Jedro

Otrok ima v skladu s konvencijskimi pravicami in domačimi pravnimi podlagami pravico izraziti mnenje, to je, biti slišan. Ta pravica je bila A. omogočena. Ker pa je dolžnost sodišča, da odloči v otrokovo največjo korist, njegovi želji ni moglo slediti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Predlagatelj in nasprotna udeleženka krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se mladoletni A. (naprej A.) zaupa v skupno varstvo in vzgojo obema staršema (I. točka izreka sklepa); da je njegovo stalno prebivališče na naslovu nasprotne udeleženke, kamor se mu vročajo tudi pošiljke, prevzemnica pošiljk zanj je nasprotna udeleženka, začasno prebivališče pa je na naslovu predlagatelja (II. točka izreka sklepa); skupno starševstvo se izvaja na način, da A. biva s predlagateljem, z nasprotno udeleženko pa preživlja čas vsak vikend od petka, ko ga ob 18.00 uri prevzame na domu predlagatelja, do nedelje, ko ga ob 19.00 uri pripelje nazaj na dom predlagatelja. S predlagateljem preživlja vikend po predhodnem dogovoru med staršema. Šolske počitnice A. preživlja pri nasprotni udeleženki, pri predlagatelju pa po predhodnem dogovoru med staršema, upoštevaje tudi njegove želje. Poletne počitnice A. preživlja po dogovoru med staršema, upoštevaje tudi njegove želje (III. točka izreka sklepa). Odločilo je še o materialnih prispevkih očeta in matere (IV. do VII. točka izreka sklepa). Kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je o stroških postopka.

2.Nasprotna udeleženka je vložila pravočasno pritožbo, iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov. Ni ustrezno ocenilo največje koristi A. in posledično ni pravilno določilo režima izvajanja stikov in prerazporeditve preživninskega bremena. Navaja, da so se stiki do sedaj izvajali po sprotnem dogovoru med staršema. Predlagatelj po razhodu z nasprotno udeleženko v vzgojno skrb za mladoletnega sina ni bil vključen in zanj ni pokazal večjega interesa. Ni se udeleževal govorilnih ur in roditeljskih sestankov ali z njim obiskoval zdravnika. Nasprotna udeleženka je poskušala po svojih najboljših močeh skrbeti za mladoletnega sina, zaznala je njegove težave z odvisnostjo od elektronskih naprav in izostajanjem od pouka in ga samoiniciativno vključila v postopek zdravljenja. Njegovo korist je zasledovala tudi, ko je izrazil željo, da bi šolanje v šolskem letu 2023/2024 nadaljeval na Osnovni šoli v B. S predlagateljem se je dogovorila, da začasno, dokler sama ne najde primernega stanovanja v B., A. med tednom živi pri njemu. Tudi v tem prehodnem času se je udeleževala roditeljskih sestankov, sodelovala s socialno delavko in skrbela, da je vestno opravljal šolsko delo. Preko aplikacije je redno spremljala sinovo prisotnost in učni uspeh. Kljub temu, da nima osebnega vozila, je vsak konec tedna prišla z javnim prevozom v B. po otroka in ga tudi vsako nedeljo pripeljala nazaj na predlagateljev naslov, vse v želji, da bi z otrokom preživljala čas. Redno se je zanimala za mladoletnega A. Predlagatelj je postal skrbnejši in v določeni meri začel izpolnjevati očetovske dolžnosti šele po preselitvi A. k njemu in še to s pomočjo sorodnikov, nasprotna udeleženka pa zanj skrbi že celotno njegovo življenje. A. je po vrnitvi k nasprotni udeleženki uspešno zaključil osmi razred. Učni uspeh po februarju 2024 je primerljiv s prvim ocenjevalnim obdobjem, ko je med tednom živel pri predlagatelju. Zmanjšalo se je tudi število njegovih neupravičenih izostankov od pouka. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da nasprotna udeleženka sinu ne zmore postavljati jasnih meja, zahtev in zagotavljati ustavljene dnevne rutine. Udeleženca živita na razdalji manj kot dva kilometra, zato oddaljenost bivališč ni takšna, da ne bi omogočala pogostejšega prehajanja A. od enega k drugemu staršu. Pri skrbi za A. ji pomagajo njena sestra ter starši. Nasprotna udeleženka opravlja delo zgolj v dopoldanskem času, za razliko od predlagatelja. Ta skrb za otroka prepušča svojim staršem in partnerki. Pri nasprotni udeleženki so tudi bistveno boljši bivalni pogoji. A. je v okviru zagovorništva podal izjavo, da želi živeti pri materi, z očetom pa ohraniti tedenske in vikend stike, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo, odločitev pa obrazložilo pavšalno.

