Jedro

Od stroškov, ki bremenijo stvar kot celoto, je treba razlikovati individualne stroške posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, pa čeprav gre za delovanje, ki je povezano z uporabo stvari v solastnini. Stroški elektrike, RTV in komunalnih storitev ne spadajo med bremena skupne stvari v smislu navedene določbe, saj gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker navedene storitve koristijo oziroma uporabljajo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo nazadnje zneska 4.614,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zneska 241,33 EUR od 31. 12. 2012 dalje do plačila, od zneska 793,88 EUR od 31. 12. 2013 dalje do plačila, od zneska 811,34 EUR od 31. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 817,67 EUR od 31. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 774,91 EUR od 31. 12. 2016 dalje do dneva plačila, od zneska 1.175,85 EUR od dne 30. 6. 2018 dalje do dneva plačila, zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev njenih pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo toženi stranki povrniti v korist proračuna Republike Slovenije na opredeljen račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Brezplačno pravno pomoč, pravdne stroške v višini 1.675,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožnica po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev ustavnih pravic ter kršitev določb EKČP. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno ukvarjalo z ugotavljanjem, kdo od pravdnih strank je v spornem obdobju nepremičnino, ki je v solasti pravdnih strank vsakega do 1/2 uporabljal za dokazovanje utemeljenosti toženčevega ugovora, da on ni dolžan plačevati nobenih stroškov uporabe. Ugotavljanje uporabe nepremičnine je pomembno zgolj za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka nad polovico, nad zneskom 2.307,49 EUR, ne pa za presojo utemeljenosti toženčevega ugovora, da ni dolžan plačati ničesar. Plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe (med katere sodijo tudi vtoževani stroški elektrike, komunalnih storitev in RTV naročnine, že po zakonu, po 68. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ, namreč bremeni njene lastnike, ne glede na to, kdo je dejansko uporabnik prostora, takšno stališče zavzema tudi sodna praksa (VSL I Cpg 109/2016, VSL II Cpg 85/2015, I Cpg 462/2010, II Cp 861/2011, I Cpg 165/2012). Izpodbijana sodba smiselno ugotavlja, da je toženec v spornem obdobju uporabljal predmetno nepremičnino in je povzročal stroške, vendar zaključuje, da jih ni povzročil izključno on, kar narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku vsaj do polovice na podlagi navedene zakonske določbe. Materialnopravna določba 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je zmotno uporabljena zato, ker prvič toženec v predmetnem postopku ni zatrjeval, da je tožnica to, kar vtožuje, plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna plačati, ravno nasprotno, toženec je zatrjeval, da je ona to bila dolžna plačevati, na drugi strani pa je tožnica smiselno zatrjevala, da je plačevala zato, da bi se izognila sili. Izpovedala je, da če ne bi plačevala, bi se ji usedli na pokojnino, toženec bi ostal brez vsega, ostal bi brez elektrike in vode. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je nejasna, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Jasno je, da v primeru, če tožnica vtoževanih stroškov ne bi plačevala, bi dobavitelji te stroške od tožnice prisilno izterjali (se ji bi usedli na pokojnino). Tožnica z ugovorom, da je tudi toženec solastnik nepremičnine in da samo on uporablja nepremičnino, zagotovo ne bi uspela v razmerju do dobaviteljev. Nadalje je vsakemu znano oziroma je splošno znano dejstvo, da bi v primeru neplačevanja elektrike sledil odklop elektrike in v primeru neplačevanja vode, komunalnih storitev tudi prekinitev dobave vode. Zaključek izpodbijane sodbe, da dejstvo, da