Jedro

Tudi morebitna opustitev delodajalca, da postopa po določbi 84. člena ZDR, sama po sebi ne more imeti posledic, ki pomenijo nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi nasprotovanje sindikata o nameravani odpovedi namreč ne zavezuje delodajalca, obenem pa tudi ne ustvari možnosti zadržanja učinkovanja odpovedi.

Med večje število delavcev iz 96. člena ZDR se lahko uvrščajo le delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga. Med večje število delavcev v skladu s 96. členom ZDR tudi ni mogoče šteti delavcev, s katerim delodajalec (predhodno) sklene sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je v takšnem sporazumu dogovorjena tudi posebna odpravnina.

Če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku edino in prvič vročena šele 26. 1. 2009 (šele po mesecu in pol po datumu odpovedi - kot je tožnik zatrjeval) se utemeljeno zastavlja vprašanje pravočasnosti odpovedi z datumom 12. 12. 2008 oziroma tudi vprašanje pravilnosti tega datuma, zlasti zato, ker sodišči druge in prve stopnje v zvezi z nastankom utemeljenega razloga nejasno, pa vendar opozarjata predvsem na reorganizacijo, ki jo vežeta na veljavnost novega pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (s 1. 7. 2008).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja med strankama z 12. 3. 2009, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, prijavo tožnika v obvezno zavarovanje od 13. 9. 2009 do odločitve sodišča prve stopnje, obračun plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.295,00 EUR, od tega zneska pa plačilo davkov in prispevkov, plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov postopka. Odločilo je tudi, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

