Jedro

Izločitev sodnice, za kar se v pritožbi obdolženec smiselno zavzema, smejo glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP stranke zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če gre za izločitev iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja obdolženec, lahko tudi med glavno obravnavo, če je razlog nastal po začetku glavne obravnave. Kot izhaja iz podatkov spisa obdolženec tekom postopka na prvi stopnji izločitev sodnice ni predlagal, niti ni navajal, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, ki bi kazale na pristransko vodenje in postopanje razpravljajoče sodnice. Zato je predlog obdolženca, "da se mu zamenja sodnik" neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba obdolženega B.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 45333/2014 z dne 4.7.2017 pod I izreka spoznalo obdolženega B.H.za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu v skladu s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 določilo posebni pogoj, da mora oškodovancema v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrniti premoženjskopravno korist, in sicer D.S. v znesku 3.164,60 EUR in M.B. v znesku 3.213,08 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in določena kazen zapora izreče. Pod II izreka je pravno osebo G., družba za trgovino, storitve in inženiring d. o. o. (sedaj H. d. o. o. - v stečaju), Gerbičeva ulica , Lj spoznalo za odgovorno za storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in 7. točko 24. člena ZOPOKD. Obdolženi pravni osebi je po 17. členu ZOPOKD izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen v višini 15.000,00 EUR (petnajsttisoč EUR) in hkrati izreklo, da se kazen ne bo izvršila, če obdolžena pravna oseba v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženec in obdolžena pravna oseba nerazdelno dolžna plačati stroške kazenskega postopka v znesku 1.521,60 EUR in stroške, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bodo znani ter sodno takso, obdolženec v znesku 140,00 EUR in obdolžena pravna oseba v znesku 600,00 EUR. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov z vročanjem in prisilnim privodom v skupnem znesku 43,85 EUR. Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolžencu naložilo delno plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancev, in sicer D.S. znesek 3.164,60 EUR, v presežku do zneska 4.467,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ga je napotilo na pravdo, M.B. znesek 3.213,08 EUR, v presežku do zneska 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ga je napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženec. Iz njegove pritožbe je razbrati, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter se zavzema za razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno ocenilo zagovor obdolženca in vse zbrane dokaze, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov pa še dodaja:

5. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ker obtožba in dokazi zoper obdolženca temeljijo na ustnih dogovorih, ki so lažni, ker je delavcema vse plačal. Pritožnik se ne strinja s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, ker bi mnenje moral izdelati izvedenec za delovno pravo, ne strinja pa se niti z izračunom izvedenca, ker temelji na ustnih pričevanjih oškodovancev. Pritožba graja tudi način vabljenja obdolženca na glavno obravnavo ter navaja, da obdolženec ni bil pravilno seznanjen o zadevi in ni imel dovolj možnosti za zagovor niti za predložitev dokaznega materiala. Na koncu opozarja na pristranskost razpravljajoče sodnice.

6. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Izločitev sodnice, za kar se v pritožbi obdolženec smiselno zavzema, smejo glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP stranke zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če gre za izločitev iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja obdolženec, lahko tudi med glavno obravnavo, če je razlog nastal po začetku glavne obravnave. Kot izhaja iz podatkov spisa obdolženec tekom postopka na prvi stopnji izločitev sodnice ni predlagal, niti ni navajal, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, ki bi kazale na pristransko vodenje in postopanje razpravljajoče sodnice. Zato je predlog obdolženca, „da se mu zamenja sodnik“ neutemeljen.

7. Sicer pa pregled zadeve ni pokazal, da bi sodišče prve stopnje kazenski postopek kakorkoli vodilo pristransko. Izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, v napadeni sodbi pa je navedlo tehtne razloge, zakaj zagovoru obdolženca ni mogoče verjeti. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo na izpovedbi oškodovancev, to je delavca D. S. in M.B., ki sta skladno in prepričljivo povedala, da sta se z obdolžencem kot direktorjem obdolžene pravne osebe in delodajalcem, kljub podpisu pogodbe o zaposlitvi, kjer je bila določena plača 763,06 EUR bruto, dogovorila za plačilo po urni postavki, in sicer D.S. 10,00 EUR na uro in M.B. 9,00 EUR na uro. Pritožba, ki navaja, da so te trditve oškodovancev laž, prezre, da so dogovor o plačilu dela po urni postavki potrdili tudi kot priče zaslišani delavci A.K., R.F.l in A.G.. Vse zaslišane priče so povedale tudi, da norme pri delu ni bilo mogoče doseči, ker so morali opraviti veliko drugih del, ki se pri normi niso upoštevala (režijska dela in razna pripravljalna dela). R.F.l je kot vodja skupine delavcev na nezmožnost doseganja norme večkrat opozoril obdolženca, ki ga je nato kot skupinovodjo zamenjal, v smeri rešitve pri naročniku del pa ni storil ničesar, ampak je od njih zahteval, da delajo. Zato je tudi izvajanje pritožnika, da je delo po urni postavki bilo pogojeno z minimalno normo, ki je oškodovanca nista dosegla, neutemeljeno in ga je šteti kot način obrambe obdolženca. Oškodovanca sta si v beležko redno vodila opravljene ure dela, katere jima obdolženec po vrnitvi v Slovenijo ni hotel priznati in plačati, čeprav ga je R.F.l redno obveščal o vseh opravljenih urah, enake težave pa so imeli tudi ostali delavci (A.K., L.P. in R.F.l), katerim je obdolženec ostal dolžan plačilo iz naslova opravljenih ur dela.

