Jedro

Glede na to, da tožena stranka (delodajalec) ni v roku odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da tožnica v spornem obdobju ni v celoti prejela plač, regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 ter dodatkov k plači za delo v posebnih pogojih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Okoliščina, da je bil nad toženo stranko po vložitvi tožbe začet postopek prisilne poravnave, ne vpliva na odločitev v tem sporu. Zaradi začetka postopka prisilne poravnave ne pride do prekinitve postopka. Le v primeru, če bi prišlo do pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi še pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe, bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o zavrženju tožbe, vendar pa se to v tej zadevi ni zgodilo. V skladu s 1. odstavkom 215. člena ZFPPIPP šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, in sicer glede zneska navadne terjatve iz 4. odstavka 112. člena ZFPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi ter glede obresti od zneska te terjatve po višji obrestmi meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 119,70 EUR bruto, za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto in za leto 2013 v znesku 783,66 EUR bruto in ji po odvodu akontacije dohodnine izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tistega leta, na katero se dosojeni regres nanaša (1. odstavek točke I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto zneskov regresa za 1. 7. 2011, 1. 7. 2012 in 1. 7. 2013 (2. odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od aprila 2012 do julija 2013 iz naslova premalo izplačanih plač izplača v izreku navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. naslednjega meseca za razliko prejšnjega meseca (1. odstavek točke II izreka). Zavrnilo je kar je tožnica zahtevala več, to je zakonske zamudne obresti za vsak 18. dan v mesecu za pretekli mesec (2. odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna plačo za avgust in september 2013 v znesku 835,62 EUR mesečno, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto zneska 59,08 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. naslednjega meseca (1. odstavek točke III izreka). Zavrnilo je kar je tožnica zahtevala več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti za 18. 9. in 18. 10. 2013 (2. odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova neizplačanih dodatkov k plači za delo v popoldanski izmeni v obdobju od januarja do decembra 2012 obračuna znesek 310,08 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013; za delo ob nedeljah in dela prostih dnevih v obdobju od januarja do decembra 2012 obračuna znesek 440,91 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013; za delo v popoldanski izmeni v obdobju od januarja do septembra 2013 obračuna znesek 281,93 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013; za delo ob nedeljah in dela prostih dnevih v obdobju od januarja do septembra 2013 obračuna znesek 471,96 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje do plačila; za premalo obračunane dodatne ure v obdobju od maja do avgusta 2013 obračuna znesek 184,23 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 (1. odstavek točke IV izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočega neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 171,96 EUR za čas od 19. 1. 2013 do 18. 10. 2013 (2. odstavek točke IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 432,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je pravočasno podala odgovor na tožbo, za kar prilaga tudi dokaze. Predlaga, da pritožbeno sodišče upošteva pravočasno poslan odgovor, izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in izda novo sodbo, s katero naj zavrne tožničin zahtevek. Tožnica ni upravičena do dodatkov, ki jih zahteva v dopolnitvi tožbe in tožena stranka zanjo ni dolžna obračunati pripadajočih davkov in prispevkov. V kolikor bo tožnica dokazala, da ji tožena stranka dolguje več, kot pa ji je priznalo v postopku prisilne poravnave, bo prisilna poravnava vplivala tudi na to terjatev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela izpodbijane zamudne sodbe) preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka v roku odgovorila na tožbo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Ta kršitev je vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.

6. Tožena stranka je pritožbi priložila potrdilo o oddaji pošiljke (priloga B3), iz katerega je razvidno, da je tožena stranka priporočeno pošiljko, naslovljeno na sodišče prve stopnje, na pošti oddala 18. 12. 2014. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje na odgovoru na dopolnitev tožbe nepravilno označilo, da je pošiljko prejelo dne 19. 12. 2014 z navadno pošto. Vendar pa navedena nepravilnost pri označevanju prejete pošiljke ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je odgovor na dopolnitev tožbe vložen po izteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 277. člena ZPP. V skladu s to določbo mora tožena stranka na tožbo odgovoriti v 30 dneh od njene vročitve. Tožba je bila toženi stranki v odgovor vročena 17. 11. 2014, kar pomeni, da se je 30 dnevni rok, v katerem bi tožena stranka na njo morala odgovoriti, iztekel 17. 12. 2014. Najkasneje tega dne bi tožena stranka odgovor na tožbo morala izročiti sodišču prve stopnje oziroma najkasneje tega dne bi ga morala priporočeno oddati na pošto. Tožena stranka tega ni storila, temveč je odgovor na tožbo oddala priporočeno na pošto naslednjega dne, to je 18. 12. 2014. V skladu z 2. odstavkom 112. člena ZPP se šteje dan oddaje na pošto za dan vročitve sodišču, če se vloga pošilja po pošti priporočeno ali brzojavno.

7. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka na tožbo odgovorila po izteku roka iz 1. odstavka 277. člena ZPP, zato je bil izpolnjen temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je da tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo.

8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe, to je, da ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (2. točke 1. odstavka 318. člena ZPP); da je utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica in tudi ne z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

9. Okoliščina, da je bil nad toženo stranko po vložitvi tožbe začet postopek prisilne poravnave v ničemer ne vpliva na odločitev v tem sporu. Zaradi začetka postopka prisilne poravnave ne pride do prekinitve postopka, kakor je to v ZPP sicer določeno za primer začetka stečajnega postopka. Le v primeru, če bi prišlo do pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi, še pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe, bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o zavrženju tožbe, vendar pa se to v tej zadevi ni zgodilo. V skladu s 1. odstavkom 215. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ in sicer glede zneska navadne terjatve iz 4. odstavka 112. člena ZFPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi ter glede obresti od zneska te terjatve po višji obrestmi meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi. V kolikor bo kasneje prišlo do pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa bo glede izpodbijane zamudne sodbe veljala določba 1. odstavka 215. člena ZFPPIPP. Ta določa, da sodna odločba ali odločba drugega državnega organa, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubi moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem po 1. odstavku 214. člena ZFPPIPP preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo.

10. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preverilo tudi, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo vtoževane zneske.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in objave zneskov minimalnih plač (Ur. l. RS, št. 3/2011, Ur. l. RS, št. 5/2012 in Ur. l. RS, št. 8/2013) ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013, saj je glede na to, da tožena stranka ni v roku odgovorila na tožbo, moralo šteti za resnično, da tožnica regresa za letni dopust za navedena leta ni prejela.

12. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo razlike v plači oprlo na določbe 42. oziroma 44. člena ZDR. Višino pripadajoče plače je tožnica izkazala s plačilnimi listami, višino dejansko prejetih zneskov pa z bančnimi izpiski.

13. Odločitev o plačilu dodatkov za delo v posebnih pogojih temelji na pravilni uporabi določbe 2. odstavka 128. člena ZDR ter določbe 75. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006).

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.