Jedro

V skladu z določbami ZUstS učinkuje odločitev Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 o ugotovitvi neskladnosti ZDavP z Ustavo le na tista pravna razmerja od tistih, ki so navedena v 11. točki obrazložitve, o katerih tudi do učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. Za odpravo pravnomočne odmerne odločbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi na podlagi kasneje izdane odločbe Ustavnega sodišča, ob upoštevanju zakonske ureditve izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP (158. člen Ustave) glede na opisane učinke odločb Ustavnega sodišča ni pravne podlage.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. ... z dne 1. 10. 2007 je Ministrstvo za finance zavrnilo zahtevo tožeče stranke za delno odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 20. 4. 2004, po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi odločitev utemelji z ugotovitvijo, da je Ustavno sodišče z odločno št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 o ugotovitvi neustavnosti Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 109/04) ugotovilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju: ZDavP) v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe (1. točka izreka). Ugotovljena neskladnost razveljavljenega predpisa (ZDavP je bil razveljavljen s 1. odstavkom 407. člena ZDavP-1) ima učinek razveljavitve, katere pravne posledice določa zakon (44. člen ZUstS). Na podlagi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Razveljavitev nima učinka za nazaj, temveč učinkuje za naprej, in sicer od naslednjega dne po objavi odločbe oziroma po poteku roka, ki ga določi sodišče. Odločitev Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona torej ne more učinkovati za nazaj, kar je v skladu z ustavnim načelom 1. odstavka 155. člena Ustave, ki govori o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Odločba Ustavnega sodišča, sprejeta na seji dne 23. 9. 2004, je začela učinkovati v skladu s 43. členom ZUstS naslednji dan po objavi. V skladu z 2. točko izreka odločbe in 44. členom ZUstS se posledice ugotovljene neskladnosti odpravijo v postopkih, če do 9. 10. 2004 o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Prvostopna odločba je bila zavezancu vročena 22. 4. 2004, nanjo se ni pritožil, dokončna in pravnomočna je postala 25. 5. 2004. O zadevi je bilo pred dnevom objave odločbe Ustavnega sodišča že pravnomočno odločeno. Posledice z ustavno odločbo ugotovljene neskladnosti se zato na odmerno odločbo, katere delna odprava se predlaga, po presoji drugostopnega davčnega organa ne raztezajo. Razveljavljeni predpis se ne more uporabiti za pravno razmerje, ki je nastalo pred dnevom objave odločbe Ustavnega sodišča, ker je do tega dne o njem že bilo pravnomočno odločeno. (Tako tudi npr. sodba Vrhovnega sodišča III Ips 163/99 z dne 8. 12. 1999). Res je tudi, da Ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da se posledice odpravijo v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, vendar ta opredelitev predvsem določa okvir uporabe, primere, ko je razveljavljeni zakon glede na prehodno določbo ZDavP-1 v zvezi z ugotovitvijo o neskladnosti z ustavo, še lahko vplival na položaje strank, pod pogojem seveda, da postopki na dan uveljavitve odločbe ustavnega sodišča še niso bili pravnomočno zaključeni.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da ugodi zahtevku tožnika ter odločbo Davčnega urada A. z dne 20. 4. 2004, v delu glede zamudnih obresti odpravi, podrejeno pa, da ob odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje do plačila. - Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne (3. odstavek 1. člena ZUstS). So dokončne; Ustavno sodišče obrazložitev izdanih odločb ne dopolnjuje (15. točka sklepa Ustavnega sodišča, št. U-I-53/96 z dne 19. 12. 1996, neobjavljeno). Imajo učinke splošnega pravnega akta (točka 6 sklepa US, št. Up-271/98 z dne 28. 10. 1998, neobjavljeno). Glede na navedeno je dolžnost vseh državnih organov, da v tožnikovi zadevi takoj izvršijo ustavno odločbo v skladu z njenim besedilom. Nasprotovanje ustavnopravni odločitvi je kršitev načel pravne države. Z besedilom 11. točke ustavne odločbe št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 je Ustavno sodišče obrazložilo način izvršitve te odločbe (2. točka izreka). Obrazložilo je, da bodo na podlagi navedenega načina izvršitve odločbe posledice ugotovljene neustavnosti odpravljene v vseh postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1, to je dne 21. 5. 2004, še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. Tožnikova zadeva je bila dne 21. 5. 