bi toženec ostal brez vsega, tožnice ″ne bi prizadelo″, je žaljiv, absurden in ne temelji na ničemer. Preprečitev izklopa elektrike in vode bolnemu bratu je bila moralna dolžnost tožnice, nikakor pa ni njena moralna dolžnost plačevati njegove stroške oziroma stroške, ki nastajajo z njegovo uporabo njegove nepremičnine, kot to zmotno zaključuje izpodbijana sodba. Zmotno je uporabljena tudi določba 192. člena OZ, saj plačevanje življenjskih stroškov, stroškov bivanja, uporabe nepremičnine drugemu solastniku, četudi je brat in v slabšem zdravstvenem stanju, ni naravna obveznost ali moralna dolžnost njegove sestre, tožnice, pač pa je bila njena naravna obveznost in moralna dolžnost, da prepreči, da bi mu izklopili elektriko in vodo, glede na dejstvo, da to bolnik potrebuje. Pritožba izpostavlja, da je zahtevek na temelju 197. člena OZ, ki bi ga sodišče v konkretnem primeru moralo uporabiti kot relevantno pravno podlago, mogoč le tedaj, ko tožnica ve, da plačuje tuj dolg. Izpodbijana sodba v 20. točki obrazložitve tudi navaja ″da se je glede na izvedene dokaze izkazalo, da je imela tožnica sicer možnost urediti plačilo predmetnih storitev na toženčevo ime, pa tega ni storila, niti ni želela storiti″, pa ne pove, kateri izvedeni dokazi ponujajo takšen zaključek in se zato sodbe v tem delu ne da preizkusiti in je tudi ni mogoče argumentirano grajati. V tem delu je dejansko stanje tudi zmotno ugotovljeno. Tožnica zagotovo ni imela nobene možnosti in je še sedaj nima, urediti plačilo predmetnih storitev na toženčevo ime. Če je sodišče imelo v mislih, da bi tožnica lahko pri dobavitelju električne energije, pri dobavitelju komunalnih storitev in pri RTV naročila, naj računi in položnice glasijo na toženčevo ime, in da če ti računi ne bi bili plačani, da bi dobavitelji izvršbo vložili samo zoper toženca, potem je takšen zaključek zmoten, saj posamezni solastnik na zakonsko obveznost, da je dolžan nositi stroške uporabe v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža, z enostranskim ravnanjem ne more vplivati, ima le možnost skleniti z drugimi solastniki sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov (tako npr. VSL II Cp 861/2011 in VSL II Cp 2873/2015). V konkretnem primeru tožnica z enostranskim ravnanjem brez soglasja toženca ni mogla urediti računov in položnic na toženčevo ime, je pa to poskušala, saj sodba ugotavlja, da sta se toženec in tožnica dogovarjala o tem, vendar nista nikoli nič dorekla in sicer zaradi nestrinjanja toženca oziroma ker toženec tega ni hotel. To je potrdila tudi priča V. V., sodišče pa tudi povsem spregleda trditev toženca, ko je bil zaslišan kot stranka, da si je sam poskušal urediti naročnino za stroške na sebe, pa za to potrebuje soglasje tožnice. Zgrešena, zmotna življenjsko in izkustveno nesprejemljiva in nelogična je teza izpodbijane sodbe, da torej ni šlo za poziv tožencu, da tudi on plačuje stroške, ampak zgolj za to, da bi on prepisal svoj delež na enega od sorodnikov. Izrecno izražanje nestrinjanja tožnice s plačevanjem stroškov za toženca in nesporočilo tožnice, da bo plačane stroške zanj zahtevala nazaj, ni razlog, zaradi katerega bi se lahko toženec izognil svoji zakonski dolžnosti iz 68. člena SPZ. Pogoj za slednje bi bil le ta, če bi toženec dokazal, da je obstajal dogovor med solastnikoma o prevzemu vseh bremen solastne nepremičnine s strani tožnice (tako npr. tudi VSL I Cp 660/2016). Tožničin zahtevek za povračilo 1/2 stroškov, ki jih je plačala, temu pa sodišče verjame, je utemeljen. Drugačna odločitev v izpodbijani sodbi odstopa od uveljavljene sodne prakse, poleg zgoraj opisanih kršitev pomeni tudi kršitev tožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic in njene pravice do poštenega sojenja iz EKČP. Pritožbeno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa pomenijo tudi kršitev tožničine ustavne pravice do neučinkovitega pravnega sredstva. Stališče sodišča prve stopnje je bilo, da je tožničin zahtevek utemeljen, saj sicer ne bi opravljalo poizvedb pri dobaviteljih o tem, kdo je plačal stroške in koliko teh stroškov je bilo plačanih in ne bi izvajalo dokazov, ki se nanašajo na višino zahtevka. S slednjim je zavajalo tožnico, kar je v nasprotju s pravili poštenega sojenja. Poleg navedenega je uporabilo v izpodbijani sodbi tudi drugačno pravno podlago, kot jo je napovedalo na glavni obravnavi 9. 