Jedro

Ker je tožnica začela z obnovo postopka zaradi razvrstitve v plačilni razred že pri svojem delodajalcu, ni podlage za obnovo postopka glede istih sklepov o razvrstitvi v plačilni razred v delovnem sporu. Zato sodišče prve stopnje obnove postopka pravilno ni dovolilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ne dovoli obnova pravnomočno končanega postopka v zadevi, opr. št. Pd 667/97 (1. tč. izreka) in nadalje odločilo, da se vloga tožnice z dne 28.9.2001 šteje kot tožba ter zadeva vodi pod opr. št. Pd 16/2002. Ugotovilo je, da odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-91/97,ne predstavlja obnovitvenega razloga iz določbe 10. tč. 394. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). V kolikor pa bi sodišče ugotovilo, da predstavlja navedena ustavna odločba novo dejstvo ali novi dokaz, bi lahko bila v sporni zadevi uporabljena samo v primeru, če bi obstajala že takrat, ko je tekel postopek zaradi razvrstitve tožnice v plačilni razred.

Tožnica se je pritožila zoper takšno odločitev v sklepu iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka po določbi 1. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP. Navaja, da ni odločilen datum sprejetja ustavne odločbe, temveč je pomemben začetek učinka njenih pravnih posledic. Iz izreka odločbe jasno izhaja, da je Ustavno sodišče RS odpravilo sporno določbo iz Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94 in 49/95 - v nadaljevanju: pravilnik). Tako je bila sporna določba iz tega pravilnika, ki je omejevala napredovanja zaposlenih za več kot 15 %, odpravljena za nazaj. V tej zvezi gre za dejstvo, veljavno v času odločanja sodišča na prvi stopnji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu, to je odločitvi glede nedovolitve obnove postopka, spremeni sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu soglaša s stališčem pritožbe o učinku odpravljenih spornih določb 2. in 3. odst. 30. čl. pravilnika ter 2. stavka 15. čl. novele pravilnika iz leta 1966 za nazaj, kar v primeru tožnice predstavlja novo dejstvo oz. vpliva na drugačno odločitev o napredovanju v plačilni razred. Zato iz navedenega razloga ne more biti sprejemljiva utemeljitev sodišča, da bi bila lahko ustavna odločba uporabljena samo tedaj, če bi obstajala že takrat, ko je v sporu tekel postopek pri delovnem sodišču. Vendar takšno zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje nima vpliva na pravilno odločitev v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu ter predloženih listinskih dokazih je razvidno, da je tožnica po seznanitvi z navedeno ustavno odločbo v letu 2001 pri toženi stranki zahtevala spremembo odločitve iz leta 1997 o prvi razvrstitvi v plačilni razred. Tožena stranka je o takšni vlogi odločila s sklepoma z dne 19.6. in 30.8.2001 ter zahtevo za spremembo prvotne odločbe zavrnila. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako tožnica začela z obnovo postopka že pri svojem delodajalcu, zaradi česar v nadaljevanju ni bilo podane nikakršne podlage za predlaganje obnove postopka v delovnem sporu. Zato se odločitev sodišča, ko z odločitvijo v izpodbijanem sklepu zahtevo za obnovo pravnomočno končanega postopka opr. št. Pd 667/97 ni dovolilo, ne more šteti za nepravilno. Ker je istočasno z izpodbijano odločitvijo obravnavalo vlogo tožnice z dne 28.9.2001 in jo sprejelo kot tožbo zaradi razveljavitve sklepov tožene stranke iz leta 2001, navedeno pomeni, da bo v novo odprtem postopku o utemeljenosti tožničine prve razporeditve v plačilni razred ponovno odločalo po vsebini.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu v 1. tč. izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).