2004 v teku, zato sodi, glede na odločitev Ustavnega sodišča, med postopke, v katerih se bodo morale odpraviti posledice ugotovljene neustavnosti. Upravni organ druge stopnje - tožena stranka pa nima pristojnosti razlagati določb Ustavnega sodišča drugače, kot to izhaja iz citiranih določil ustavne odločbe, temveč jo je dolžan izvršiti. S tem, ko odločbo Ustavnega sodišča razlaga drugače, kot to izhaja iz njenega izreka v zvezi z 11. točko obrazložitve, in sicer tako, da tožniku ne glede na dejstvo, da je bila njegova zadeva v teku dne 21. 5. 2004, ni priznal pravice do odprave posledic neustavno naloženih zamudnih obresti, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V 10. točki obrazložitve svoje odločbe je Ustavno sodišče obrazložilo, da je svojo odločitev oprlo na ugotovljeno neskladnost zakona z 2. členom Ustave RS - načelo pravne varnosti. V 12. točki obrazložitve je obrazložilo, da je sprejelo to odločbo na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS. Ustavno sodišče RS ima v primerjavi z drugimi sodišči, ki izvršujejo sodno funkcijo, posebne pristojnosti. Iz ustavno opredeljenega položaja izhaja pooblastilo ustavnemu sodišču, da pri izvrševanju svojih pristojnosti s pravno obvezujočimi učinki razlaga ustavne odločbe. Določba 2. odstavka 40. člena ZUstS Ustavno sodišče pooblašča, da, kadar je to potrebno, določi, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način. 40. člen ne določa pogojev, ki bi za uporabo te določbe morali biti izpolnjeni, ampak je ta prepuščena vsakokratni presoji Ustavnega sodišča (tč. 9 in 10 odločbe US, št. U-I-163/99 z dne 23. 9. 1999). Drugostopni organ je s svojo odločitvijo kršil določbo 40. člena ZUstS. V postopku prisilne izterjave so bile na podlagi odločbe, katere delno odpravo predlaga, protiustavno naložene zamudne obresti za čas do izdaje davčne odločbe z dne 20. 4. 2004 prisilno izterjane, kakor tudi nadaljnje zamudne obresti na navedeno glavnico zamudnih obresti do dneva njene izterjave. Izterjava protizakonito naloženega dolga iz naslova zamudnih obresti je protizakonita. Tudi nadaljnje zamudno obrestovanje navedenega dolga ni dopustno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča določa ZUstS. Če je zakon prenehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice neustavnosti, lahko Ustavno sodišče ugotovi, da ni bil v skladu z ustavo (47. člen ZUstS). Taka odločitev ima, ob smiselni uporabi 43. in 44. člena istega zakona, učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Razveljavitev po navedenem ne daje podlage za poseganje v že pravnomočne odločbe. Odprave zakona pa ZUstS, skladno z določbo 161. člena Ustave, ne dopušča. Odločba Ustavnega sodišča ima po navedenem vendarle omejen retroaktivni učinek - učinkuje tudi na še nepravnomočno rešena razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je odmerna odločba postala pravnomočna že pred začetkom učinkovanja ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča o neskladnosti ZDavP z Ustavo. Ustavno sodišče je sicer v 2. točki izreka ugotovitvene odločbe, na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS odločilo, da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 začnejo teči zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. S tem je določilo le način izvršitve, s katero pa, tudi po presoji sodišča, ni poseglo v učinkovanje odločbe, kot je to določeno v ZUstS. Ob upoštevanju z zakonom predpisanih pravnih posledic odločb Ustavnega sodišča 2. točke izreka tudi v zvezi z 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, ni mogoče razumeti drugače, kot jo razume tožena stranka, namreč, da bodo posledice ugotovljene neustavnosti odpravljene v postopkih, ki se po določbi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ustavno neskladnega ZDavP. To pa so lahko le tisti postopki, ki na dan uveljavitve ZDavP-1 niso bili pravnomočno končani. Odločitev pa, kot že navedeno, skladno z določbami ZUstS, učinkuje le na tista pravna razmerja od navedenih, o katerih tudi do učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno.

Tožbeni očitek, da tožena stranka nepooblaščeno razlaga odločbo Ustavnega sodišča, ni utemeljen. Že odločanje o utemeljenosti ugovora napačne uporabe materialnega zakona namreč terja presojo, ali se pravne posledice odločbe Ustavnega sodišča, na katero se zahtevek stranke opira, raztezajo tudi na odločbo, katere odprava se uveljavlja.

Za odpravo pravnomočne odmerne odločbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi na podlagi kasneje izdane odločbe Ustavnega sodišča, ob upoštevanju zakonske ureditve izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP (158. člen Ustave) glede na opisane učinke odločb ustavnega sodišča po navedenem tudi po presoji sodišča ni pravne podlage.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.