2. Sodišče je presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, v skladu z rokom iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Uprava tožene stranke je dne 15. 6. 2008 sprejela novo organizacijsko strukturo s sprejemom novega pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 7. 2008, s to spremembo pa je bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto programerja 3. Tožena stranka ni prekršila prvega odstavka 84. člena ZDR, saj tožnik o tem, da je zahteval od tožene stranke, da obvesti sindikat o njegovi odpovedi, ni predložil nobenega dokaza. Vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni sporna, saj mu je bila odpoved vročena na delovnem mestu dne 26. 1. 2009, kar izhaja tudi iz vročilnice. Sodišče je presodilo, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je tožena stranka v letu 2008 beležila močan upad naročil novih projektov. Na različnih podlagah je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje več delavcem; število zaposlenih se je v obdobju od 12. 9. 2008 do 12. 3. 2009 zmanjšalo za 35 delavcev, od katerih jih je 20 podpisalo sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, 8 delavcev je samo podalo odpoved, 1 delavcu je pogodba prenehala zaradi poteka časa, 1 zaradi krivdnih razlogov, 5 delavcem pa je bila podana odpoved iz poslovnega razloga. V skladu s sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 70/2010 ne gre za odpoved večjemu številu delavcev, torej tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev, itd. Tudi nesoglasje med tožnikom in toženo stranko niso bila razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je ob odpovedi ravnala tudi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Glede zasedbe delovnega mesta vodje projekta - servis opreme I. po razpisu z dne 28. 1. 2009 tožena stranka ni kršila prednostne pravice tožnika do zaposlitve, saj se 102. člen ZDR uporablja le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, zaradi česar sodišče je sodišče navedlo, da mu ni bilo treba preverjati, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za opravljanje tega dela. Nadalje je navedlo, da tožnik teh pogoje tudi ni izpolnjeval. Neutemeljen je očitek v zvezi z zaposlitvijo H. P. Tožena stranka je z njo dne 9. 12. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je bila prej zaposlena pri toženi stranki za določen čas. Njeno delovno mesto je bilo uvrščeno v nižji tarifni razred kot delovno mesto tožnika, za zasedbo tega delovnega mesta pa je bila zahtevana za tožnika neustrezna izobrazba.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da tožnik ni dokazal, da bi zahteval, da stranka obvesti sindikat o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana pravočasno. Prenehanje potreb po delu tudi ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest; rok za odpoved začne teči od dokončne odločitve o prenehanju potreb po delu delavcev, zaradi česar je bila odpoved z dne 12. 12. 2008 pravočasna, tožniku pa je bila sicer vročena 26. 1. 2009, ker se je „vročitvi izogibal, odpoved pa učinkuje šele z vročitvijo delavcu“. Pritožbeno sodišče je soglašalo tudi s presojo sodišča prve stopnje o nepotrebnosti dela tožnika na delovnem mestu programerja 3, saj je tožena stranka od leta 2008 beležila močan upad naročil, zato je delovno mesto programerja 3 z novo sistemizacijo ukinila. To predstavlja resen in utemeljen poslovni razlog. Strinjalo se je tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej navaja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje o pravočasnosti odpovedi nimata razlogov oziroma so ti nejasni, saj iz obrazložitev ni mogoče zaključiti, kdaj naj bi začel teči šestmesečni rok za odpoved. Odpoved z dne 12. 12. 2008 je bila dejansko podana šele 27. 1. 2009, ko je bila tožniku prvič in edinkrat vročena na delovnem mestu, in sicer zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta programerja 3, kar pa je bilo storjeno s pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest, ki ga je uprava sprejela dne 15. 6. 2008, začel pa je veljati dne 1. 7. 2008. Z analizo povzetkov njegove zadnje pritožbe ugotavlja, da pritožbeno sodišče sploh ni povzelo in odločalo o njegovi zadnji pritožbi z dne 19. 1. 2012, temveč o njegovi prvi pritožbi v tej zadevi z dne 29. 10. 2010. Nadalje se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 412/2008 z dne 25. 1. 2010, kjer naj bi bilo zavzeto stališče, da z ukinitvijo delovnega mesta preneha potreba po delu delavca. To je bilo v konkretnem primeru najkasneje 1. 7. 2008 (z veljavnostjo novega pravilnika, s katerim je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno) in ne kdaj kasneje, kot je v nekem delu pavšalno in nejasno poskušalo presoditi sodišče druge stopnje. Tožnik se do tako nejasnih razlogov v točki 9. izpodbijane sodbe, ki je v nasprotju z zaključki sodišča druge stopnje v 10. točki sodbe, ne more opredeliti. Tudi ni mogoče presoditi, da bi lahko poslovni razlog nastal kasneje, torej po sprejemu oziroma veljavnosti pravilnika, npr. šele decembra 2008; takšni zaključki tudi niso podprti prav z nobenim dokazom v sodnem spisu. Uveljavlja nasprotje med razlogi sodbe, saj je sodišče prve stopnje po eni strani zaključilo, da je potreba po tožnikovem delu prenehala z ukinitvijo njegovega delovnega mesta s pravilnikom z dne 1. 7. 2008, obenem pa, da je poslovodstvo decembra 2008 sprejelo odločitev o reorganizaciji, saj je prenehala potreba po delu na njegovem delovnem mestu. Na vse to je tožnik opozoril v pritožbi, vendar se do tega pritožbeno sodišče ni opredelilo. Tudi M. K., direktor sektorja, v katerem je bil zaposlen tožnik, je izpovedal, da je tožnik postal presežek poleti 2008. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do tega, kdaj naj bi bila tožniku dejansko podana odpoved, saj datum odpovedi (12. 12. 2008) še ne pomeni, da je bila takrat podana. Tožena stranka je prvič in edinkrat poskušala vročiti odpoved tožniku 26. 1. 2009, kar izhaja tudi iz njenih navedb. Sodišče druge stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, ko je samo zaključilo, da mu je bila vročena odpoved 26. 1. 2009, ker se je vročitvi izogibal. Tega ni zatrjevala in dokazovala nobena od strank, z navedenim zaključkom pa je bila tožniku odvzeta možnost izjave. V okviru trditvene podlage tudi tožena stranka nikoli ni navedla, da bi tožniku vročila odpoved kdaj prej ali na kakršenkoli drug način; glede na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu VIII Ips 242/2009 bi bilo zato treba presoditi, da je bila odpoved podana šele 26. 1. 2009. Ta odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo tožnik povzema, je v skladu oziroma temelji tudi na odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi Up 762/03 z dne 7. 4. 