generalnega direktorja policije (SGDP) odstopila dokument "B.B., predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi", s katerim naj bi se generalna direktorica policije mag. C.C. seznanila šele 8. 4. 2019, tako da bi po stališču sodišča prve stopnje 30 dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči dne 8. 4. 2019, ko naj bi se z razlogi za izredno odpoved seznanila generalna direktorica policije. Takšno stališče sodišča je zmotno, roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče ne bi smelo vezati zgolj na dejstvo, kdaj je generalna direktorica policije dobila v podpis sklep o prepovedi opravljanja dela in kdaj je generalna direktorica policije zgolj formalno podpisala oziroma podala soglasje k predlaganemu delovnopravnemu ukrepu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in ga vezalo zgolj na seznanitev generalne direktorice policije. V skladu s 6. členom Pravilnika o notranji varnosti v policiji, vodja policijske enote ob zaznavi odklonskega ravnanja ugotovi vsa dejstva in okoliščine ter izvede ukrepe, za katere je pristojen, oziroma predlaga izvedbo ukrepov za to pristojni policijski enoti. Tožena stranka bi morala, ko je ugotovila, da obstajajo razlogi za izredno odpoved, postopati na način, kot ga predvideva prej omenjeni Pravilnik in v roku, kot to zahteva zakon, podati izredno odpoved tožniku. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izredna odpoved bi morala biti podana znotraj 30 dnevnega roka. Tožena stranka je bila s sumom storitve kaznivega dejanja seznanjena že 6. 2. 2019, ko naj bi inšpektorji službe direktorja PU A. opravili razgovor z D.D., ki je podal naznanilo zoper toženo stranko (pravilno: tožnika), da je goljufal pri subvencioniranju subvencije za čiščenje gozda. Sodišče je obrazložilo, da naj bi bila notranji varnostni postopek in postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi dva ločena postopka, zato naj bi bile okoliščine, povezane z notranjim varnostnim postopkom, za ugotovitev pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi irelevantne. Glede na foto album o požaganih drevesih, ni logično, da sodišče ni sledilo izpovedbi tožnika. Tožnik je izpovedal in pojasnil, da je dela (razen poseka dreves), opravil E.E., za kar je tudi izstavil račun. Dokazno breme, da naj bi E.E. izdal fiktivni račun ter naj bi s strani tožnika nakazani denar dvignil in ga predal tožniku, je na toženi stranki. Agromelioracija na parceli je bila opravljena skladno z razpisom. Sam D.D. je tudi izpovedal, da sta imela s tožnikom konflikt, ker ga je tožnik prijavil, da ima črno gradnjo hiše in da ima ukradene stvari v skladišču ter da sta imela konflikt v zvezi s točkami za prometni prekršek. F.F. je mizar in je opravljal dela pri vodilnih na PU A. Tožniku se poraja sum, da je ravno F.F. poklical D.D., da se bo pri njem opravila hišna preiskava. Sodišče navede, da so podani znaki kaznivega dejanja goljufije, kar ni pravilno. Tožnik si ni protipravno prilastil premoženjske koristi v znesku 393,88 EUR, saj račun s strani E.E. ni bil fiktiven, ampak je bil račun izdan na podlagi dejansko opravljenih del. Znesek ustreza pojmu majhne premoženjske koristi. Zakonski znak kaznivega dejanja goljufije je med drugim tudi goljufiv namen domnevnega storilca kaznivega dejanja (v konkretnem primeru tožnika). Goljufiv namen mora biti podan že v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, da ni relevantno, da oškodovanka ni podala predloga za pregon, ter da ni relevantno, da je SDT zavrglo kazensko ovadbo.

