Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ko je na glavno obravnavo vabilo le pooblaščenca tožnice, ne pa tudi tožnice.

Izrek

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 11.10.1999 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep z dne 16.9.1999 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 16.9.1999 štelo tožbo za umaknjeno, ker je ugotovilo, da so ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka. S sklepom z dne 11.10.1999 pa je zavrnilo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje, ker ni pristopila na glavno obravnavo dne 16.9.1999. Ugotovilo je, da tožnica ni zamudila narok iz opravičenega razloga.

Tožnica je zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 16.9.1999, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper ta sklep in pritožbo zoper sklep z dne 11.10.1999 o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V obeh pritožbah predlaga, da pritožbeno sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje in ugodi pritožbama ter izpodbijana sklepa v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje.

Pritožbi utemeljuje s tem, da sodišče na glavno obravnavo dne 16.9.1999 ni vabilo tožnice, temveč le njenega pooblaščenca, čeprav je v tožbi predlagala njeno zaslišanje. Nepopolno in zmotno je ugotovilo dejansko stanje, ko kljub sporočilu pooblaščenca o zamudi, ker je istočasno zastopal v drugi odmevni kazenski zadevi pri sodišču v Celju in da se začasno odloži začetek glavne obravnave, tega ni štelo za dovoljenje, da se opravi obravnava, kljub njegovi trenutni odsotnosti. Tožničin pooblaščenec je naknadno pristopil na sodišče po 25 minutah, vendar je to že odločilo o izpodbijanem sklepu. Tožnica meni, da niso bili podani pogoji za mirovanje postopka po 4. odstavku 209. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99).

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil v tej zadevi že dne 4.6.1998 izdan sklep o mirovanju postopka. Na glavno obravnavo dne 16.9.1999 je sodišče vabilo tožnico po njenem pooblaščencu, hkrati z opozorilom po 209. in 499. členu ZPP. To vabilo je bilo pooblaščencu vročeno dne 17.8.1999. Iz zapisnika o tej obravnavi z dne 16.9.1999 izhaja, da na obravnavo ni pristopil tožničin pooblaščenec in da je na njegovo telefonsko zaprosilo ter v soglasju s toženo stranko, sodišče preložilo začetek obravnave za 15 minut. Pooblaščenec tudi takrat ni pristopil, zato je tožena stranka predlagala mirovanje postopka in je sodišče sprejelo izpodbijani sklep o umiku tožbe na podlagi 4. odstavka 209. člena ZPP. Po stališču pritožbenega sodišča sta izpodbijana sklepa zakonita.

Pritožbena trditev, da je sodišče kršilo pravila postopka, ko na obravnavo ni vabilo tožnico neposredno ni utemeljena. Tožnica v tožbi zahteva, da ji tožena stranka izplača posamezne navedene zneske na račun premalo izplačane plače po kolektivni pogodbi dejavnosti in po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za čas od 1.4.1991 do 26.10.1995. Tožnica je tožbi priložila listinske dokaze ter kot zadnji dokaz predlagala njeno zaslišanje. Glede na vtoževano terjatev in listinske dokaze ter tudi ugovor tožene stranke o višini vtoževanih zneskov je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko na glavno obravnavo ni neposredno vabilo tudi tožnice, temveč le njenega pooblaščenca. Sporne višine plače po kolektivni pogodbi po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti z zaslišanjem strank, temveč le z izvedencem. Zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ko ni vabilo tožnico kot stranko na zaslišanje.

Tožničin pooblaščenec, kot izhaja iz podatkov v spisu ni pristopil na glavno obravnavo, čeprav je bil pravilno vabljen in tudi ne na kasneje, ko je bil na njegovo prošnjo preložen njen začetek. Razlog za odsotnost na obravnavi, ki ga navaja v pritožbi ni opravičljiv, saj mu je bilo vabilo na obravnavo vročeno že 30 dni prej, prav tako pa je tudi vedel, da ima isti dan razpisano odmevno kazensko zadevo, za katero prav gotovo ni mogel vedeti, kdaj bo točno zaključena ter bi si zato lahko priskrbel substituta za razpisano obravnavo v delovnem sporu. Navedeno pooblaščenčevo prošnjo ni mogoče šteti za predlog, da sodišče odloči v zadevi brez njegove prisotnosti, ker tega ZPP ne določa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke in ob upoštevanju dejstva, da je v tej zadevi že enkrat nastopilo mirovanje postopka, pravilno sklenilo na podlagi 4. odstavka 209. člena ZPP, da se tožba vložena z dne 4.3.1996 šteje za umaknjeno. Prav tako je pravilno sklenilo, da se zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj tožnica oziroma njen pooblaščenec nista izkazala objektivnega vzroka, ki bi jima preprečil pristop na razpisano glavno obravnavo dne 16.9.1999. Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni pogojev za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in sklenilo kot v izreku.