2005. Nadalje navaja, da je od tožene stranke zahteval, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, kar izhaja tudi iz same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugačen dokazni zaključek sodišč druge in prve stopnje pa je v nasprotju z listinami v spisu. Tožena stranka njegovih navedb, da je zahteval mnenje sindikata, ni prerekala, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ta dejstva šteti za priznana. Zmotno je tudi stališče sodišč, da neobveščanje sindikata ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje temu, da je šlo za individualno odpoved in ne odpoved iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev. Pri tem se ne strinja z razlogi odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 70/2010 in dodatno, da je bila takšna odločitev sprejeta tudi ob drugačnem dejanskem stanju kot v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, obe sodišči pa se nista opredelili do tožnikovih navedb. Stališče sodišč druge in prve stopnje v zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča pomeni, da se določbe 96. do 102. člena ZDR uporabljajo samo za delavce, ki jim je dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi in ne tudi za tiste delavce, ki so bili predhodno sicer predvideni, da jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi po 96. členu ZDR oziroma so bili predhodno predvideni kot presežni delavci. Iz Direktive ES o kolektivnih odpustih 98/59/ES izhaja, da se nanaša na primere, ko delodajalec predvideva kolektivno odpuščanje in v nadaljevanju zahteva posvetovanje, ki mora zajeti možnosti in načine, kako se izogniti tem odpustom. Delodajalcu, ki predvideva oziroma ugotavlja večje število presežnih delavcev tudi 96. člen ZDR nalaga obveznosti izdelati program, se posvetovati s sindikatom, med drugim tudi o možnostih in načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi. Sindikat v okviru posvetovanja obvesti tudi delavce, zaradi česar je logično in življenjsko, da si bodo nekateri od njih v tem obdobju poiskali novo zaposlitev in sami odpovedali pogodbo. Ti delavci seveda ne bodo uvrščeni na seznam presežnih delavcev, ki bo vključen v program po 99. členu ZDR, vendar to ne pomeni, da njihovo delo ni bilo prej predvideno kot nepotrebno iz poslovnih razlogov. Tudi program razreševanja presežnih delavcev mora vsebovati ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, v okviru programa pa mora delodajalec tudi sam preverjati možnost zaposlitve drugje oziroma pri drugem delodajalcu. V nasprotnem primeru bi delodajalci lahko obšli določbe 96. do 102. člena ZDR, saj bi ob ugotovitvi večjega števila presežnih delavcev sami, brez programa in zakonsko določenega postopka, rešili problem večjega števila presežnih delavcev, kar ni dopustno. Tožena stranka je sama navedla, da je veliko število delavcev premestila na druga delovna mesta, kar pomeni, da jim je v skladu z 90. členom ZDR odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ponudila sklenitev novih pogodb, oziroma bi o premestitvi morala tako ravnati. Tudi premeščene delavce je zato treba šteti kot presežne. Tožena stranka je tudi priznala, da je problem presežnih delavcev reševala z odpovedmi, sporazumi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, premestitvami, torej jih je reševala na različne načine, ki bi jih morala upoštevati že v okviru odločanja o uporabi 96. člena ZDR. Odločitev sodišč v zvezi s tem tudi napačno povzema izpovedi prič T. B. in S. B. Priča T. B. je izpovedala, da so prerazporedili 13 delavcev v druge sektorje in da so delavce že dosti prej obvestili, kakšni so rezultati znotraj sektorja in da bodo šli v postopke odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato so si nekateri lahko sami poiskali novo delo, nekatere pa so prerazporedili. Do odpovedi in do sporazumov je torej prišlo na pobudo delodajalca. Tudi S. B. je izpovedal, da so delavca že predhodno seznanili, da bo prišlo do zmanjšanja zaposlenih in jim je bila ponujena roka glede mehkega reševanja tako, da je prišlo do sporazumnega prenehanja, kjer pa ni bilo možno, pa so podali odpovedi. Že na podlagi preglednica o številu zaposlenih v obdobju od 12. 9. 2008 do 12. 3. 2009 in zmanjšanju števila zaposlenih za 35 delavcev izhaja, da je bilo predvideno večje število presežnih delavcev kot 20 in bi tožena stranka za zakonitost odpovedi morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Še bolj je to jasno na podlagi sporazumov o prenehanju pogodb o zaposlitvi, s katerimi so delavci dobili odpravnine in kar je mogoče ugotoviti na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in M. K. Zmanjšanje števila zaposlenih je bilo potrebno ne le v sektorju, kjer je bil zaposlen tožnik, temveč tudi v drugih sektorjih, vsega tega pa sodišči nista točno ugotovili in izvedli dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Gre za pavšalen sklep o zavrnitvi izvedbe teh dokazov, glede katerega je tožnik že uveljavljal bistveno kršitev določb postopka v skladu z 286. b členom ZPP. V nadaljevanju opozarja na nejasne zaključke sodišč v zvezi s preglednicami tožene stranke o prenehanju zaposlitev v posameznih obdobjih. Tožnik je vsemu temu nasprotoval, sodišči pa teh podatkov nista preverili, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka. Nasprotuje tudi odločitvi o tem, da je tožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Dokazovanje o izpolnjenem pogoju po tej določbi je na strani tožene stranke. V zvezi s tem je predlagal pridobitev listinske dokumentacije o premestitvah, pridobitev novih pogodb o zaposlitvi, zaslišanja študentov in izvedenca, sodišči pa nista pojasnili, zakaj sta te dokaze zavrnili. Zmotno je stališče, da so študentje opravljali le občasna dela, saj je npr. priča B. T. izpovedal, da je na konkretnem delu tožnika nadomestil študent. Navaja tudi, da študentje ne opravljajo zgolj občasnih in manjših del, temveč povprečno delajo vsak po 40 ur tedensko, in sicer delo programerjev. Tožena stranka bi lahko tožniku ponudila pogodbo za delovno mesto samostojnega referenta, namesto da je pogodbo za to delovno mesto sklenila s H. P., ki je bila prej zaposlena za določen čas. Nepomembno je, da je to delovno mesto uvrščeno v nižji tarifni razred, kot delovno mesto, ki ga je zasedel tožnik, temveč je pomembno, da je glede na njegovo izobrazbo in izkušnje za tožnika ustrezno. Nepravilno je bilo tudi postopanje v zvezi z zaposlitvijo na delovnem mestu vodje oddelka – servis opreme I., saj bi mu morala tožena stranka ponuditi to zaposlitev v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZDR in omogočiti zaposlitve tudi po 102. členu ZDR - razpisne pogoje je v celoti izpolnjeval. 6. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da se je tožnik vročanju odpovedi izogibal, ker je predhodno že prejel obvestilo o nameravani odpovedi. Tožnik nikoli ni zahteval, naj se v postopku redne odpovedi obvesti sindikat, saj očitno tudi ni bil član sindikata ob uvedbi tega postopka. Delodajalci na mnenje sindikata tudi niso vezani. Pravilna je tudi odločitev o tem, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, v zvezi z zaposlitvijo tožnika na drugem ustreznem delu pa le ta uveljavlja revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Tožnik bi sam moral zatrjevati na katerem delovnem mestu bi lahko nadaljeval delo, vendar teh trditev ni podal. V zvezi s tem, da so pri toženi stranki delali študentje, je tožena stranka navedla, da je sodna praksa že večkrat potrdila stališče, da je organizacija oziroma delo s študenti na podlagi pogodb civilnega prava v popolni domeni delodajalca in da se sodišče v to ne more spuščati.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, ob povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Očitek bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z dolžnostjo delodajalca, da v primeru zahteve delavca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka (prvi odstavek 84. člena ZDR) ni utemeljen, in sicer zato, ker tudi morebitna opustitev delodajalca, da postopa po tej določbi, sama po sebi ne more imeti posledic, ki pomenijo nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi nasprotovanje sindikata o nameravani odpovedi namreč ne zavezuje delodajalca, obenem pa tudi ne ustvari možnosti zadržanja učinkovanja odpovedi, saj se to nanaša le na redno odpoved iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa za odpoved iz poslovnega razloga (85. člen ZDR) (1).