10. 2018, v izpodbijani sodbi pa je tudi navedlo dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala. Sodišče je tožnico postavilo v položaj popolnega presenečenja, kar je kršitev pravil poštenega postopka in poštenega sojenja. Utemeljen pa je tožbeni zahtevek tudi za povračilo ostale polovice plačanih stroškov. V izpodbijani sodbi je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V 1. točki obrazložitve je povzetek tožbe, da je tožnica od odselitve dalje uporabljala sobo v srednjem delu hiše, souporabljala kuhinjo, kopalnico in WC, v tožbi pa je navajala, da je tožnica do odselitve uporabljala sobo v sredinskem delu hiše, souporabljala kuhinjo, kopalnico in WC. V izpodbijani sodbi je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnica po izselitvi še uporabljala predmetno stanovanjsko hišo in soustvarjala oziroma povzročala vtoževane stroške. Pritožba poudarja, da četudi bi se tožnica vsakodnevno preoblekla v hiši in zalila rože, ta opravila ne ustvarjajo nobenih stroškov, ampak prispevajo k vzdrževanju hiše. Ženska oblačila, likalnik in tudi vsa ostala oprema je ostala v predmetni hiši v takšnem stanju, kot jo je tožnica zapustila, ko se je odselila. Tako je izpovedala tožnica in V. V., ostale priče pa v hišo niso hodile in tudi ne hodijo. Pritožba nato delno izpostavlja izpovedi posameznih prič S. J., U. V., P. M., J. V., I. Š. in D. S., in navaja, da izpovedi prič niso skladne, kot to zmotno navaja sodba. Tožnica je vse stvari, tudi nekaj oblačil in gospodinjske stroje oziroma male gospodinjske aparate (vključno z likalnikom) po svoji odselitvi pustila v predmetni hiši, saj jo je toženec nagnal, ji grozil in očital, da krade, zato tudi ni upala nič vzeti iz hiše. O slednjih trditvah tožnice izpodbijana sodba molči, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje v 18. točki izpodbijana sodba zaključuje, da tožnica prihaja k predmetni hiši zaradi hidrometeorološke postaje in da hišo kot dober gospodar vzdržuje in počisti, s tem pa po mnenju sodišča povzroča določene stroške. Vsak lastnik nepremičnine je dolžan to nepremičnino vzdrževati z rednim vzdrževanjem, to je vsaj občasnim čiščenjem lastnik zmanjšuje stroške in ne obratno. Izpodbijana sodba po navedbi pritožbe molči o relevantnih trditvah tožnice, da se je iz hiše morala odseliti zaradi groženj in grdega ravnanja toženca, zato je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega pa je dejansko stanje v tej smeri neugotovljeno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj izpodbijana sodba te trditve šteje kot ″povsem brezpredmetne″. Če solastnik krši pravico uporabe drugemu solastniku s protipravnim ravnanjem, je slednji upravičen do obligacijsko pravnega varstva po 198. in 190. členu OZ, ne glede na pravico do odškodnine. Tožnica je zatrjevala vse predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti za škodo, ki je v polovici stroškov za uporabo hiše, ki odpadejo nanjo. Tožnica se ni samovoljno odselila, ampak je bila v to prisiljena zaradi groženj in grdega ravnanja, stroške za hišo pa je kot solastnica še vedno morala plačevati. Zato ji je te stroške kot škodo zaradi prisilne izselitve in nemožnosti uporabe svoje nepremičnine, v obsegu kot se nepremičnina običajno uporabljala, dolžan povrniti toženec, vendar se z navedenim izpodbijana sodba ne ukvarja, zato je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob pravilni odločitvi o glavni stvari bi bilo potrebno tožencu naložiti v plačilo tudi vse pravdne stroške