Sodišče je v 20. in 21. točki izpodbijane sodbe zmotno in nepopolno ugotovilo, da delovnega razmerja naj ne bi bilo mogoče nadaljevati, ker je zaupanje v medsebojnem odnosu med tožnikom in toženo stranko porušeno, saj je tožnik dosledno in korektno opravljal izvedene delovne naloge. Tožnik je bil ocenjen z najvišjo oceno (5), kar pa je v popolnem nasprotju z ugotovitvami sodišča. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi tožnik na "napačen način" razumel razgovor s G.G. in H.H. v delu, ki se nanaša na prošnjo za premestitev. G.G. in H.H. sta tožnika dne 29. 3. 2019 seznanila, da je možno zadevo v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem (subvencijo) rešiti na dva načina in sicer z opozorilom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ali pa, da tožnik do ponedeljka napiše prošnjo za premestitev v I. Zaslišani inšpektor tega ni zanikal. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s spoštovanjem subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bistvena zgolj in izključno seznanitev predstojnika, ki v imenu delodajalca odloča o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja policistov in drugih uslužbencev policije. Notranji varnostni postopek, ki je od postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ločen, lahko traja dlje časa, saj se v njem preverja obstoj indicev, ki kažejo na sum, da je bilo sploh storjeno prepovedano dejanje in šele, ko je zadeva zrela za obveščanje, se o tem obvesti tudi predstojnika. Nelogično je, da bi od preiskovalcev terjali, da o nepreverjenih in pavšalnih trditvah določenih oseb takoj obvestijo generalnega direktorja, tudi če so trditve popolnoma neosnovane. Tako so navedbe tožnika v zvezi s pravočasnostjo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem irelevantne. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da iz tožnikovega ravnanja izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika ter da je tako podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku po 1. alineji prvega odstavka zadnjega Zakona o delovnih razmerjih. Prav tako je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V nadaljevanju je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnik v delovni nalog oziroma poročilo o opravljenem delu vpisal lažne podatke in s čemer so podani vsi znaki kaznivega dejanja ponareditev ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva, po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Tudi C.C. in H.H., ki sta bila v konkretno delovnopravnem sporu zaslišana kot priči, sta prepričljivo izpovedala, zakaj s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, med te razloge pa sodi tudi zgoraj navedeno ravnanje. Sodišče je pravilno zaključilo, da dela na parceli tožnika s strani E.E. dejansko niso bila opravljena, o tem je prepričljivo izpovedal tudi E.E., na drugi strani pa ni bil v svoji izpovedbi prepričljiv tožnik, ki ni vedel povedati niti kje in kdaj naj bi se z E.E. dogovorila za izvedbo del, niti kdaj bi naj bila dela na njegovi parceli dejansko opravljena. Račun za neopravljeno storitev je plačal tožnik, saj je bilo plačilo pogoj za izplačilo subvencije, nato je E.E. ta znesek po odštetju davka vrnil tožniku. Nelogično je, da tožnik kot naročnik storitve pri E.E. naroči storitev, jo plača, kasneje pa ne preveri opravljene storitve (nenazadnje gre za znesek okoli 1.100,00 EUR). Tožnik ni nikjer pojasnil, koliko časa je E.E. delal in koliko ur je opravil. Ni navedel konkretno katero delo je bilo plačano. Tožena stranka meni, da če bi bila dela opravljena, bi tožnik vsekakor vedel natančno pojasniti vse okoliščine, konkretno bi znal povedati, kaj je storil sam in kaj je E.E. Ker gre za 30 arov veliko parcelo, ki naj bi bila neprehodna in poraščena z grmovjem, bi po mnenju tožene stranke dela, če bi bila dejansko opravljena, trajala dlje, saj gre za strm teren. Po skoraj letu dni je iz foto-albuma razvidno, da kamenje ni bilo odstranjeno, prav tako niso bile odstranjene korenine dreves oziroma štorovje. Tožnik je v pritožbi zavzel stališče, da foto-album ni verodostojen dokaz, saj naj bi rastline med izvedbo agromelioracije in izvedbo fotografij priče H.H. (grmovje, itd.) ponovno zrastle. Denar, ki ga je tožnik plačal E.E., je bil vrnjen v roke tožniku, razen za razliko davka. Prav tako tožnikovo vedenje zgolj potrjuje, da gre za osebo, ki ni primerna za delo v policiji, saj gre za žaljive obdolžitve sodelavcev oziroma drugih policistov. Pri tem ne morejo biti relevantne navedbe tožnika o njegovih preteklih ocenah delovne uspešnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki so jo predložile tožnik in tožena stranka ter vpogledalo v izpis ZZZS za tožnika in pisno izjavo mag. C.C. z dne 30. 12. 2019 in 12. 3. 2020. Prav tako je zaslišalo tožnika in priče H.H., D.D., E.E. in J.J. Ostale dokazne predloge je sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo in pojasnilo, zakaj njihova izvedba ni bila potrebna. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo vseh dokaznih predlogov tožnika, saj ZPP v 8. členu določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka določi, katera dejstva šteje za dokazana. Tudi sicer pritožba neizvedbo vseh predlaganih dokazov uveljavlja le pavšalno in tožnik v ničemer ne konkretizira, kaj je želel dokazovati z izvedbo posameznega predlaganega dokaza.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksov na delovnem mestu višji policist - kriminalist v Ministrstvu za notranje zadeve, v Policiji, v Policijski upravi A., Policijski postaji K. Z obvestilom in vabilom z dne 11. 4. 2019 je bil obveščen o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter povabljen na zagovor, ki je potekal 18. 4. 2019, pri čemer je tožena stranka istega dne tožniku izdala sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter dne 25. 4. 2019 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je njegovo pritožbo s sklepom z dne 19. 6. 2019 zavrnila in tako je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 8. 7. 2019 z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožniku je bilo očitano, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/2012 in nadalj. - KZ-1), pri čemer prvi odstavek 211. navedenega člena določa, da navedeno kaznivo dejanje stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali pokrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožniku je bilo očitano, da je dne 12. 6. 2018 vložil na Mestno občino A. zahtevek za izplačilo finančnih sredstev zaradi urejanja kmetijskih zemljišč in pašnikov (agromelioracije v znesku 393,88 EUR). Lažni račun mu je izdal samostojni podjetnik E.E., ki pa sicer zaračunanih del ni nikoli opravil, kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih. E.E. je prepričljivo izpovedal glede izdaje računa za dela, ki niso bila opravljena z njegove strani, pojasnil je, da je dobil od tožnika plačilo ter da je prejeti denar tožniku vrnil in pri tem odštel davek, katerega je moral plačati iz naslova davka. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik podal zahtevo na Mestno občino A. ter uveljavljal finančno subvencijo zaradi urejanja kmetijskih zemljišč (agromelioracijo). Z dokazno oceno sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