10. V zvezi z revizijskimi navedbami glede vprašanja, ali je šlo za individualno odpoved ali odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, revizijsko sodišče ponavlja svoje stališče, da se med večje število delavcev iz 96. člena ZDR lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga, ne pa delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugi zakonski podlagi. Ne gre le za stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 70/2010, temveč tudi v sodbah VIII Ips 242/2010 in VIII Ips 88/2012. Vrhovno sodišče je med drugim pojasnilo, da že iz naslova podpoglavja „odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov“ izhaja, da se med večje število delavcev iz 96. člena ZDR lahko uvrščajo le delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga, kar velja tudi za seznam njihovega razreševanja, na katerega se lahko uvrstijo le delavci, ki jim bodo iz tega razloga odpovedane pogodbe. Tisti, ki jim pred sprejemom programa razreševanja preneha delovno razmerje na drugih podlagah, v krogu izbire presežnih delavcev ne morejo sodelovati, niti ne morejo biti neposredno vključeni v program. V temu programu tudi ni mogoče upoštevati delavcev, ki so zaradi organizacijskih sprememb le premeščeni v druge organizacijske enote, njihovo delo pa ostaja enako, torej še vedno potrebno. Navedeno stališče pomeni, da med večje število delavcev v skladu s 96. členom ZDR tudi ni mogoče šteti delavcev, s katerim delodajalec (predhodno) sklene sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je v takšnem sporazumu dogovorjena tudi posebna odpravnina.

