Jedro

1. Neupoštevanje pravila o dokaznem bremenu, ki izhaja iz materialnih predpisov, pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

2. Ker je v skladu z 11. čl. Zakona o evidencah na področju dela delodajalec dolžan voditi in hraniti evidenco o plačah, trajno hrambo knjigovodskih listin pa določajo tudi Slovenski računovodski standardi, je dokazno breme, da so bile delavcu plače dejansko izplačane in v kakšni višini, na delodajalcu, ki pa lahko ta dejstva dokazuje tudi z drugimi dokazi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. tč. izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (sklep in 1. tč. izreka izpodbijane sodbe) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožba tožnika v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in vrnitev na delo ter vpis delovne dobe v delovno knjižico, zavrže. Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku regres za letni dopust za leto 1998 v neto znesku 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Tožbeni zahtevek tožnika na plačilo plače od meseca marca 1998 dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter tožbeni zahtevek na izplačilo regresa za letni dopust za leto 1999 v neto znesku 85.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1999 dalje do plačila skupaj s poravnavo vseh davkov in prispevkov iz delovnega razmerja, je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 75.282,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeni sklep in sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter ustrezno odloči tudi o pritožbenih stroških in drugih stroških tožnika. V pritožbi navaja, da tožnik nikoli ni prejel sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato ni vedel, da mora vložiti zahtevo za varstvo pravic. Nezakonito ravnanje tožene stranke ne sme biti v škodo tožniku, zato bi sodišče moralo odločiti tudi o prenehanju delovnega razmerja. Glede regresa za letni dopust za leto 1998 navaja, da je odločitev sodišča sicer pravilna, vendar pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na poravnavo prispevkov in davkov od tega regresa, saj je tožena stranka dolžna plačati tudi to. Glede regresa za leto 1999 meni, da tudi, v kolikor bi tožniku dejansko prenehalo delovno razmerje dne 30.4.1999, bi mu vseeno pripadal sorazmerni del regresa za letni dopust za obdobje od 1.1.1999 do 30.4.1999. Glede odločitve sodišča v zvezi z zahtevkom iz naslova neizplačanih plač za mesece od marca 1998 do vključno aprila 1999 navaja, da toženec ni dokazal, da so bile plačilne liste tožniku izstavljene in da jih je podpisal. Prav tako ni dokazal, da je navedene zneske tožniku izročil in tudi ni dokazal, da naj bi bili ti zneski dani na račun plače. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in vrnitev na delo ter vpis delovne dobe v delovno knjižico. Glede na dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izdala ustreznega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pri tem, ko je presojalo izpolnjevanje pogojev za sodno varstvo, pravilno ugotavljalo, kdaj je tožnik izvedel za prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo to v začetku maja 1999, zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki pa je vložil šele 7.4.2000, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na določbo 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 - 42/2002), tožnik v tem delu tožbe ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo. Drugi odstavek 80. čl. ZTPDR namreč določa, da mora delavec ugovarjati zoper odločitev delodajalca v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, tožnik pa je ugovarjal več kot 10 mesecev (7.4.2000) potem, ko je izvedel, da mu je delovno razmerje prenehalo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust za leto 1998. Sodišče prve stopnje je tožniku v okviru skrčenega tožbenega zahtevka prisodilo 40.000,00 SIT neto. Takšna odločitev je pravilna, saj se od regresa za letni dopust prispevki ne plačujejo, plačilo davka pa je ob dosojenem zakonska obveznost delodajalca, kar pomeni, da je tožena stranka že na podlagi zakona dolžna od prisojenega zneska za tožnika obračunati in plačati ustrezen davek.

V zvezi z zahtevkom za plačilo neizplačanih plač pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tega zahtevka zmotno oprlo na ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka na račun plače dolguje vtoževane zneske. V skladu z 11. členom Zakona o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ št. 17/90, ki se uporablja kot predpis RS) je delodajalec dolžan voditi in hraniti evidenco o plačah, nadomestilih plače iz sredstev delodajalca in o nadomestilih plače, uresničenih v breme drugih organizacij in organov. Evidenco o plači za posameznega delavca mora delodajalec začeti voditi z dnem, ko sklene delovno razmerje, nehati pa z dnem, ko delavcu delovno razmerje preneha. Trajno hrambo knjigovodskih listin v zvezi z obračunom plače določajo tudi Slovenski računovodski standardi. Zaradi navedenih določb je dokazno breme, da bo bile delavcu (tožniku) plače oziroma posamezni zneski na račun plače dejansko izplačani in v kolikšni višini, na delodajalcu (toženi stranki), ki pa lahko ta dejstva dokazuje tudi z drugimi dokazi. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka na račun plač dolguje vtoževane zneske, zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu kot izhaja iz gornjih predpisov, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato odločitev v 2. tč. izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na izplačilo neizplačanih plač in regresa za letni dopust za leto 1999, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev v 3. tč. izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.2.2001 (list. št. 19) je tožena stranka kot dokaz o tem, kdaj in kako je delal tožnik ter kolikšno plačilo je prejel za svoje delo, predlagala tudi zaslišanje osmih prič, vendar je sodišče prve stopnje te dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo. O navedenih dejstvih je zaslišalo le zakonitega zastopnika in računovodkinjo tožene stranke ter vpogledalo v seznam prisotnosti za tožnika, ki ga je sestavil zakoniti zastopnik tožene stranke (priloga A 18). Ti dokazi po presoji pritožbenega sodišča ob gornji opredelitvi dokaznega bremena ne zadoščajo za ugotovitev, da so bili tožniku vtoževani zneski iz naslova neizplačanih plač tudi dejansko izplačani. Sodišče prve stopnje naj zato v novem sojenju ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu na strani tožene stranke izvede dodatne dokaze o tem, kolikšni zneski so bili tožniku dejansko izplačani in iz katerega naslova, pri čemer pa mora najprej ugotoviti višino plače, do katere je bil tožnik v spornem obdobju sploh upravičen. V pogodbi o zaposlitvi je namreč določena osnovna plača v višini 66.816,00 SIT bruto, tožnik pa je izpovedal (list. št. 20), da se je z direktorjem tožene stranke dogovoril za plačo v višini 130.000,00 SIT bruto mesečno, višji znesek plače pa posredno priznava tudi tožena stranka. Šele potem bo lahko sodišče prve stopnje ob upoštevanju ugotovljenih zneskov, ki jih je tožnik prejel, ugotovilo, ali tožena stranka tožniku iz naslova neizplačanih plač še kaj dolguje. V zvezi z zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust za leto 1999 naj se sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1.2.1999 do 30.4.1999, opredeli do tega, ali je tožnik eventualno upravičen do regresa glede na navedeno obdobje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določbe 4. odst. 165. čl. ZPP, v skladu s katero sodišče v primeru, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.