Jedro

Za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti se mora denarna odškodnina odmeriti glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upoštevati, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica M. d.d., M. je dolžna plačati iz naslova splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku B. M. znesek 200.000,00 SIT, tožniku A. B. pa 400.000,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1996 dalje do plačila in jima plačati pravdne stroške, odmerjene v višini 128.009,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1996 dalje, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Revizija tožene stranke v preostalem delu in v celoti revizija tožeče stranke se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, ob katerem je odločalo le o zahtevku za plačilo denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnikov kot posledice poškodbe v prometni nezgodi dne 21.12.1994, obsodilo toženo stranko na plačilo tožniku B. M. 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,400.000,00 SIT, tožniku A. B. pa 1,000.000,00 SIT od zahtevanih 2,200.000,00 SIT denarne odškodnine; v presežku pa je zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritoži obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da sta dosojena zneska primerna satisfakcija za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnikov.

Zoper tako odločitev sta obe pravdni stranki vložili pravočasni reviziji. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da sta sodišči napačno razlagali izvedeniško mnenje o poškodbah tožnikov. Noben od njiju ni utrpel izgube na telesnem in duševnem področju, zato sta sodišči neutemljeno dosodili odškodnino zaradi duševnih bolečin. Poškodbe tožnikoma niso pustile nobenih posledic in je kvaliteta njunega življenja enaka kot pred nezgodo; opravljata lahko vse dejavnosti kot pred njo. Za dosojo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podlage v medicinski dokumentaciji kot tudi ne v izvedeniških mnenjih. Sodišče druge stopnje ni pazilo na to, da dosojena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, s katerimi ni združljiva, in ne sme predstavljati obogatitve, ampak le satisfakcijo.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in hkrati tudi sama vložila pravočasno revizijo, s katero je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V svojem odgovoru in reviziji trdi, da je izvedenec podal mnenje o zmanjšani gibljivosti vratu pri obeh tožnikih in so to posledice trajnega značaja. Glede na svojo mladost bosta oba tožnika te posledice še dolgo trpela. Zato je dosojena odškodnina odmerjena kvečjemu prenizko in je ta kriterij premalo ovrednoten.

Na to revizijo tožena stranka ni odgovorila.

Obe reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (390. člen Zakona o pravdnem postopku ZPP) v izjavo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo.

Revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožeče pa ni utemeljena.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se mora denarna odškodnina odmeriti glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upoštevati, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prasko o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje izhajali iz ugotovitev izvedenca in izpovedi obeh tožnikov. Izvedenec je pri B. M. ugotovil, da ima za 3% zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice in zato manjšo zmožnost za dela v položaju z glavo skrajno navzad. Prav tako sta sodišči upoštevali izpoved tožnika, ki čuti težave v prisiljeni drži, pri dolgotrajnem sedenju, ko dela z računalnikom, pri hitrih in forsiranih gibih. Teh posledic izvedenec namreč ni izključil. B. M. mora vlagati večji napor v delo, da doseže enak uspeh kot pred nezgodo. Za A. B. je izvedenec ugotovil 5% zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice, ovirano skrajno lego glave nazaj, navzdol in pri sklanjanju, kot posledico tega pa njegovo oviranost pri vožnji avtomobila. Prav tako je oviran pri legi v nepravilnem položaju in pri vseh delih, kjer je potrebno nagniti glavo v skrajno lego. Za trditve tožnika, da ima zmanjšano grobo moč levice, da v njej čuti mravljinčenje in da ne more več igrati tenisa (ker je levičar), je izvedenec povedal, da ni poznana preiskava, ki bi natančneje kot EMG ugotovila zmanjšano funkcijo živcev na periferiji.

Na opisane dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Ob takih ugotovitvah je neutemeljena revizijska graja tožene stranke, da je kvaliteta življenja obeh tožnikov enaka kot pred poškodbo in da nista utrpela izgube na telesnem in duševnem področju. Zanesljivo je ugotovljeno, da bosta tožnika tudi trpela določene trjane posledice in to glede na njuno mladost v času poškodbe (19 in 21 let) ob pričakovanem povprečno dolgem življenju zelo dolgo.

Prav pa ima revizija tožene stranke, da sta sodišči zmotno uporabili kriterije za odmero denarne satisfakcije za pretrpljene duševne bolečine. Ob upoštevanju zgoraj navedenih meril je revizijsko sodišče ocenilo, da je primerna denarna odškodnina za vtoževano škodo B. M. 200.000,00 SIT in za A. B. 400.000,00 SIT. Tako odmerjena odškodnina je primerna težavam, s katerimi se morata tožnika soočiti, in njuni prikrajšanosti v vsakdanjem življenju, istočasno pa primerljiva z odškodninami za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, dosojenimi v podobnim primerih.

Točne so trditve revizije tožeče stranke, da so posledice pri obeh tožnikih trajnega značaja in da jih bosta trpela celo življenje, vendar pa revizija nima prav, da je zaradi tega odškodnina odmerjena prenizko in da ta kriterij ni bil upoštevan. Sodišči prve in druge stopnje sta ti okoliščini upoštevali pretirano, kar je revizijskemu sodišču ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo prej obrazloženo delno spremembo izpodbijane sodbe (1. odstavek 395. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Reviziji niti formalno opredeljeno niti vsebinsko sicer ne zatrjujeta nobene procesne kršitve.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 166. člena ZPP, in je tožena stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini, kot je s svojimi ugovori v postopku uspela, kar znaša 75% sodnih taks, kar so njeni priglašeni stroški. Tožeča stanka je v celotnem postopku uspela v višini 34,3% svojega tožbenega zahtevka in je v enakem odstotku upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki jih je priglasila in ki so bili potrebni ter v skladu z odvetniško tarifo, plačila sodnih taks pa je tožeča stranka oproščena. Tako odmerjene pravdne stroške je revizijsko sodišče pobotalo, v presežku pa naložilo v plačilo toženi stranki.