Jedro

Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev, ki jih v skladu z veljavno zakonodajo morajo izpolnjevati delavci, ki delajo v gozdarstvu z motorno žago, saj za to ni imel izpita, kar je toženec vedel, kljub temu pa je tožniku takšna dela dopuščal. Sodišče je prav tako ugotovilo, da je tožnik že večkrat prej delal z žago. Imel je večletne izkušnje, vendar pa pri delu, pri katerem se je poškodoval, ni ravnal v skladu s temi izkušnjami, temveč malomarno. Ob upoštevanju dejstva, da je toženec dopuščal tožniku opravljati delo brez predpisanega izpita, sodišče ugotavlja, da je toženec s tem kršil zakonska določila 44. člena zakona o varstvu pri delu (Uradni list RS, št. 47/86), po katerih mora odgovorna oseba delodajalca delavca stalno nadzorovati ali delavec med delom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih. Po določilih 2. odstavka 177. člena ZOR je tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca samega, česar revident v sodnem postopku ni mogel dokazati. Toženec je uspel dokazati, da je tožnik deloma kriv za škodo, zato je po določilih 3. odstavka 177. člena ZOR deloma prost odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku ob podiranju drevja, kar je nevarna dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v sodnem postopku uveljavljal od tožene stranke odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila 22.3.1990. S sodelavcem je podiral drevesa v toženčevem gozdu, pri tem pa ga je drevo udarilo po glavi in ga huje poškodovalo. Poškodbe so bile tako hude, da je bil spoznan za invalida prve kategorije. Za negmotno škodo je zahteval znesek odškodnine v višini 11,000.000,00 SIT, povrnitev gmotne škode iz naslova razlike v plači ter izplačevanje mesečne rente.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika delno utemeljen in mu je prisodilo odškodnino v višini 3,442.378,30 SIT z zamudnimi obrestmi, od 1.1.1996 dalje pa tudi mesečno rento, kot tudi pravico do povrnitve stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo.

Tožena stranka je pravočasno vložila revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in sicer iz revizijskih razlogov, določenih v 385. členu ZPP ter s predlogom, da naj sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Revident je podrejeno zahteval, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje. Revident revizijo utemeljuje s tem, da izpodbijana sodba ne vsebuje zavrnilnega dela tožbenega zahtevka, ker je v nasprotju s 341. členom ZPP. Sodba ne vsebuje navedbe odločilnih razlogov glede ugotovitve objektivne odgovornosti toženca, čeprav za takšno ugotovitev ni opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi samovolje tožnika. Toženec tudi ni z ničemer povzročil škodnega dogodka in zato tudi ne more biti krivdno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku. Sodbi sodišča prve in druge stopnje ne navajata utemeljenih razlogov za odločitev o deljeni odgovornosti.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila.

Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je revizija neutemeljena, saj je toženec tudi krivdno odgovoren za nastalo škodo, ker je opustil skrb za varno delo in za potreben nadzor nad delom, ki ga opravlja tožnik. Posebna obrazložitev zavrnilnega dela tožbenega zahtevka ni potrebna, neutemeljeni so tudi očitki revizije, da v sodbah ni navedbe razlogov za odločitev o deljeni odgovornosti med tožnikom in tožencem.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje obrazložilo le ugoditveni del zahtevka tožnika, ne pa tudi zavrnilnega, ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka. Tovrstne procesne kršitve ni mogoče izpodbijati z revizijo, tožena stranka pa bi ta zahtevek lahko uveljavljala v rednem postopku na podlagi 339. člena ZPP s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Po določilih 174. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 57/89 - v nadaljevanju: ZOR) za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Po določilih 3. odstavka 177. člena ZOR je prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve in druge stopnje, da so osebe, ki opravljajo dela pri sečnji in pri podiranju dreves, izpostavljene posebni nevarnosti, ki je kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod kontrolo in nesreče pravočasno odvrniti.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da v tej zadevi v sodnem postopku niso bila ugotovljena odločilna dejstva, ki bi utemeljevala odločitev sodišč prve in druge stopnje. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, kako je prišlo do poškodbe tožnika, pri čemer je ugotovilo, da je poškodba tožnika posledica nepravilnega podiranja drevesa. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev, ki jih v skladu z veljavno zakonodajo morajo izpolnjevati delavci, ki delajo v gozdarstvu z motorno žago, saj za to ni imel izpita, kar je toženec vedel, kljub temu pa je tožniku takšna dela dopuščal. Sodišče je prav tako ugotovilo, da je tožnik že večkrat prej delal z žago. Imel je večletne izkušnje, vendar pa pri delu, pri katerem se je poškodoval, ni ravnal v skladu s temi izkušnjami, temveč malomarno. Ob upoštevanju dejstva, da je toženec dopuščal tožniku opravljati delo brez predpisanega izpita, sodišče ugotavlja, da je toženec s tem kršil zakonska določila 44. člena zakona o varstvu pri delu (Uradni list RS, št. 47/86), po katerih mora odgovorna oseba delodajalca delavca stalno nadzorovati ali delavec med delom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih. Da sta sodišči prve in druge stopnje popolno ugotovili dejansko stanje in v zvezi s tem sprejeli pravilne pravne sklepe, kažejo tudi druga v postopku ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na opis načina dela tožnika pri delodajalcu. Iz teh dokazov ni razvidno, da bi tožnik s tem, ko je odšel podirati drevje, ravnal v nasprotju s konkretnimi navodili toženca o tem, katera dela naj bi opravljal tistega dne, zato niso utemeljene trditve toženca, da je tožnik ravnal samovoljno.

Po določilih 2. odstavka 177. člena ZOR je tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca samega, česar revident v sodnem postopku ni mogel dokazati. Toženec je uspel dokazati, da je tožnik deloma kriv za škodo, zato je po določilih 3. odstavka 177. člena ZOR deloma prost odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku ob podiranju drevja, kar je nevarna dejavnost. Ob upoštevanju vseh dejstev, ki so bila ugotovljena v sodnem postopku, je odgovornost strank za škodo, ki je nastala tožniku, po oceni revizijskega sodišča ugotovljena v ustreznem razmerju, tako da je za škodo v obsegu 70 % odgovoren toženec, v obsegu 30 % pa tožnik sam.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila višina odškodnine pravilno odmerjena in da je bilo v zvezi s tem pravilno uporabljano materialno pravo.

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.