8. Pritožbi pa neutemeljeno graja tudi mnenje izvedenke Z.T. in dvomi v njeno strokovnost, ker ni izvedenka s področja delovnega prava, temveč s področja ekonomije in računovodstva. Izvedenko je namreč sodišče postavilo z odredbo z nalogo, da pregleda celotni kazenski spis in v skladu s pravili znanosti in stroke izdela izvedensko mnenje o izračunu višine plač in dnevnic za oba oškodovanca za mesece od aprila do junija 2014. Izvedenka je že v izvedenskem mnenju navedla, da je pri podaji mnenja upoštevala vso dokumentacijo v spisu, prav tako delna plačila obdolženca oškodovancema (plačila na roke in plačila na transakcijski račun), zato so pomisleki pritožbe, da izračun dolga do oškodovancev temelji le na ustnih pričevanjih, odveč. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako izdelanega izvedenskega mnenja pravilno zaključilo, da je obdolženec dolžan plačati oškodovancema razliko še neizplačanih ur dela in dnevnic (D.S. 1.976,60 EUR in 1.188,00 EUR dnevnic ter M.B. 1.629,08 EUR in 1.584,00 EUR dnevnic). Takšnemu izvedenskemu mnenju pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi ostale izvedene dokaze in listine v spisu, utemeljeno sledilo, saj je podprto z dovolj argumenti, popolno in pravilno, zato v njegovo strokovnost utemeljeno ni podvomilo. Pritožba pa izvajanj o nekompetentnosti izvedenke, ker ni izvedenka s področja delovnega prava, podrobneje ne obrazloži, zato je v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

9. Po pregledu kazenskega spisa se kot neutemeljeno izkaže tudi navajanje pritožnika, da ga sodišče prve stopnje ni pravilno vabilo na naroke glavnih obravnav, ker ga ni vabilo na njegov stalni naslov v Nemčiji. Nič od navedenega ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženca na glavne obravnave pravilno vabilo, in sicer na naslov stalnega prebivališča obdolženca Spuhlja, P., ampak kljub velikemu trudu, da bi zagotovilo navzočnost obdolženca na glavnih obravnavah, od razpisanih skupaj 10 glavnih obravnav, je obdolženca uspelo prisilno privesti le na dve glavni obravnavi (1.4.2016 in 14.4.2017), v vseh ostalih primerih (je kljub odrejenim prisilnim privodom) je bilo neuspešno in je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obdolženca, potem ko je ugotovilo, da so za to dani pogoji (442. člen ZKP). Na dveh glavnih obravnavah, na katerih je bil obdolženec navzoč, je bil seznanjen z izvedenim dokaznim postopkom ter postavljenima izvedencema, prav tako je bil poučen, da ima možnost predlagati morebitne dokaze ter podati pripombe, vendar nič od navedenega ni storil. To velja tudi za v pritožbi predlagano pričo B.Ž., ki je tekom kazenskega postopka ni predlagal, niti je v zagovoru ni omenjal, zato je takšno predlaganje priče šele v pritožbi, prepozno. Kar zadeva stalni naslov obdolženca v Nemčiji, je na glavni obravnavi 14.4.2017 prvič omenil, da naj bi prebival v Nemčiji (list. št. 354), medtem ko je naslov prebivališča v Nemčiji posredoval šele pooblaščenemu vročevalcu ob vročanju izreka razglasitve sodbe (11.9.2017). Zato se izvajanje pritožbe, da obdolženec ni bil pravilno seznanjen z zadevo in ni imel dovolj možnosti za zagovor ter predložitev dokaznega materiala, izkaže kot nesprejemljivo in v nasprotju s podatki spisa.

10. Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

11. V skladu z določilom 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo po vrsti in višini primerno kazen, ustrezno dolgo preizkusno dobo ter mu utemeljeno določilo posebni pogoj, da mora oškodovancema povrniti protipravno pridobljeno premoženjsko korist. S tem izrekom v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ga ocenjuje kot primernega in pravičnega.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383/1 ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca in zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.