9. Tožnik oporeka pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer izpostavlja spoštovanje subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči dne, ko je generalna direktorica dejansko ugotovila razloge za izredno odpoved, pri čemer izvajanja notranjega varnostnega postopka ni mogoče šteti, da je bil delodajalec že takrat seznanjen s kršitvami tožnika. Po določilu 33. člena ZJU, da pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik, v primeru tožene stranke je to generalni direktor policije (prvi odstavek 17. člena Zakona o organiziranosti in delo v policiji). Tako je subjektivni rok za podajo odpovedi pričel teči s seznanitvijo direktorice tožene stranke, ki se je lahko prepričala glede delovnopravnih kršitev tožnika šele po zagovoru tožnika.

10. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da v konkretnem primeru niso bili podani znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj je sodišče ugotovilo, da je tožnik z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil MO A. v takšno zmoto, da je v škodo svojega premoženja izplačala subvencijo v višini 393,88 EUR, pri čemer je tožnik lažno prikazoval dejansko stanje in predložil račun za sicer neopravljeno delo. MO A. je dne 13. 7. 2018 na njegov osebni račun izplačala znesek, pri čemer je tožnik navedeno dejanje lahko storil le z naklepom.

11. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da delovno sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, kot to zmotno meni tožnik, ampak zgolj o obstoju znakov kaznivega dejanja. Pri ugotavljanju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni relevantno, ali se očitano kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, ali na predlog oškodovanca, bistveno je le, da ima ugotovljena kršitev delovnih obveznosti vse znake očitanega kaznivega dejanja, prav tako ni pomembna višina protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj so znaki kaznivega dejanja podani, ne glede na višino škode. Prav tako ni bistveno, ali je oškodovana MO A. od tožnika terjala vračilo neupravičeno izplačanega zneska.

12. V zvezi s tožnikovim navajanjem, da ne obstajajo razlogi glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da je takratna direktorica C.C. v svoji izjavi jasno navedla, da se od policistov zahteva, da imajo izostren čut za zakonitost in pravilnost pri delu in morajo imeti moralna načela tako v službi kot v privatnem življenju. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik izjave H.H. in G.G. razumel napačno, nenazadnje pa je o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja lahko odločala le pooblaščena oseba za podajo izredne odpovedi direktorica C.C. Prav tako si tožnik zmotno tolmači, da ni podan razlog glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ker je bil v preteklih ocenah ocenjen z oceno odlično. Prav tako tožnikova navajanja v postopku pred sodiščem potrjujejo, da gre za osebo, ki ni primerna za delo v policiji, saj je tožnik navajal žaljive obdolžitve sodelavcev oziroma drugih policistov.

13. Glede na navedeno je neutemeljena pritožba zoper odločitev o prepovedi opravljanja dela št. ... z dne 11. 4. 2019 za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožena stranka tožniku podala sklep na podlagi 3. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na navedeno, je bil tako sklep o prepovedi dela za čas trajanja postopka zakonit in utemeljen.

14. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stoške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.