tožnice in je posledično zmotna in nepravilna tudi odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi. Kot podredno pa pritožba še navaja, da so tožencu priznani tudi nepotrebni stroški, to je tisti stroški, ki se po sodni praksi strankam nikoli ne priznajo, ker je uveljavljeno stališče, da so ti stroški zajeti v storitvi. Gre za stroške: 150 točk za nagrado za konferenco, 80 točk za dopisa in vabila stranki in 50 točk za pregled listin. Vsa ta opravila so zajeta v storitvi odgovora na tožbo in storitvi pripravljalnih vlog, ki tudi v takšnem številu, kot so bile tožencu priznane, niso bile potrebne. Toženec se je namreč v teh pripravljalnih vlogah zgolj ponavljal. Glede na navedeno tožnica po svoji pooblaščenki predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži tožniku (op. očitno prav tožencu) v plačilo tudi zaznamovane pritožbene stroške tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zoper toženca, s katerim je zahtevala plačilo po zadnje postavljenem zahtevku zneska 4.614,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, opredeljenimi v tožbenem zahtevku. Glavnična terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka, predstavlja stroške komunalnih storitev v obdobju od septembra 2012 do vključno maja 2018 v znesku skupno 1.835,10 EUR, RTV naročnine za obdobje od septembra leta 2012 pa vključno do junija 2018 v skupnem znesku 890,02 EUR ter stroške elektrike od septembra 2012 do vključno maja 2018 v skupnem znesku 1.889,86 EUR, za katere tožnica trdi, da jih je kot solastnica nepremičnin do 1/2 celote parc. št. ... 62/1, ... 62/2, ... 41, ... 42, ... 45 in ... 46, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo, stoječo na parceli 62/1, k.o. 1229 P. z ohišnico ter zemljišči okoli hiše, plačala dobaviteljem, ker pa zadnjih pet let v stanovanjski hiši po tožbenih trditvah ne živi, iz nje pa je odselila v strahu pred tožencem, ki ji je grozil in jo iz hiše nagnal, od toženca, ki je solastnik predmetnih nepremičnin do 1/2, nepremičnino pa uporablja in koristi ter uživa po tožbenih trditvah sam, stroškov pa noče plačevati, zahteva povrnitev teh stroškov v celoti, z opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec je tožbenemu zahtevku in navedbam tožnice nasprotoval. 6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo v obrazložitvi sodbe in ob v dokaznem postopku izvedenih dokazih, zaključilo, da je tožencu uspelo dokazati, da je tožnica tudi po izselitvi še vedno prihajala v hišo, jo uporabljala in tudi soustvarjala oziroma povzročala vtoževane stroške in ji ni uspelo dokazati, da jo je uporabljal izključno toženec1 . Obrazložilo je, da ker bi tožnica že primarno glede na določbo 68. člena SPZ lahko terjala od toženca zgolj polovico stroškov glede na njegov idealni delež, po oceni sodišča pa je tožencu uspelo izkazati, da je tožnica dejansko še vedno prihajala v predmetno hišo in jo tudi uporabljala ter tako tudi sama prispevala k nastanku vtoževanih stroškov, je ocenilo, da višina le-teh v tožbenem zahtevku ni utemeljena. Zaključilo je, da tožnica tožencu ni izrecno izrazila nestrinjanja in mu s pridržkom sporočila, da bo plačilo zahtevala nazaj, zaradi česar tudi glede na določbo 191. člena OZ nima pravice zahtevati nazaj vračila stroškov, za katere je vedela, da jih sama ni dolžna plačati2. Ob uporabi določbe 192. člena OZ pa je nadalje obrazložilo še, da je glede na to, da je tožnica sama izpovedala, da je predmetne stroške poravnala ravno zato, da toženec, ki je hkrati tudi njen brat, ne bi ostal brez vsega, povsem življenjsko sprejemljivo in pričakovano, da sorodniki skrbijo za dobrobit svojih bližnjih in ker je toženec izkazal tudi svoje slabše zdravstveno stanje in s tem posledično težjo samooskrbo, se je po oceni sodišča ravnanje tožnice izkazalo ravno kot izpolnitev njene moralne dolžnosti do svojega bližnjega sorodnika3. Zato je tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrnilo.

