Jedro

Omogočen ji je bil tako imenovan vikend zapor, kar ji je prav tako omogočalo opravo določenih del, vendar obsojenka teh možnosti ni izkoristila in ni opravila niti ene ure dela v splošno korist, ob tem pa se je kljub temu, da je vedela, da je dolžna sodišču sporočiti tudi kakršnokoli spremembo bivališča, tudi izmikala sprejemanju poštnih pošiljk in pisanj tako, da so bili neuspešni celo poskusi vročanja preko policije.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojene T.Z. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojena T.Z. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se obsojenki T.Z. enotna kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi, opr. št. I K 16741/2016 z dne 6. 12. 2017 in ki je postala pravnomočna in izvršljiva 23. 1. 2018, v celoti izvrši. S citirano sodbo prvostopnega sodišča je bilo namreč odločeno, da se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist v trajanju 840 ur, ki jih mora obsojenka opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe, ki je sicer postala pravnomočna in torej tudi izvršljiva 23. 1. 2018, kar pomeni, da je rok za opravo 840 ur dela v splošno korist potekel 23. 1. 2020. Obsojenka pa do navedenega roka, pa tudi ne do datuma izdaje izpodbijanega sklepa, del v splošno korist ni opravila niti delno.

Kot je v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo že prvostopno sodišče, vzroka neizpolnitve nalog, ki izhajajo iz opravljanja dela v splošno korist, ni iskati v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojenki onemogočale opravljanje del, temveč je vzrok neizpolnitve v obsojenkinem ignorantskem in družbeno nesprejemljivem ter povsem nekritičnem odnosu, ko obsojenka kljub temu, da je imela možnost, da dela opravi in kljub temu, da je bila seznanjena tudi s posledicami neoprave dela, družbeno koristnega dela ni niti delno opravila.

2. Zoper tak sklep se je pritožila obsojenkina zagovornica, ki v pritožbi izpostavlja, da sodišče pri presoji ni upoštevalo dejstva, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso bili zgolj v sferi obsojenke in niso bili posledica njenega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog oziroma izmikanja, pri čemer bi naj sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V pritožbi se nadalje izpostavlja, da se obsojenka izvrševanju oziroma izpolnjevanju njenih nalog ni izmikala, temveč nalog ni mogla izvršiti, saj se je v času, ko bi morala naloge opraviti, nahajala v ZPKZ Ig, soočala pa bi se naj tudi s težko boleznijo v družini, po prihodu iz zavoda pa si je prizadevala tudi urediti družinsko življenje in zaposlitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in pritožbi ugodi.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Res je sicer, kot to izpostavlja pritožba, da se je obsojenka v vmesnem času nahajala tudi na prestajanju zaporne kazni (po drugi sodbi) od 12. 2. 2019 do 30. 9. 2019 v ZPKZ Ig, vendar obsojenka ne pred nastopom zaporne kazni in tudi ne po predčasnem odpusti s probacijsko enoto ni kontaktirala, ker si je, kot je to navajala tudi sama, najprej želela urediti življenje. Ob tem je obsojenka tudi delala v lokalu, ki sta ga, po lastnih navedbah, odprla s partnerjem. Delala je tudi leta 2019, delati pa je začela tudi dva meseca po odpustu iz zapora, kot je to vse sicer obširno pojasnjeno v točki 8 izpodbijanega sklepa, od koder izhaja tudi, da ji je bil od 17. 5. 2019 do 30. 9. 2019 omogočen tako imenovan vikend zapor, kar ji je prav tako omogočalo opravo določenih del, vendar obsojenka teh možnosti ni izkoristila in ni opravila niti ene ure dela v splošno korist, ob tem pa se je kljub temu, da je vedela, da je dolžna sodišču sporočiti tudi kakršnokoli spremembo bivališča, tudi izmikala sprejemanju poštnih pošiljk in pisanj tako, da so bili neuspešni celo poskusi vročanja preko policije. Navedeno pa ob razlogih navedenih v točkah 8 in 9 izpodbijanega sklepa nikakor ne daje podlage pritožbenim navedbam, da neizvršitev dela v splošno korist ni posledica obsojenkinega zavestnega ravnanja. Kar se tiče pritožbenih navedb v smeri zatrjevanja bolezni pa, kot je navedeno tudi na strani 8 izpodbijanega sklepa, pritožnica kakršnihkoli bolezni pred tem ni nikoli omenjala, tudi ne v telefonski izjavi 10. 2. 2020. 5. Glede na vse navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, ko torej pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da bi obsojenka predmetna splošno koristna dela morala in bi jih tudi lahko opravila, pa vendar tega ni storila, izključno iz razlogov, ki so bili na njeni strani (prestajanje zaporne kazni, dajanje prednosti drugim zaposlitvam, skrbi za starše, otroke …), je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

6. Pritožbeno sodišče je obsojenko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, pri čemer je upoštevalo tudi obsojenkine premoženjske razmere ter dejstvo, da bo morala na prestajanje zaporne kazni (četrti odstavek 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).