11. V zvezi s tem tožnik očita sodišču druge in prve stopnje tudi napačno presojo oziroma tudi bistvene kršitve določb postopka, glede na to, da naj bi iz izpovedi priče T. B. izhajalo, da je tožena stranka nekatere delavce premeščala na druga delovna mesta oziroma da je iz sektorja razvoj programske opreme premestila 13 delavcev, itd., vendar neutemeljeno. Tudi če bi šteli, da bi morala tožena stranka tem delavcem odpovedati pogodbe in ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR (kar sicer ni bilo niti ugotovljeno), ob znanem številu delavcev, ki jim je tožena stranka dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, to še vedno ne bi predstavljalo 30 delavcev pri toženi stranki, ki je zaposlovala več kot 300 delavcev, oziroma 20 delavcev (v skladu s prvim in drugim odstavkom 96. člena ZDR). Zato tudi izvedba dokazov v zvezi s tem ni bila potrebna.

12. Glede postopka tožene stranke v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je dokazovanje o izpolnjevanju pogojev na strani tožene stranke, saj je trditveno breme glede možnih zaposlitev, ki mu jih tožena stranka ni ponudila, pa bi mu jih morala, na njegovi strani. Pri tem mu je bila tožena stranka dolžna ponuditi le ustrezno zaposlitev, to pa je glede na opredelitev iz tretjega odstavka 90. člena ZDR zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delo in čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, itd. 13. Tožnik v reviziji na splošno navaja, da je bilo delo na delovnem mestu samostojnega referenta, na katerem je tožena stranka sklenila pogodbo za nedoločen čas s prej za določen čas zaposleno H. P. ustrezno, pri čemer pa se ne opredeli do dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se za to delovno mesto zahteva druga vrsta izobrazbe, ki jo ima tožnik. Tožnik tudi ne dovolj konkretno izpodbija presojo sodišča, da ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta vodje servisa – servis opreme I. (2), čeprav v zvezi s tem ni mogoče upoštevati le določbe 102. člena ZDR glede prednostne pravice do zaposlitve, ki se dejansko nanaša na prednostno pravico v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, temveč tudi dejstvo, da je tožena stranka iskala novega delavca na tem delovnem mestu dne 28. 1. 2009, torej le dva dni po vročitvi odpovedi tožniku. Zato se je v zvezi s tem utemeljeno zastavljalo tudi vprašanje izpolnjevanja pogojev za zasedbo tega delovnega mesta glede na določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi z zaposlovanjem študentov, saj tožnik v zvezi s tem nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje o občasnem delu študentov, kar ni dovoljen revizijski razlog.

14. Pač pa tožnik utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v zvezi z presojo sodišč druge in prve stopnje glede roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma presoje, da je bila odpoved tožniku podana v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga za odpoved, kot to izhaja iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Sodba sodišča prve stopnje v zvezi z navedeno presojo je nekoliko nejasna, saj sodišče prvenstveno izhaja iz tega, da je uprava tožene stranke dne 15. 6. 2008 sprejela novo organizacijsko strukturo in sprejela nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati s 1. 7. 2008, s tem pravilnikom pa je bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto programerja 3. Tudi reorganizacijo tožene stranke veže na sprejem tega pravilnika, vendar v nasprotju s tem oziroma vsaj nejasno omenja tudi, naj bi se v decembru 2008 poslovodstvo tožene stranke odločilo o reorganizaciji, saj je prenehala potreba po delu na delovnem mestu programerja 3 (str. 5. in 6. sodbe sodišča prve stopnje), se obenem v zvezi s tem sklicuje tudi na izpoved zastopnika tožene stranke S. B., da naj bi uprava v tretjem četrtletju leta 2008 sprejela sklep o zmanjšanju števila zaposlenih, nato na podlagi drugih izpovedi govori o dogovorih in nalogah v smeri zmanjševanja števila zaposlenih s strani direktorja od poletja 2008, oziroma da je tudi B. T., vodja oddelka za razvoj programske opreme, v katerem je delal tožnik, izpovedal, da se je poleti 2008 izkazalo, da za tožnika ni dela na obstoječih projektih. Ob tem je treba upoštevati tudi utemeljene revizijske navedbe, da ugotovitev, naj bi poslovodstvo šele decembra 2008 sprejelo odločitev o reorganizaciji, ni obrazložena in ne temelji na izvedenih dokazih, je pa tudi v nasprotju z ostalimi zaključki o reorganizaciji, ki jo sodišče veže na uveljavitev pravilnika o sistemizaciji delovnih mest. Prav tako je nejasna tudi obrazložitev sodišča druge stopnje. To se v zvezi s tem sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča RS, da prenehanje potreb po delu delavca ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji novih delovnih mest, temveč da rok za odpoved iz šestega odstavka 88. člena začne teči od sprejema dokončne odločitve o prenehanju potrebe po delu delavca, v nadaljevanju pa navede le to, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno z novo sistemizacijo. Ostaja nejasno, od kdaj sta sodišči šteli, da je začel teči šestmesečni rok za podajo odpovedi, ki ima značaj prekluzivnega materialnega roka.