3.Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), v skladu s postulatom metode proste dokazne ocene, vestno, skrbno, dosledno in celovito ocenilo zbrano dokazno gradivo. Višje sodišča dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je obsežno argumentirana, konsistentna in prepričljiva, v celoti sprejema in se nanjo sklicuje. Sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje je v okviru odločitve o skupni vzgoji in varstvu odločilo tudi o načinu izvajanja le te, torej, kdaj A. biva pri predlagatelju oziroma nasprotni udeleženki. Nasprotna udeleženka se pritožuje glede obsega stikov, smiselno torej glede razporeditve preživljanja časa pri enem in drugem od staršev. V veliki meri se sklicuje na razlike v pretekli skrbi za A. Trdi, da je bila sama pri tej bistveno bolj udeležena kot predlagatelj. Višje sodišče tako uvodoma pojasnjuje, da pri odločanju v družinskih postopkih ne gre za to, da bi sodišče dalo prednost enemu ali drugemu od staršev ali ga celo kaznovalo, temveč pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v danih okoliščinah v korist.

Višje sodišče ne dvomi, da je nasprotna udeleženka A. od rojstva posvečala veliko skrbi in časa, da je bila ona tista, ki se je udeleževala roditeljskih sestankov in sodelovala z zdravstvenim in socialnim osebjem. Vendar pa so trenutne okoliščine, kot izpostavlja sodišče prve stopnje, take, da kljub njeni prizadevnosti A. za svoj zdrav in uspešen razvoj potrebuje bolj jasno postavljene meje, zahteve in ustaljeno dnevno rutino, kot mu jo je trenutno zmožna nuditi nasprotna udeleženka. V času, ko je A. bival pri nasprotni udeleženki, s predlagateljem pa imel neredne stike, je namreč razvil hudo odvisnost od elektronskih naprav, ki je med drugim imela za posledico številne izostanke od pouka. Ob zaključku sedmega razreda je imel A. 322 opravičenih (nasprotna udeleženka je v postopku povedala, da mu je izostanke opravičevala, ker mu želela povzročati težav v šoli) in 30 neopravičenih šolskih ur. V začetku osmega razreda je imel do jesenskih počitnic že 80 opravičenih in 11 neopravičenih izostankov, po jesenskih počitnicah pa je obiskovanje šole v celoti opustil. Sledilo je zdravljenje odvisnosti od elektronskih naprav v zdravilišču C. in Bolnišnici D. Osmi razred je moral ponavljati. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno kot na enega ključnih razlogov za odločitev o razporeditvi časa oprlo na dejstvo, da se je A. šolski uspeh bistveno izboljšal, število izostankov pa zmanjšalo, ko je prvih pet mesecev osmega razreda, ki ga je obiskoval drugič, bival pri očetu. Nato se je, ko se je preselil nazaj k nasprotni udeleženki, oboje ponovno poslabšalo. Ocena sodišča prve stopnje, da je ne glede na razlike v preteklem angažmaju staršev v zvezi z A., okolje pri očetu ta trenutek torej tisto, ki je zanj bolj koristno v smislu zagotavljanja kontrole nad šolskim delom in odvisnostjo, je točna. Višje sodišče dodaja, da je prav to tisto, kar je v razvojni fazi, v kateri se nahaja A., zelo pomembno. Poleg izpolnjevanja čustvenih potreb otroka, so namreč pomembne naloge staršev še omogočiti otrokovo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (drugi odstavek 137. člena Družinskega zakonika). Mlajši mladostnik tudi ne potrebuje več dnevnega stika, da vzdržuje čustveno navezanost s staršem; glede na to, da sta bivališči nasprotne udeleženke in predlagatelja, kot v pritožbi sama izpostavlja, v bližini, ni ovir, da se z A. tudi med tednom dogovorita za na primer kratko srečanje; pomembno pa je, da ima predlagatelj (oziroma člani družine, ki mu pri tem pomagajo) med tednom možnost ohranjati nadzor nad njegovim obiskovanjem šole, šolskim delom in preživljanjem prostega časa, saj je navedeno bistveno v procesu usposobitve za samostojno življenje in delo kot tudi za zdrav psihični razvoj. Glede na prej povedano tudi ni bistveno, da ima A. pri predlagatelju slabše bivalne pogoje kot pri nasprotni udeleženki (v smislu prostora za učenje); ni ključen prostor, temveč uspešnost pri skrbi za redno delo.

7.Ne drži, da je sodišče prve stopnje le pavšalno obrazložilo, čemu ni sledilo pri zagovorniku podanemu mnenju A. Pojasnilo je, da na mnenje ni vezano, temveč mora odločitev opreti na vsa v postopku ugotovljena dejstva. Navedeno drži; otrok ima v skladu s konvencijskimi pravicami in domačimi pravnimi podlagami pravico izraziti mnenje, to je, biti slišan. Ta pravica je bila A. omogočena. Ker pa je dolžnost sodišča, da odloči v otrokovo največjo korist, njegovi želji ni moglo slediti.

8.Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z drugo točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

9.V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Po prostem preudarku (101. člen ZNP-1), upoštevajoč naravo zadeve (postopek za varstvo koristi otroka), je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. IV Cp 2860/2017, z dne 25. 1. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 137, 141

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.