7. Pritožba utemeljeno graja zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, ki ga je sodišče prve stopnje oprlo na 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Kot izhaja iz tožbenih trditev tožnice, ki jih toženec ni prerekal, je tožnica zatrjevala, da je stroške elektrike, komunalnih storitev in RTV v zgoraj že navedenem in vtoževanem obdobju plačala zato, ker so računi dobaviteljev za navedene storitve glasili na tožnico kot naslovnico, toženec pa v navedbah v odgovoru na tožbo tudi sam navaja, da je tožnica sama sklenila pogodbe ter uredila dobavljanje položnic na svoje ime pri dobavitelji O d.o.o., RTV Slovenija in Elektro ... energija d.o.o. Tožnica je navajala, da je te stroške plačala v izogib izklopu vode, elektrike in TV priključka. Sodišče prve stopnje je povzelo tudi njeno izpovedbo, ko je bila kot stranka zaslišana v dokaznem postopku, da je vtoževane stroške poravnala iz razloga, ker bi se sicer ″usedli na njeno pokojnino″, toženec pa bi ostal brez elektrike in vode. Glede na navedeno je pritrditi pritožbi, da je tožnica stroške glede na to, da je bila po neprerekanih trditvah sama zavezanka proti dobaviteljem, le-te morala plačevati v izogib izklopu vode, elektrike in TV priključka, pa tudi v izogib prisilni izterjavi zoper njo, ki bi neplačilu sledila. Ob obrazloženem je tako zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi določbe 191. člena OZ tožničin zahtevek ni utemeljen, saj obrazloženo utemeljuje sklep, da je bila dobaviteljem stroške kot edina zavezanka proti njim dolžna plačati, da bi se izognila sili. Pritrditi pa je ob tem tudi pritožbi, da sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo zaključka, da se je glede na izvedene dokaze izkazalo, da je imela sicer tožnica možnost urediti plačilo predmetnih storitev na toženčevo ime, pa tega ni storila niti ni želela storiti. Iz razlogov sodišča prve stopnje4, pa nenazadnje tudi izhaja, da do dogovora (sporazuma) glede plačevanja stroškov med pravdnima strankama kot solastnikoma nepremičnin ni prišlo, ki bi bil lahko podlaga tudi za drugačno zavezo glede plačevanja stroškov proti dobaviteljem predmetnih storitev.

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja tudi zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da se je ravnanje tožnice (op. plačevanje stroškov) izkazalo kot izpolnitev njene moralne dolžnosti do brata kot bližnjega sorodnika, ki ga je oprlo na 192. člen OZ5. Po 192. členu OZ ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost. Načelno sicer ne gre oporekati stališču sodišča prve stopnje, da je potrebno poskrbeti za dobrobit svojih bližnjih. Vendar pa zgolj razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, da je toženec izkazal svoje slabše zdravstveno stanje in s tem posledično težjo samooskrbo, brez da bi bilo na primer zatrjevano in ugotovljeno tudi njegovo premoženjsko stanje, ki mu ne bi omogočalo plačila stroškov, pri čemer ni prezreti med pravdnima strankama nespornega dejstva, da je toženec do polovice solastnik nepremičnin, ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica povračila stroškov, ki jih je po ugotovitvi sodišča prve stopnje plačala, od toženca, ki je njen brat, ne bi smela zahtevati, ker da gre za izpolnitev njene moralne dolžnosti. Tudi sicer pa se toženec na to, da gre za izpolnitev moralne dolžnosti tožnice, ni skliceval niti tega zatrjeval. 9. Ob razlogih sodišča prve stopnje in ob pritožbenih navedbah je nadalje pojasniti, da materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka glede na njegovo vsebino predstavlja določba 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi, ki jo kot pravno podlago med drugim sicer tudi navaja sodišče prve stopnje in ne določba 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Stroški in bremena, na katere se nanaša zakonska določba 68. člena SPZ6, so stroški, ki se morajo nanašati na stvar kot celoto, sem pa ne štejejo stroški in bremena, ki so individualno povezani s posameznim solastnikom in njegovim lastnim delovanjem. Zato je od stroškov, ki bremenijo stvar kot celoto, treba razlikovati individualne stroške posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, pa čeprav gre za delovanje, ki je povezano z uporabo stvari v solastnini7. Ob navedenem tako stroški elektrike, RTV in komunalnih storitev ne spadajo med bremena skupne stvari v smislu navedene določbe, saj gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker navedene storitve koristijo oziroma uporabljalo, zato se tudi stroškovno breme med solastniki porazdeli glede na dejansko uporabo stvari. Takšno stališče podpira pravna teorija8 in ga zastopa tudi sodna praksa9. 10. Ob zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih je torej sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago pravdnih strank, na katero je pri presoji utemeljenosti zahtevka vezano, ob izvedenih dokazih utemeljeno presojalo nasprotujoče navedbe pravdnih strank glede uporabe nepremičnine10. 11. Utemeljenost tožbenega zahtevka je torej potrebno presojati po določbi 190. člena OZ in v okviru trditvene podlage pravdnih strank11, pri tem pa upoštevati, da se sicer domneva, da solastnik nepremičnino uporablja v obsegu, ki ustreza njegovemu solastnemu deležu (v konkretnem primeru vsak 1/2), solastnik, ki pa trdi drugače, pa mora to dokazati. Ker pa je potrebno upoštevati obogatitveno naravo tožbenega zahtevka, za presojo zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pravno podlago predstavlja določba 193. člena OZ.

