Jedro

257. čl. ZPP določa, da lahko sodišče odločilna sporna dejstva ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Sodno vabilo mora vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla (čl. 261/2 ZPP). Ker iz spisa ne izhaja, da bi vabilo tožniku za narok za glavno obravnavo vsebovalo navedbe, ki jih opredeljuje 2. odst. 261. čl. ZPP in ker niso bili podani drugi razlogi iz 258. čl. ZPP za zaslišanje le ene od obeh pravdnih strank, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi tožnika (toženo stranko po nasprotni tožbi). Ker tega ni storilo, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožniku (toženi stranki po nasprotni tožbi), da je dolžan plačati toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) 192 DEM, 34 ATS v tolarski protivrednosti na dan 14.6.1999 in 6.797 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1999 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo, naložilo toženi stranki, da plača tožniku stroške postopka v znesku 45.094,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2001 do plačila, v 8 dneh ter pod izvršbo in s sklepom zavrglo zahtevek tožene stranke, da je dolžan tožnik plačati 1.300 DEM.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik (tožena stranka po nasprotni tožbi) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tožnika sploh ni zaslišalo, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po stališču tožnika bi morala imeti tožena stranka kot samostojna podjetnica dokumentacijo urejeno tako, da bi bilo jasno, če je dala kakršenkoli znesek svojemu delavcu. Takšna dokumentacija bi morala biti vedno podpisana s strani obeh strank, kar določajo predpisi o poslovanju in davčni predpisi. Ročno izdelani zapiski tožene stranke brez podpisa tožnika nimajo veljavnosti verodostojne listine. Obračun potnih stroškov bi morala tožena stranka tožniku izdati na predpisanem obrazcu. Poleg tega iz izpodbijane sodbe ni jasno, v kateri tolarski protivrednosti se preračunajo tuje valute, zato je izrek sodbe neizvršljiv. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker je od deviznih sredstev obračunala zakonite zamudne obresti, pri čemer ni obrazložilo, zakaj je odločilo, da zamudne obresti tečejo od 14.6.1999 dalje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, storilo pa je tako imenovano relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedbo tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) in na njene z roko napisane zabeležke in evidence o tem, koliko denarja je tožnik (tožena stranka po nasprotni tožbi) prejel oz. koliko denarja mu je po obračunu stroškov še ostalo.

Tožnik je v vlogi z dne 25.11.1999 in v odgovoru na nasprotno tožbo z dne 15.2.2001 navajal, da nobena od terjatev, ki jih zatrjuje tožena stranka v nasprotni tožbi, ne obstoji, pri čemer je kot dokaz predlagal zaslišanje strank. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo zaslišalo le toženo stranko (tožečo stranko po nasprotni tožbi), ni pa zaslišalo tožnika.

257. čl. ZPP določa, da lahko sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Pravilo, da sodišče zasliši obe stranki, izhaja iz 258. čl., ki določa da se lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se prepriča, da stranki, ki jo je treba zaslišati, niso znana sporna dejstva ali če zaslišanje te stranke ni mogoče. Po 2. odst. citiranega člena lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko tudi v primeru, če druga stranka noče izpovedovati, ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Sodno vabilo pa mora vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla (čl. 261/2 ZPP). Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi vabilo tožniku za narok za glavno obravnavo vsebovalo navedbe, ki jih opredeljuje 2. odst. 261. čl. ZPP in ker niso bili podani drugi razlogi iz 258. čl. ZPP za zaslišanje le ene od obeh pravdnih strank, bi moralo sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča zaslišati tudi tožnika (toženo stranko po nasprotni tožbi). Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, saj za ugotovitev vseh spornih dejstev, pomembnih za odločbo, tožnika ni zaslišalo, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

Ker je bila pritožba tožnika (tožene stranke po nasprotni tožbi) utemeljena, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče z ozirom na dokazne predloge strank zaslišati še tožnika (toženo stranko po nasprotni tožbi) in ko bo razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) in o stroških postopka. Ob predpostavki, da bo ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, naj določi tudi način preračuna tujih valut v tolarsko protivrednost in obrazloži pričetek teka zamudnih obresti od morebitnih prisojenih zneskov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.