15. Ob tem je treba poudariti, da sam nastanek utemeljenega razloga in rok za odpoved, če bi ga sodišči jasno vezali le na uveljavitev novega pravilnika o sistemizaciji, ki naj bi ukinil tožnikovo delovno mesto, ne bi bil problematičen, če bi na drugi strani do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku res prišlo 12. 12. 2008, kot se glasi datum redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je namreč v zvezi s tem ugotovilo, da je bila odpoved tožniku vročena 26. 1. 2010, tj. približno mesec in pol po datumu, ki je naveden v odpovedi, vendar je navedlo, da zato „ker se je tožnik vročitvi izogibal“. Tožnik pravilno opozarja, da gre za dokazno presojo sodišča druge stopnje, ki ne temelji na nobenem od izvedenih dokazov niti (pravočasnih) trditvah strank. Tožena stranka je navedla, da se je tožnik izogibal vročitvi (v obliki splošne trditve) šele v zadnjem odgovoru na pritožbo, pred tem pa tega ni omenila, niti predlagala izvedbe dokazov za te trditve. Dejanski zaključek sodišča druge stopnje torej ne temelji na dokaznih zaključkih sodišča prve stopnje niti neposredno izvedenih dokazih sodišča druge stopnje na obravnavi, kot navedeno pa tudi ne na pravočasnih trditvah tožene stranke. Ker je to za presojo pravočasnosti odpovedi lahko tudi pomembno, je v zvezi s tem tožnik utemeljeno uveljavljal bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje. Upoštevati je treba namreč stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (na katerega opozarja tudi revident) v sodbi in sklepu VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010, da „ob upoštevanju narave roka za podajo odpovedi ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka samo sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka iz njegovih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje“ in da je to vprašanje „stvar pravne presoje ob upoštevanju konkretnih okoliščin vsakokratne obravnavane odpovedi“. Če je bila torej odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku edino in prvič vročena šele 26. 1. 2009 (šele po mesecu in pol po datumu odpovedi - kot je tožnik zatrjeval) se utemeljeno zastavlja vprašanje pravočasnosti odpovedi z datumom 12. 12. 2008 oziroma tudi vprašanje pravilnosti tega datuma, zlasti zato, ker sodišči druge in prve stopnje v zvezi z nastankom utemeljenega razloga nejasno, pa vendar opozarjata predvsem na reorganizacijo, ki jo vežeta na veljavnost novega pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke.

16. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku v zvezi z ugotovitvijo, kdaj je bila tožniku dejansko vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ugotoviti pomen tega dejstva na tek roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in se jasno opredeliti do datuma nastanka utemeljenega razloga za odpoved in datuma podaje odpovedi. Pri tem bo moralo izhajati iz pravočasnih trditev obeh strank in izvedenih dokazov, po potrebi pa bo moralo dokazni postopek v tej smeri tudi dopolniti.

18. Odločitev o stroških revizije, ki se pridrži za končno odločbo, je posledica razveljavitve sodb sodišč druge in prve stopnje in temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 250/2003 z dne 13. 1. 2004. Op. št. (2): Čeprav je sodišče prve stopnje najprej navedlo, da teh pogojev zaradi tolmačenja 102. člena ZDR „ni bilo potrebno ugotavljati“, nato pa je vseeno povsem splošno navedlo, da jih ni izpolnjeval.