12. Vendar pa sodišče prve stopnje glede na to, da je zahtevek v celoti zavrnilo iz zgoraj že obrazloženo nepravilnih razlogov, oprtih na določbi 191. in 192. člena OZ, presoje utemeljenosti zahtevka upoštevajoč zgoraj navedena materialnopravna izhodišča ni v celoti opravilo. Ob nespornih dejstvih, da sta pravdni stranki solastnika predmetnih nepremičnin, tudi stanovanjske hiše, v kateri toženec tudi živi, ni pojasnilo zaključka o neutemeljenosti terjatve po višini v celoti12, v ničemer se ni opredelilo do po tožencu uveljavljenem ugovoru zastaranja terjatve, kot tudi ne do vseh ugovorov toženca, ki se nanašajo na višino terjatve, tudi glede zatrjevanega delnega plačila terjatve po tožencu.

13. Sodba sodišča prve stopnje glede na to, da temelji na napačni materialnopravni podlagi (določbah 191. in 192. člena OZ), ob zgoraj vsem obrazloženem tako nima vseh potrebnih dejanskih ugotovitev in s tem tudi ne razlogov o vseh pravno pomembnih dejstvih, potrebnih za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dejansko stanje in s tem potrebna pravno odločilna dejstva zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila popolno ugotovljena in obrazložena. Zato je potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (354/1. in 355/1. člen ZPP). Ker gre ob zgoraj obrazloženem za več materialnopravnih vprašanj, ki so povezana tudi z ugotovitvijo za to potrebnih dejstev, ki zadevajo tako temelj, kot višino tožbenega zahtevka, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni obravnavalo, ugotavljalo in se o njih opredelilo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da bo glede na okoliščine primera in naravo stvari te pomanjkljivosti lažje odpravilo sodišče prve stopnje, ki bo navedene pomanjkljivosti lahko odpravilo ob izvedenem dokaznem postopku, ki zajema poleg listinskih tudi neposredno izvedene dokaze, že z novo izdajo in izdelavo sodbe, upoštevajoč pri tem tudi, da bi sodišče druge stopnje v nasprotnem primeru moralo več med pravdnima strankama spornih pravno pomembnih dejstev ugotoviti prvič. Pravdni stranki tako tudi ne bosta prikrajšani za pravico do pritožbe, glede na to, da je bila tožba vložena septembra 2017, pa s takšno odločitvijo strankama tudi ne bo kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ki bi pretehtala nad pravico do pritožbe.

14. O utemeljenosti tožbenega zahtevka bo moralo sodišče prve stopnje tako ponovno odločiti, izhajajoč iz že navedenih materialnopravnih izhodišč. Upoštevajoč trditveno podlago in izvedene dokaze bo moralo ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva in se opredeliti do navedb obeh pravdnih strank ter ugovorov toženca, zato se pritožbeno sodišče podrobneje do ostalih pritožbenih navedb v tej odločbi ni opredeljevalo.

15. Ponovno bo moralo odločiti tudi o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je stroškovna odločitev odvisna od končnega uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Pri priznanju potrebnih pravdnih stroškov pravdnih strank bo moralo upoštevati določbo 155. člena ZPP in pravdnima strankama priznati le za pravdo potrebne stroške, kar velja tudi za odvetniške stroške zastopanja, na kar opozarja pritožba, pri čemer bo moralo upoštevati Odvetniško tarifo in tudi Zakon o odvetništvu.

16. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi določbe 165/3 ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK : Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj točke 16, 17, 18 izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj zlasti 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Po določbi 68. člena SPZ stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. 7 Primerjaj: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, PF Univerze v Mariboru, Ljubljana, 2016, dr. Miha Juhart, komentar k členu 68, stran 440. 8 Primerjaj SPZ s komentarjem,, Ur. l. RS, PF Univerza v Ljubljani, PF Univerza v Mariboru, Ljubljana, 2016, dr. Miha Juhart, stran 440. 9 Primerjaj npr. odločbe VSL II Cp 169/2013, VSL I Cp 2041/2013, VSC Cp 206/2018. Iz sodnih odločb, ki jih pri sklicevanju na 68. člen SPZ izpostavlja pritožba, VSL I Cpg 109/2016 in v njej navedene, ne izhaja, da obravnavajo razmerje med solastniki, kot je primer v obravnavani zadevi. 10 Primerjaj točke od 15 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Primerjaj člen 7/1 in 212 ZPP. 12 Primerjaj 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.